Pričniva z razbijanjem stereotipov o spolnosti. Obrabljen je že rek, da moške žene testosteron in seksajo iz sle brez čustev, ženske pa za dosego užitka potrebujejo ljubezen. Ali to še vedno drži?

Gotovo za koga drži, je pa tudi nasprotno, tudi ženske znajo seksati iz potrebe in seks uporabljati kot orodje (za doseganje različnih ciljev, denimo položaja v družbi, napredovanje na delovnem mestu itd.). Tam ni partnerskih čustev, zato temu rečemo seks, spolnosti med dvema, ki se ljubita, pa ljubljenje. Oboji smo si v tem pogledu zelo podobni. Lahko pa nato v odnosih vidimo razliko, kako ženske in moški razrešujemo težave. Moški se reševanja problemov velikokrat lotijo prek spolnosti, saj v seksu najdejo pripadnost, ženske pa pripadnost iščemo prek komunikacije, zato se hočemo najprej pogovoriti, biti slišane in razumljene, kar nam daje občutek ljubljenosti, in šele nato se lahko gremo ljubit. Moški doživijo občutek ljubljenosti prek spolnosti, ko se jim ženska preda, v spolnost se gredo sprostit, ženske pa morajo biti za vstop vanjo že sproščene. Vendar pa sama iz terapevtske prakse opažam, da se tudi vedno več moških mora najprej dobro počutiti, da se bodo podali v spolnost.

Tudi ženske se igrajo z moškimi, dojemajo jih kot kužke, ki postanejo krotki, takoj ko jim pokažejo dekolte in pomigajo z zadnjico. Mnoge tako izkazujejo moč in degradirajo moške. 

Potrebujejo torej povezavo, ne pa seksa kot športa.

Točno tako. So pa tudi odnosi, v katerih ni toliko komunikacije in par probleme »rešuje« s spolnostjo. Ko pridejo težave, se dobro izljubijo, da jim telesni stik potrdi, da je med njima še vedno vse v redu. To navadno počnejo konfliktom izogibajoče se osebe. Seveda to ni dobra dolgoročna strategija, ker konflikt med partnerjema ostane neizrečen, nerazrešen. Na dolgi rok lahko to pušča posledice, ker bežijo od težav in se ne spoprimejo z njimi.



Pravite, da moški iščejo v seksu pripadnost. Ali se torej ženskam ni več treba bati, da jih bo moški takoj po seksu zavrgel?

Poudariti je treba, da govoriva o dveh različnih vrstah spolnosti. Prva je v predanem partnerskem odnosu, ki si ga želi tudi mnogo moških in so zanj pripravljeni narediti vse, druga pa, ko še ne gre za partnerstvo, ampak za igro osvajanja. Pri tej seks prinaša zmagoslavje nad osvojitvijo, oseba, ki bo v tem videla cilj, pa že v izhodišču ni iskala partnerstva, ampak prej še eno črtico na steni. To počnejo tako moški kot ženske. Poznam kar nekaj posameznic, ki se bombastično uredijo in se odpravijo ven ter med seboj stavijo, katera jih bo tisto noč več osvojila in dobila. Tudi ženske se torej igrajo z moškimi, dojemajo jih kot kužke, ki postanejo krotki, takoj ko jim pokažejo dekolte in pomigajo z zadnjico. Danes mnoge tako izkazujejo moč, degradirajo moške, saj jih imajo za naivneže, in krepijo lastno samozavest.

Ni naključje, da ti je lahko penis od nekoga všeč, od drugega moškega pa ne. Enako je z ženskimi prsmi, pa s prsti na nogah, nekomu bodo privlačni, drugemu ne. To vse poleg odnosa močno vpliva na spolnost. 

Je potemtakem promiskuitete dejansko več kot nekoč ali mi samo bolj odprto govorimo o njej?

Ženska je tako kot moški seksualno bitje in tako kot imajo moški različno močan libido, ga imajo tudi ženske. Nekaterim prija občevati bolj pogosto kot drugim. Takšne primere imam tudi v svoji terapevtski praksi, denimo pride par, v katerem je ženska skoraj nenasitna, moški pa že ves obupan, ker je ne more zadovoljiti, ona bi seksala tudi po štirikrat na dan, čeprav sta skupaj že dolga leta. Gotovo bo kdo ob tem rekel, o super, to pa res ni problem. Ja, en teden, morda en mesec, a če si oseba, ki ima manj močan libido, ti bo sčasoma postalo naporno. Promiskuiteta pa obstaja že od nekdaj, poglejte samo, koliko kukavičjih otrok je bilo v zgodovini, še danes so. Seveda jo še vedno obsojamo, a čedalje bolj govorimo tudi: če sta oba za, naj počneta, kar hočeta. Bolj je problem, če partner za tvojim hrbtom počne promiskuitetne stvari, recimo vedno več je poročenih Slovenk, ki na spletu iščejo moške za seks. 



