Dvomi so zlasti resni, ko je par malce starejši, ko se zaveda, da bi se po razhodu starala ločeno, sama, osamljena in brez skupne prihodnosti.

Pred dobrim letom ji je mož iz čistega miru povedal, da se bo odselil. Da je zaljubljen v drugo žensko in da njo, ženo, zapušča. Povedal ji je, da je njegova odločitev dokončna, da bo vložil tožbo za ločitev ter da ima nekaj mesecev, da si najde svojo službo, saj je tudi v podjetju ne želi več gledati. 

Zadnje čase spremljam posameznike mojih let, tudi malo starejše, ki so v velikih dvomih, ali oditi iz nekaj desetletij trajajočega zakona ali ostati. Petdeseta leta starosti so prelomnica pri obeh spolih, dogaja se nam tako imenovana druga inventura življenja. Kontempliramo in delamo obračun dosedanjega življenja in odnosov. Dame pridemo v menopavzo, številni moški v fazo andropavze, ko iščejo nadomestke za počasi pešajočo spolno in življenjsko slo. V analizi sebe ugotavljamo, kaj smo že dosegli na poslovnem oziroma strokovnem področju, kakšno službo imamo in ali smo z njo zadovoljni. 



Do upokojitve ni več tako daleč, pa vseeno še vsaj nekaj let ali desetletje. Otroci so večinoma že odrasli ali pri koncu študijev, mogoče že imajo partnerje ali so si oblikovali mlado družino in so sami pred partnerskimi in starševskimi izzivi. Naši starši se starajo, vedno bolj potrebujejo našo pomoč in pozornost. Energije telesa, uma in duha že kažejo utrujenost materiala. Da, vse to se dogaja v nas v drugi polovici življenja, ko vemo, da nimamo pred seboj novih petdeset let.

Ne vidim izhoda

Takšne podzavestne inventure nas znajo pahniti v melanholična in depresivna razpoloženja. Z otožnostjo premišljujemo o izgubljenih priložnostih, morebiti občutimo težko breme krivde, ker smo kakšno situacijo s sedanje perspektive rešili neustrezno ali škodljivo. Dogaja se, da bi radi spremenili svoje odločitve, šli v preteklost in spremenili ali popravili tedanje zavedanje, a se tega seveda ne da storiti. Zdaj smo starejši in imamo več modrosti in izkušenj, tedaj pa smo bili bolj nespametni, naivni in še polni zagnanosti, kaj vse bomo dosegli. Nekateri smo več, drugi manj, različni smo. Edino dejstvo, ki ostaja, je, da se posegati v preteklost ne da! S tem se je treba sprijazniti, ni pa preprosto. 

Mož ji je napovedal odhod

Gospa je v sredini petdesetih let, mena je že za njo, pravi, da ni bila naporna. Z možem sta poročena skoraj petindvajset let, sinova sta pri koncu študijev, oba tudi zagnana športnika, eden študira v tujini, drugi je odseljen na svoje. Nikoli ni imela večjih težav z otrokoma, tudi med odraščanjem ne. Zdelo se ji je, da živi prijetno družinsko pravljico. Z možem imata družinsko podjetje z nekaj zaposlenimi, tako da ji tudi v službi nikdar ni bilo hudega, ker je poslovne odločitve in vodenje prepuščala njemu, sama pa delala v sklopu svoje izobrazbe.



Pred dobrim letom ji je mož iz čistega miru povedal, da se bo odselil. Da je zaljubljen v drugo žensko in da njo, ženo, zapušča. Povedal ji je, da je njegova odločitev dokončna, da bo vložil tožbo za ločitev ter da ima nekaj mesecev, da si najde svojo službo, saj je tudi v podjetju ne želi več gledati. Gospa pravi, da je bil »hladen kot špricer«, odločen in je že pakiral torbe za odhod. Bila je v popolnem šoku, saj ni slutila, da ima mož ljubico in da se je odločil zanjo. Dobesedno čez noč je ostala sama v veliki družinski hiši, tako rekoč brez sredstev za življenje, in kar je najbolj bolelo, brez osebe, ki jo je imela iz srca rada. Bila je sveto prepričana, da imata trden in ljubeč zakon, redno sta se ljubila, nista se veliko prepirala, znala sta se pogovoriti, skladno sta vzgajala sinova, denar sta varčno razporejala in si kdaj tudi kaj privoščila.

Mar je res konec sveta?

