Tudi vaši možgani stavkajo?

Verjetno poznate dejstvo, da po obdobju močnih obremenitev, denimo v službi, in kadar delamo bolj aktivno in dlje, zbolimo, ko gremo na primer na dopust. Se vam je to že zgodilo? Meni se je v preteklosti, ko se nisem zavedala, da bom zaradi preveč službenih nalog pregorela in začasno tako rekoč ugasnila, seveda na oddihu. Gledala sem svojo roko in žlico v njej, a me roka ni ubogala in ni ponesla žlice k ustom. Kot da so možgani začeli stavkati in ignorirali mojo željo, da bi se nahranila. Tudi vstati nisem mogla, kaj šele hoditi. Obležala sem. Konec igre.

Velika večina težkih bolezni je psihosomatska, kar pomeni, da si jih »prikličemo«, ko ne ravnamo sočutno s svojimi čustvenimi odzivi in ne iščemo ustreznih rešitev, s katerimi lahko sčasoma zmanjšamo intenzivnost brezizhodnosti in strahu, kako se bo življenje obrnilo in ali bomo sploh kdaj še mirni, srečni in zadovoljni. 

Čustveni pretres

Danes se bom posvetila čustvenim pretresom, ki nas prisilijo, da se vzamemo v roke, kajti telo nas ne uboga več. Ste kdaj doživeli težko izgubo, povezano s čustvenim doživljanjem? Izgube, zaradi katerih se močno čustveno vznemirimo, so na primer smrt bližnje osebe, prevara partnerja, ločitev in razpad družine, lahko tudi izguba službe ali selitev v nov kraj. Prav tako lahko izrazito čustveno doživimo odhod odraslega otroka iz družinskega gnezda ali izdajo drage prijateljice, o kateri smo izvedeli, da je o nas grdo govorila za našim hrbtom.

Vsi takšni in podobni dogodki nas pretresejo in povzročijo opustošenje naših iluzij, ki jih podzavestno imamo, in prepričanj, da se nam nič od naštetega ne more pripetiti. Ko se nam, je šok toliko bolj močan in rušilen. Sesuje se pravljica, ki smo jo dolga leta negovali in pri tem nemalokrat zanikali očitna dejstva.



Boj ali beg

Ko nas preplavi adrenalin in smo v globokem stresu, začne naše telo delovati po nagonskem preživetvenem programu in vklopi zgolj dve funkciji, boj ali beg. No, tudi zmrznemo kdaj in se ne moremo odločiti, a medtem nas lahko lev že pohrusta. Boj pomeni, da gremo v boj z levom, torej neprijetno in bolečo situacijo, in upamo, da jo bomo premagali, torej nas lev ne bo pojedel. Če se odločimo za beg, upamo, da bomo tako hitro tekli, da nas lev ne dohiti, torej da bomo nekako prebrodili čustveni pretres tako, da počakamo in trpimo ter nič kaj dosti ne storimo, da bi spremenili okoliščine, ki nas pehajo v močno notranjo stisko. Ne najdemo rešitve in se v lastni žalosti in nemoči izčrpavamo. Včasih se nam v takšnem stanju zdi, da se nam bo zmešalo in da je konec življenja, kakršno je bilo. Ne vidimo izhoda in se vdamo melanholiji, brezupu. Mnogi posežejo po uradni drogi, kot pravim antidepresivom, ter si tako lajšajo čustvene muke. Vsak od nas ima svoj program, kako se bo odzval, temelji pa na osebnostnih značilnostih, temperamentu ter izkušnjah in strahovih, ki smo jih posrkali kot otroci. 



