Izpoved bralke: Kakšna je ženska, da ostane z moškim, ki vara

Nemogoče se bo in vam in meni izogniti občutku, da pošiljam izredno čudno pismo, temu primerno že vsaj dve leti traja osebno spodbujanje za to dejanje, toda zanimanje je nadvse akademsko iskreno in naj bo to dovolj za pojasnilo. Zelo rada občasno prebiram Onino svetovalnico, že zato, ker se naučim česa, česar sama nikoli nisem doživela ali ne doživljam. Iz istega razloga sem okoli obrnila eno od mestnih knjižnic, da bi našla odgovor na svoje vprašanje, neuspešno. Verjetno je preveč subjektivno, pa vendar: mogoče veste, kakšna je ženska, kaj mora biti v njej, kako razmišlja, da ostane z možem ali partnerjem, za katerega odkrije, da jo je prevaral ali pa celo deset let in več vztrajno varal. 

Starejša sem, več takih primerov namreč poznam ali zanje slišim in vsako leto manj razumem. Sama sem stara 39 let, že 17 let v partnerstvu z najboljšim možnim sopotnikom v zosu, ki se mu reče življenje, od tega sva šest let poročena, imava tudi otroke. Osebno nimava takih izkušenj. Ne morem vprašati teh žensk osebno, ker jih poznam samo bežno kot znanke ali slišim za njihove tegobe od drugih. 

Še najbolj nenavadno mi je, da bi se lahko brez večjih težav finančno in stanovanjsko osamosvojile, ali z možem posedujeta več nepremičnin ali živijo pri njenih starših, se pravi se nekako ve, kdo bi pakiral kam. Službe so, otroci so že veliki ali pa tudi ne, skratka, vse bi se dalo, če bi se hotelo, pa vendar ne storijo ničesar; poudarek na: ne storijo ničesar več od nekaj obiskov terapij, ki na dolgi rok ne spremenijo človeka. Živijo in trpijo dalje v nekem partnerstvu, ki seveda nima več nobenih temeljev v zaupanju, delujejo, kot da so se zakopale v kokon apatičnosti – celo avtistično delujejo včasih. 

Da sprejmejo tako stanje v času odraščanja otrok, še nekako razumem, to, da imajo svoje otroke za tepce, pa niti ne. Lepo prosim, pravim moškemu članu naše razširjene družine, ki me prepričuje o svojem prav glede takega življenja, ne prodajaj mi floskul, da je možno znova vzpostaviti zaupanje z ženo v takem spodjedenem partnerstvu, ker je to najmanj zapravljanje mojega časa, sicer pa še mnogo več. Moški namreč, ki ne živijo s pravo partnerico zase, glede potrebe po varanju nimajo presunljivih moralnih dilem, njim se zdi to početje povsem v redu in naravno, češ, saj imam rad svojo ženo, nikoli je ne bi zamenjal, ona je vendar mati mojih otrok, bla bla, toda rad imam tudi druge, samo drugače .... hahahaha, vedno se iskreno nasmejim takim veleumnim izjavam, oseba, ki jih izjavlja, nehote postane v moji glavi malo podobna šimpanzu, in potem se še bolj smejim. 

Seveda se plošča zanimivo obrne, ko prevara ženska, e, takrat pa zanj pride hudič v bajto, tako rekoč, vendar je rezultat bolj ali manj isti. Smeh me mine, ko pride do vprašanja žensk, ker vidim, da one neprimerno bolj trpijo in druge ter sebe prepričujejo, da je vse v redu. Prepričujejo se dolga leta, življenje pa pobegne ... Skratka, z moške perspektive je zadeva zelo preprosta, toda kaj pa z ženske? Vem, kakšna je z moje osebne perspektive, kar pa mi pri tem vprašanju popolnoma nič ne pomaga. Zato vas vljudno prosim, če mi razsvetlite, kakšna mora biti ženska, da to stanje prenaša vse življenje, čeprav ji ne bi bilo treba. Lepa hvala za pripravljenost odgovoriti. S spoštovanjem, 

- Maja iz Ljubljane