Kaj res? Zakaj potem vztrajajo v zakonih, ki jih ne zadovoljujejo? Se bojijo biti same?

Lahko, da jim zakon pomeni statusni simbol, vrednoto, ne glede na to, kakšen očitno že je. Ko mi ljudje rečejo, da so skupaj 10 ali 15 let, jim vedno odgovorim: »Ne govori mi, koliko časa si skupaj, ampak kako si.« Najbolj pomembno je, da partnerja komunicirata in da izrazita, kaj mislita, čutita, doživljata, hkrati pa tudi znata prisluhniti drug drugemu in poiskati kompromise, ki so dobri za obe strani, saj le tako skupaj rasteta in se razvijata. Tam, kjer ni komunikacije, kjer eden izmed partnerjev vedno zapira vrata, ljudje razrešujejo notranje stiske na napačne (v družbi bolj ali manj sprejemljive) načine. Teh je ogromno, in čeprav so si različni, je čustvena baza pri vseh identična, od alkohola, drog, tabletomanije, nezvestobe do konec koncev pretiranega posvečanja otrokom, hišnim ljubljenčkom, delu, hobijem in športu, kar ne reši notranjega problema, kvečjemu poglobi stisko. Rešila jo bosta lahko le oba skupaj in morda šele takrat, ko bo tako huda, da bo sodu izbilo dno. Takrat ima par priložnost, da iz katastrofe naredi nekaj dobrega, iz destruktivnega reševanja lahko preideta na konstruktivno, kar je sicer boleča in težka pot zaradi odvisnosti, a jo je vredno prehoditi. 

Marsikdaj srečam ljudi, ki imajo vse atribute (fizične in čutne), da bi lahko uživali v spolnosti, pa ne, ker sami sebi dovoljujejo prakse, ob katerih se počutijo slabo. Sami sebe pravzaprav zlorabijo in dovolijo, da jih drugi zlorabijo, samo zato, ker so se preko napačnih predstav v družbi naučili, kakšen mora biti seks, da zadovoljimo in obdržimo drugo osebo. 

Nekaj povsem drugega pa so odnosi, v katerih so problemi individualni ali ko ima eden izmed partnerjev osebnostne motnje in si dovoljuje prestopati meje. Njegov partner je lahko čudovita oseba, njun odnos pa povsem dober, a to ne pomaga, ker ima ta posameznik psihično strukturo, zaradi katere bo sprejemal slabe odločitve in prizadel partnerja, recimo iskal potrditev za občutke lastne manjvrednosti v skokih čez plot.



Ljudje, ki imajo duševne težave, lahko torej seks uporabljajo kot orodje samopotrditve. Lahko promiskuiteta kaže na to, da je nekaj narobe s človekom, da ima osebnostno motnjo?

Vprašanje je, kako determiniramo promiskuitetnost. Zame ni to, da iščeš resnega partnerja, pa na tej poti spoznaš nekoliko več takšnih, ki ti ne ustrezajo. Seveda spoznavanje v današnjem svetu vključuje tudi spolnost, saj je ta zelo pomemben del partnerskega odnosa, in če te nekdo ne zadovoljuje, če ti ne diši, če ti ni tudi telesno všeč, zveza ne bo uspešna. To je dejstvo! Hitro se torej zgodi, da nekdo išče partnerja, pa po nekaj mesecih ugotovi, da stvari ne delujejo, in kmalu se nabere 20 ali 30 oseb, s katerimi poskusiš, a ugotoviš, da ne bo šlo na dolgi rok. Pa to sploh ni bila tvoja želja. Vsak izmed nas bi rad takoj našel tistega pravega, a ni vedno tako preprosto. Zato je velika razlika med človekom, ki išče predan in kakovosten partnerski odnos, ter tistim, ki hoče samo seks brez obveznosti ali stalno vara. Po koncu dolgoletnih in predanih zvez se to pogosto zgodi ljudem, ki se počutijo zavržene, a z vsakim bežnim spolnim partnerjem se njihova stiska le še poglablja, počutijo se čedalje bolj prazne, zato sama vedno poudarjam: če že ne zaradi sebe, moramo vedno pomisliti, da naša dejanja vplivajo tudi na druge. Nikoli namreč ne veš, s kom se igraš na drugi strani. Morda si je tisti fant ali dekle, s katerim si si privoščil avanturo za eno noč, želel/-a nekaj globljega, in ne samo zabave. Še najmanj pa biti drugemu sredstvo za dvigovanje samozavesti.