Bojevniki brez zmage

Tisti, ki se borijo, so prav tako v močni čustveni stiski in ne vedo, kam jih bo boj pripeljal. Ni gotovo, da boš premagal težke okoliščine in rešil na videz nepremagljive ovire, če se boriš in iščeš rešitve. Ko smo v močnem stresu, nam telo »odklaplja« ne tako pomembne in vitalne dele čustvovanja in delovanja. Ali se vam je že kdaj zgodilo, da ste začeli pozabljati zadeve, ki bi jih morali storiti, pa se preprosto niste spomnili nanje? Ali pa se niste mogli spomniti, kaj se je dogajalo včeraj ali pred tremi dnevi? Tudi center za empatijo se utiša, ker pač ni nujen za preživetje organizma, no, vsaj tako meni naše izjemno inteligentno bitje, ki sestavlja fizično telo. Tudi prav ustvarjalni ne boste, ker je to za telo luksuz in ga izklopi. Pod adrenalinom delujemo v stanju, ko smo pripravljeni na spremembe, a treba je vedeti, da takšno intenzivno hormonsko stanje ne more dolgo trajati, in ko sebe posiljujemo in negiramo signale in znake, da telo peša, se odloči, da nas bo samo ustavilo, in zbolimo. Pri tem ne mislim zgolj na prehlad ali pljučnico, ki sicer ni šala. Velika večina težkih bolezni je psihosomatska, kar pomeni, da si jih »prikličemo«, ko ne ravnamo sočutno s svojimi čustvenimi odzivi in ne iščemo ustreznih rešitev, s katerimi lahko sčasoma zmanjšamo intenzivnost brezizhodnosti in strahu, kako se bo življenje obrnilo in ali bomo sploh kdaj še mirni, srečni in zadovoljni. 

Napišite si na listek vse dejavnike, ki niso pod vašim nadzorom, ter vse okoliščine in odnose, v katerih se počutite nelagodno, jezne ali frustrirane, tudi nemočne. Na drugo stran listka si napišite morebitne rešitve in izhode, ki bi vas pomirili ali razrešili bremena in olajšali stisko. 

»Resetirajmo« življenje

Ko enkrat resno zbolimo, mnogi doživimo razsvetljenje in se oprimemo ponovne možnosti, da se postavimo na lastne čustvene noge in spremenimo svoje odzivanje na sprožilce iz okolja ter drugače začnemo vstopati v odnose. Začnemo zdravo živeti, kar pomeni drugačen slog prehranjevanja, gibanje, meditacijo, obkrožimo se z drugimi ljudmi, ki nas bolj razumejo, ter na splošno »resetiramo« dosedanje življenje, kar pogosto zahteva veliko poguma in strpnosti ter potrpežljivosti. Zavedajmo se, da sami krojimo, koliko časa bomo posvetili sebi in koliko brezplodnemu živciranju zaradi česa, česar tako ali tako ne moremo spremeniti. Stara modrost pravi, da spremeni, kar lahko spremeniš (maksimalno se potrudi in daj vse od sebe), česar ne moreš, pa pusti. Če nečesa ne moremo spremeniti, se s tem sprijaznimo in opustimo misel, da bomo na silo kaj dosegli. Obenem je treba veliko modrosti, da nehamo nekaj početi v določeni točki, čeprav bi nas kdo obtožil premajhne vztrajnosti ali trme, da nekaj dosežemo, kar pa je včasih pravzaprav tlakovana pot v pekel, če smem parafrazirati stari rek.



Ste se zamislili?

Pri svojem delu pogosto opazujem pare, ki delujejo »na hlape« svojega življenjskega soka oziroma energije. Partnerja sta se posvetila prepiranju, ob vsaki priložnosti potegneta okostnjake iz omar, torej se kar naprej obmetavata z očitki izpred desetih let in več, vrtita se v krogu in kot da mazohistično uživata, ko se tako mučita. Številni patološki soodvisni odnosi so takšni in izhod iz začaranega kroga ni lahek in ni preprost. Pa vendar je pomembno misliti na to, kaj vse se dogaja v našem telesu, ko smo vrsto let priča zlorabi lastnega telesa in čustvovanja. Kazen vedno pride, vprašanje je le, kakšno pot in obliko bo imela.

Skratka, danes želim, da se resno zamislite, v kakšnem stanju ste. Kaj vse vas obremenjuje? Napišite si na listek vse dejavnike, ki niso pod vašim nadzorom, ter vse okoliščine in odnose, v katerih se počutite nelagodno, jezne ali frustrirane, tudi nemočne. Na drugo stran listka si napišite morebitne rešitve in izhode, ki bi vas pomirili ali razrešili bremena in olajšali stisko. Držim pesti, da boste dovolj pogumni in močni ter vzeli lastno življenje in določitve v svoje roke.

* Avtorica prispevka je univerzitetna dipl. socialna pedagoginja in dipl. socialna delavka, www.svetovalnica.si, 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo povprašali za nasvet, pišite na: info@svetovalnica.si.