Bila sem ena tistih tipičnih slovenskih »rešiteljic«, prepričana, da je vse stvarstvo odvisno samo od tega, ali bom kaj naredila prav ali narobe. No, vmes sem odrasla in začela znova hoditi na zmenke. A to, kar se mi je dogajalo v naslednjih letih, bi lahko bil scenarij, vreden holivudske grozljivke. 

Nisem imela imen zapisanih v »mali črni knjižici«, nisem imela vsak dan drugega partnerja, je pa res, da se je v letih, ko sem se odločila živeti povsem svobodno, nabralo kar nekaj imen. In za vsa vem še danes.

Na »paritvenem trgu« sem se morala soočati s številnimi »polizdelki«, kot jim pravim sama. Ugotovila sem, da ljudje (v mojem primeru kakopak moški) niti približno ne poznajo samih sebe toliko, da bi sploh vedeli, kaj hočejo. Še več, ko izgubijo zanimanje, niso sposobni odrasle komunikacije. Nemalokrat se mi je zgodilo, da je gospod po nekaj mesecih zveze preprosto izginil, blokiral mojo telefonsko številko na primer, se izbrisal s socialnih omrežij ali pa me zelo odkrito ponižal z besedami, da sem denimo preveč neprivlačna zanj ali kar koli se mu je v tistem hipu zazdelo smiselno. Bila sem razočarana vsakič znova, prepričana, da bo naslednji drugačen, da ne smem izgubiti upanja. A lekcija, ki sem jo v resnici morala usvojiti, je bila, da lahko upe polagam samo v svoje in ne tuje odzive. Ker sem zrela ženska, ki ima rada svoje telo in prepoznava tudi njegove želje in potrebe, sem se odločila, da se zaradi nezrelosti moškega spola pač ne mislim odpovedati spolnosti. Vedela sem, da sem dovolj odprta, da bom pustila možnost zbližanja tistemu, ki bo tega vreden. A ker nisem vedela, kdaj to bo oziroma ali sploh bo, sem kot v Dantejevem Peklu za svoj življenjski modus operandi izbrala kar »Opustite vsako upanje, vi, ki vstopate«.

Vzela sem si tiste delčke, ki sem jih potrebovala.

Velikokrat sem slišala prijateljice modrovati, da se ne cenim, ko z moškimi »samo« spim, pa čeprav sem v vsak odnos šla zaščitena in do golega iskrena. Da zagotovo trpim, ker v resnici hočem več. V določenem trenutku sem se nehala ozirati nanje. Kajti ni bil kleč v tem, da sem vzela nekaj, ker več nisem mogla dobiti; postalo mi je jasno, da me spolnost izpolnjuje in hrani. Ženska lahko uživa v spolnosti, tudi če ni zaljubljena in malodane tik pred poroko. Oboje sta mita, ki bi ju morale čim prej opustiti, če bi želele biti zadovoljne s svojim življenjem. Jaz sem ju. In ne, nisem imela imen zapisanih v »mali črni knjižici«, nisem imela vsak dan drugega partnerja, je pa res, da se je v letih, ko sem se odločila živeti povsem svobodno, nabralo kar nekaj imen. In za vsa vem še danes. Kajti tako moški kot ženske smo med spolnostjo ranljivi in odprti. In zgodbe, ki so mi bile zaupane v tistih intimnih večerih v dvoje, so mi omogočile globok vpogled v moško psiho, njihovo ranljivost in negotovost ter ne nazadnje ponudile tudi razumevanje, zakaj nekateri ljudje preprosto ne zmorejo oditi, ne da bi poprej drugega pohodili.

Sem danes, ko sem tik pred poroko, kaj bolj srečna kot v obdobju, ko sem menjavala spolne partnerje? Ne, ker sem ugotovila, da moja sreča z drugim ni pogojena. Pač, ustavila sem se tam, kjer se je bilo vredno ustaviti. Kot pravi Edith Piaf: Je ne regrette rien (Ničesar ne obžalujem).