No, v tistem popoldnevu se ji je vse porušilo. Konec sveta. Konec idilične slike o družini, ki naj bi bila srečna. Jokala je dva meseca brez premora. Hodila je sicer v pisarno, se izogibala stiku z možem, ki se je tudi nje izogibal, in jokala, jokala. Nič ji ni bilo jasno, on pa se z njo ni hotel o ničemer pogovarjati. Sploh ji ni pojasnil, zakaj se je tako na hitro odločil za odselitev in tožbo za razvezo. Ni vedela, kaj je njena krivda, da ga očitno ni znala osrečiti. Zakaj se je zaljubil v drugo žensko? V sebi je norela, bila zmedena in razbolena do konca. Sinov ni želela obremenjevati z lastno čustveno bolečino, rekla sta ji, naj se skuša pogovoriti z očetom. 

Po premisleku in nekaj skupnih kavah, ki so minile v prijaznem vzdušju, se ni našla več v vlogi ženske, ki nikoli ne ve, kdaj bo zamenjana z drugo žensko. Ni več premogla sočutja do človeka, ko jo je tako močno prizadel in razočaral, ji v hipu odvzel vse iluzije o srečnem zakonu. 

Po nekaj mesecih čustvene agonije in po prejemu listin s sodišča, da je mož vložil tožbo za razvezo, mu je le povedala, naj se kar loči s tožbo, ker se ona pač noče ločiti. Še kar je upala in verjela, da bo uvidel svojo napako in se vrnil. Kljub njegovi prevari bi ga sprejela nazaj, je bila v sebi odločena. To se je v resnici zgodilo čez pol leta!

Namreč, ko je nova partnerica ugotovila, da njen dragi ni zmogel v resnici pozabiti in preboleti žene, ga je vrgla čez prag. Hotela je od njega vse ali nič, bila agresivna v svojem čustvenem izsiljevanju, dokler ji ni priznal, da občuti močno in pekočo krivdo, kako je zapustil ženo in mater njegovih sinov. Po tem polomu se ni vrnil k ženi v družinski dom, temveč se je odselil v podedovano stanovanje. Ženi je sporočil, da umika tožbo, a da se ne more vrniti domov, vsaj še nekaj časa ne. 

Potem odide žena

V notranjosti naše gospe se je nekaj zlomilo. Po toliko neprespanih urah, dnevih in mesecih je izjokala vse solze, kot mi je povedala. Že pred časom se je sprijaznila, da se bo morala starati brez skupne jutranje kavice, kot sta imela z možem običaj. Sprejela je dejstvo, da ga ne bo v postelji, ko se je vedno stisnila sredi noči k njemu. Našla si je zelo dobro službo in vmes dala odpoved možu, ki jo je sicer rotil, naj ostane v njunem podjetju. Ugotovila je, da hoče biti prvič v življenju samostojna in samozadostna, saj je bila ves zakon pod nekakšnim patronatom moža. Njeno obdobje prebolevanja zakona in izgube moža se je začenjalo zaključevati, ko bi se spokorjeni mož rad vrnil.

Po premisleku in nekaj skupnih kavah, ki so minile v prijaznem vzdušju, se ni našla več v vlogi ženske, ki nikoli ne ve, kdaj bo zamenjana z drugo žensko. Popolnoma nič mu ni zaupala, čeprav ji je po novem trosil komplimente, jo prosil, ali bi šla z njim na kakšen izlet ali vsaj kosilo. Odločila se je, da v sebi pokoplje preteklost. Zdaj je bila ona tista, ki je dala tožbo za razvezo, želela je svoj delež vložka v podjetje in da se skupno premoženje pravično razdeli. Ni več premogla sočutja do človeka, ko jo je tako močno prizadel in razočaral, ji v hipu odvzel vse iluzije o srečnem zakonu. Tudi jezna ni bila več, pravi, da je bila preprosto – prazna.

Dilema biti ali ne biti skupaj po močni čustveni travmi, kar prevara je, sploh v opisanem primeru, ko je bila gospa odvržena kot ponošena copata, dolgo odzvanja v prizadetem posamezniku. Vsakdo od nas mora prevzeti odgovornost za sprejete odločitve. Ali ste pripravljeni nositi posledice svojih odločitev? 

* Avtorica prispevka je univerzitetna dipl. socialna pedagoginja in dipl. socialna delavka Melita Kuhar, www.svetovalnica.si, dosegljiva na: 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo povprašali za nasvet, pišite na: info@svetovalnica.si.