Glede na vse znanstvene raziskave menim, da bi danes že vsak izmed nas moral vedeti, da je zaljubljenost nekaj, kar ne traja dolgo, to še ni odnos v vsej svoji polnosti. Zaljubljenost je trik narave, ki dva pripelje skupaj, med njima vzpostavi navezanost, da ne bi takoj ob prvi težavi pobegnila. Na dolgi rok nobeno telo zaljubljenosti ne bi zdržalo, je namreč zelo naporna. 

Ljudem torej manjka odgovornosti za dejanja. Danes smo to prignali do točke, ko resnično drug drugega uporabljamo kot pralne praške, je nekoč dejala dr. Godina. Vstopamo v instant odnose in zavržemo osebo kot robček za enkratno uporabo, kar so nam olajšale aplikacije za zmenkarije, kot je tinder in podobne. Ljudje si lahko skorajda v nekaj minutah naročijo neznanca na dom za seks. Kako škodljivo je takšno vedenje?

Tinder in podobni načini spoznavanja ljudi so postali priljubljeni samo zato, ker je v ozadju upanje, da najdemo nekoga, ki bo z nami ostal za vedno. Ideja je romantična, a se je zlorabila. In vsaka zloraba na človeku pusti določene posledice. Na mladih vse te aplikacije znajo pustiti iznakaženost. Samo poglejte jih, kako delujejo, dobesedno izmaličijo človeka, snapchat filtri, photoshop, vse to omogoča, da naredimo popolno podobo, ki sploh ni več človeška. Takih proporcev ne more imeti noben človek. Potem so tu še pornovsebine, ki kažejo ne le nerealna človeška telesa, ampak tudi nerealne spolne prakse in užitke, ki nimajo nič z resnično spolnostjo. Marsikdaj srečam ljudi, ki imajo vse atribute (fizične in čutne), da bi lahko uživali v spolnosti, pa ne, ker sami sebi dovoljujejo prakse, ob katerih se počutijo slabo. Sami sebe pravzaprav zlorabijo in dovolijo, da jih drugi zlorabijo, samo zato, ker so se prek vseh teh napačnih predstav v družbi naučili, kakšen mora biti seks, da zadovoljimo in obdržimo drugo osebo. Na terapijah potem hitro ugotovimo, da presenetljivo niti partnerici niti partnerju določene spolne prakse sploh ne ugajajo, pa tega nista dojela, ker o tem nista iskreno spregovorila. Redki ženski je denimo všeč analni seks ali oralno zadovoljevanje, pa te stvari v popularni kulturi tudi v romantičnih filmih na široko poveličujejo. In ljudje zgrešeno mislijo, da je to recept za užitke. Zakaj se ne bi partnerja o tem raje pogovorila in našla tisto čutnost, ki ustreza obema?



Je lahko potem to, da si imel že več partnerjev, dobrodošlo, ker si bolj izkušen v spolnosti?

To ni nujno. Nekdo lahko tudi z enim samim partnerjem odkrije različne načine spolnosti, ki mu ustrezajo. Če je seveda med njima komunikacija in če si ustrezata. Tega zadnjega res ne smemo zanemariti. Smo namreč toliko voljni v spolnosti, kot nam oseba, s katero jo odkrivamo, diši. Ali je med nama kemija? Vse ženske in vsi moški imamo v izhodišču namreč enaka orodja, ki pa se pomembno razlikujejo. Ni naključje, da ti je lahko penis od nekoga všeč, od drugega moškega pa ne. Enako je z ženskimi prsmi, pa s prsti na nogah, nekomu bodo privlačni, drugemu ne. To vse poleg odnosa močno vpliva na spolnost.

Pri pogovoru z mladostnikom o spolnosti se moramo starši zavedati, da spolnost ni samo mehanska, je veliko več. Je občutek do sebe, svojega telesa, občutek za sočloveka. To so poljubi, objemi, spoštovanje. Spolnost ni samo kondom, orgazem in splav, kar so pogosto lekcije spolne vzgoje, ki so je deležni mladi. 

Če menjavaš partnerje kot po tekočem traku, pa verjetno obstaja tudi nevarnost, da se ujameš v zanko občutka neskončne izbire. Svet je velik, ljudi, s katerimi si lahko deliš posteljo, nešteto, pa te vseeno vsak telesni stik pušča praznega in nepotešenega.

Ljudje, ki to počnejo, so lahko odvisni od zaljubljenosti ali pa intimnosti izogibajoče se osebe. Prvi zamenjujejo pravo ljubezen s kratkotrajnim občutkom zaljubljenosti. Stalno hrepenijo po metuljčkih v trebuhu, vznesenosti, evforiji, sestavinah, ki so le del kemičnega procesa v možganih. Glede na vse znanstvene raziskave menim, da bi danes že vsak izmed nas moral vedeti, da je zaljubljenost nekaj, kar ne traja dolgo, to še ni odnos v vsej svoji polnosti. Zaljubljenost je trik narave, ki dva pripelje skupaj, med njima vzpostavi navezanost, da ne bi takoj ob prvi težavi pobegnila. Navezujemo se prek pogleda, dotika, vonja, zato moramo biti skupaj, in prav ta navezanost pri človeku povzroči, da odsotnost druge osebe boli, takrat jo pogrešamo. Na dolgi rok nobeno telo ne bi zdržalo zaljubljenosti, je namreč zelo naporna. Sanjaš sredi belega dneva in ne deluješ normalno. Nekateri ljudje torej ves čas iščejo to močno vzdraženost, občutke, ki so primerljivi tistim, ko si na drogi, zato pa se reče, da si zadet od ljubezni. Na drugi strani pa so osebe, ki jih je strah intimnosti in čustvene navezanosti. Pravzaprav se bojijo predati, saj imajo iz preteklosti vzorce, ki jim sporočajo, da predaja pomeni nevarnost. Zato zapuščajo odnose, še preden bi to utegnil storiti partner, ali pa človeku sploh ne dovolijo dovolj blizu, da bi se navezali nanj. S tem dajejo lažen občutek kontrole. A težava je, da so vedno nezadovoljni in nepotešeni, saj po tihem ves čas hrepenijo po čustveni bližini, ker je to ena najbolj osnovnih potreb človeka. Pri takih ljudeh ni problem, da ni nihče dovolj dober, kot radi tarnajo, oni so problem, ker nikomur ne dovolijo, da je dovolj dober.



Bežna razmerja, ki temeljijo na spolnosti, in aplikacije za zmenkarije, ki zlorabljajo človekovo intimo, smo morda bolj sposobni z razdalje oceniti odrasli, prepoznati škodo, ki nastaja, in si reči, dovolj. Kaj pa mladi? Kakšno popotnico lahko starši dajo mladostniku, da ne bo seksa jemal kot orodja in ljudi zlorabljal le za zadovoljitev lastnih potreb? Kako naj se z njimi pogovarjajo o spolnosti?

Preden prideš s svojim otrokom do komunikacije o spolnosti, moraš prehoditi z njim dolgo pot zaupanja. Če imaš z njim stik, ti bo prisluhnil tudi v tem, sinovi očetom in hčere materam. Ne smemo pa zanemariti, da so določene teme o spolnosti rezervirane samo za zunanji svet, torej za njihovega partnerja in njihove prijatelje. Pri pogovoru z mladostnikom o spolnosti se moramo starši zavedati, da spolnost ni samo mehanska. Je veliko več. Je občutek do sebe, svojega telesa, občutek za sočloveka. To so poljubi, objemi, spoštovanje. Spolnost ni samo kondom, orgazem in splav, kar so pogosto lekcije spolne vzgoje, ki so je deležni mladi. Spolnost je čutnost in predanost, otrok, ki je odrasel v družini, v kateri je bilo čutiti sram, v kateri se starša nista dobro počutila v svojih telesih, bo to ponotranjil. Po drugi strani pa ga bodo zaznamovali tudi preveč promiskuitetni starši, denimo mati, ki se ponuja moškim, ali oče, ki se na cesti slini za vsako žensko. Lahko se zgodi, da bo sin ali hči iz takšne družine posnemal/-a promiskuitetno mater ali pa se mu/ji bo vedenje zamerilo in bo zavzel/-a povsem nasprotno vlogo ter bo zapet/-a. Ena izmed pomembnih lekcij je tudi, da starši otroke naučijo, da se začnejo zavedati posledic svojih dejanj, ki jih bodo morali nositi. Dobro je, da jim pokažejo, kako razmišljati tri poteze vnaprej. Tako bodo, preden nekaj naredijo, vedno premislili, kaj jih čaka.