Vsaka družina ima svoje kodekse o »prav« in »narobe«
Draga gospa,
odnos med taščami in snahami je tako barvit, kot so vici o policistih in blondinkah. Govorimo torej o stereotipih, ki so pogosto prav zabavni in hudomušni, mestoma pa tudi dobrodejni in nevtralizirajoči. Torej, obstajajo teme in področja, ki po sebi generirajo veliko napetosti in nasprotij, kjer so odnosi med taščami in snahami brez dvoma takšni.
V prvi vrsti moramo razumeti, da se z bodočo poroko med mlajšimi pari spoznajo tudi njihove izvorne družine. Vsaka ima seveda svoje navade in pravila vedenja. Tako so člani na primer prve družine podjetni, inovativni, hitri in druge natančni, umetniški in lokalpatriotski. In ko se takšni dve kulturi srečata, pride do nesoglasij že zaradi samih razlik med dojemanjem tega, kaj je prav in kaj ni. Na primer, kaj je za prvo družino »primerno« in »kaj se spodobi« za drugo. Za prvo je tako bistvo delo in zaslužek, za drugo pa domačnost in večja pasivnost. Ko se srečajo mlajši pripadniki, ki so zoreli v tako različnih okoljih, se v prvi vrsti soočijo z drugačnimi kodeksi in pomeni, ki opredeljuje vedenje in pričakovanja v vezi z vlogami. Pri konfliktih med bodočima zakoncema, ki slej ko prej postaneta dva, ki ustvarjata družino, te razlike odigrajo odločilno vlogo.
Vsaka družina ima sicer samosvoje vzorce pričakovanj in govori drugačen jezik ljubezni. In zato oba, tako moški kot ženska v skupni »novi« družini iščeta oblike in obrazce ljubezni, ki sta jih od prej poznala. Zato tudi nekaj časa traja, da sama ustvarita lastno homeostazo s svojimi pravili, ki so drugačna od izvornih družin; včasih so ta zmes obeh, večkrat pa nek nov svet, ki je zgrajen na obenem predelanih zamerah in istočasno hvaležnostih staršem. Zato ljudski glas, da »mladi in stari ne gredo skupaj«, ni iz trte izvit.
Kot mati pišete, da vam je ženska sina odvzela, »ukradla«. Pred časom mi je neka druga mama izrekla zelo problematičen stavek: »Veš, meni je mar za mojega sina; saj je njegova punca čisto ok, a za njo me res ne briga kaj dosti. Pomembno mi je, da je srečen moj sin.« In takšna parcialna razmišljanja vodijo v stene, blokade in slabe odnose med mlajšimi in starejšimi generacijami. Saj če nam je mar le za lastnega otroka, to bodoča snaha ali zgolj trenutna partnerica čuti. Skušajte razumeti, da vaš sin ni več le »vaš sin«, pač pa odrasla oseba, ki se trudi z drugo odraslo osebo ustvarjati nov svet: lastno gospodinjstvo in morda celo družino.
Zato je tako pomembno, da se v odnosih ne pretvarjamo in da drugih, ki pridejo v naše družine kot kandidati za snahe ali zete, ne obravnavamo kot podaljške lastnih otrok. To, da nam v bistvu zares ni mar zanje in da jih uporabljamo kot informatorje, ki nas obveščajo o tem, da so naši otroci dobro, ni zdravo. Ker odnosi niso le to, kar izrekamo o njih. Pač pa to, kar o njih čutimo in dejansko mislimo. In prav to šteje. Le lepe besede ali zaigrana vljudnost, sprejemanje »ta mladih« le zato, da bo mir v hiši, ne sodijo v nabor pravih relacij.
Verjetno mora vsakdo od nas zlasti v korona časih najti nov smisel, neodvisno od naših partnerjev in ožjih družin – da ne postanemo »paraziti« in psihični uničevalci, ki postavljamo zidove z nasmeški, vljudnostjo in frazami, ki skrivajo naše resnične namene. Da pač nismo pripravljeni na spremembe in smo istočasno sposobni izkriviti katerokoli smer, le da bo po naše.
Hvala za vašo iskrenost, prepričana sem, da boste poiskali bolj pristen odnos do sebe in blagoslovili trenutno izbiro vašega sina.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: