Koristi otroka so in bi morale biti na prvem mestu
Edino, na kar se lahko oprem, ko razmišljam o vzroku za razpad vaše zveze, je ljubosumje partnerke. Večino prvega leta za dojenčka obstaja le eno bitje, to je mama. To velja v pogojih, da je mama ves čas prisotna. Oče začne igrati vidnejšo vlogo šele v drugi polovici leta. Potem pa postaja njegova vloga vedno pomembnejša. Razloga za ljubosumje matere do očeta naj v tem času ne bi bilo. Govorimo o prevladujoči konstelaciji odnosov med starši in dojenčkom. Kaj je torej botrovalo partnerkinem ljubosumju? Ni znala ali zmogla opraviti materinske vloge in ste jo deloma prevzeli vi? Sta se navezala s hčerko v tolikšni meri, da se je partnerka počutila nelagodno, odrinjeno, neuspešno?
Domnevam lahko, da je škripalo tudi v vajinem partnerskem odnosu. Če mati iz takšnih ali drugačnih vzrokov ne zmore dovolj dobro opravljati materinske vloge, potem je očetova pomoč več kot dobrodošla in bi mu zanjo mati morala biti hvaležna. Pri vama pa se je zgodilo ravno nasprotno. Mati se je celo odselila, ker je bila očitno tako nezadovoljna ali nesrečna.
Da še po treh letih partnerka ne pristane na za obe strani sprejemljiv odnos, govori o tem, da se njena čustva niso dosti spremenila. Morda se še vedno ne počuti dobro v vlogi matere. Morda še vedno ne najde pravega stika s hčerko. Če je ta domneva pravilna, potem zelo verjetno doživlja močne občutke neuspeha in krivde. Če ste vi znali s hčerko vzpostaviti pristen starševski odnos, potem bo partnerko srečanje z vami delalo še bolj nesrečno in se zato temu raje izogiba. Zaveda se, da imate določene pravice do svoje hčerke in morda se boji, da se bo hčerka preveč navezala na vas. Skratka, izogiba se vas in jasno je, da si tudi ne želi srečanja ob psihologu. Verjame, da bi ta njeno bolečino le še poglobil.
Če so zgornje domneve o neuspešnem materinstvu pravilne, potem od vas treh najbolj trpi hčerka. Najbrž mora prenašati materino neuglašenost, psihično zanemarjanje in doživljati hude travme. To jo lahko zaznamuje za celo življenje in bo kasneje doživljala mnoge stiske, imela težave s samopodobo, težko vzpostavljala kakovostne medosebne odnose in tako naprej. Zato vam svetujem, da se povežete s socialno službo in ji zaupate svoje skrbi. Koristi otroka so in bi morale biti na prvem mestu. Ustrezna strokovna služba, morda interdisciplinaren tim socialne delavke, psihologinje in psihiatrinje, bi morala analizirati vaš primer in odločiti v prid otroku. Potem se lahko nadejate, da boste dobili še več pravic in boste lahko uživali v pogostejših stikih s hčerko ter skrbeli za njen zdrav duševni razvoj.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: