Samskost ima danes več obrazov. Pobeg v njene varljive »ograje« poleg drugih dejavnikov pomembno pogojuje tudi kuga današnjega časa – koronavirus. Nove življenjske okoliščine, ki jih riše ta pošast, vlivajo strah do sočloveka. Ljudje se drug drugega izogibajo, celo na sprehodih po gozdovih. Prvi sosedje se »skrivajo«, sumničijo in zapirajo v svojo iluzijo varnosti. Zato pobeg v zasebnost vse bolj doživljamo kot vsiljeni novi življenjski slog.
Številni razumejo samskost kot razširjanje zasebne in intimne svobode, češ da ničesar ali skoraj ničesar ni treba deliti z nikomer in da avtorstva svojih odločitev ni treba dokazovati ali kakor koli izpostavljati cenzuri. Od samskosti do osamljenosti ni dolga pot!
Nastalo epidemično kataklizmo lahko ne glede na to, kdo je zanjo kriv, postavimo na mesto prvega dejavnika potiskanja ljudi v osamitev in samskost. Zapirajo se delovna mesta, ljudje ostajajo doma izobčeni iz okolja, tisti, ki še lahko, večinoma delajo od doma in so prav tako v izolaciji. Pomanjkanje človeškega okolja sčasoma razčloveči odnose. Zaposlitev ni zgolj vir fizične eksistence, ampak doživljanje občutka pripadnosti. Ljudem sta odvzeti obe dobrini in večina je pobegnila ali preprosto bila porinjena v samskost ali socialno izolacijo. Gre za posebno vrsto izsiljene socialne samskosti, a posledice so enake – izguba človeka kot ljubečega bitja. Razmere, v katerih trepetamo pri srečevanju z drugimi, nas neusmiljeno potiskajo najprej v zavetje ožje družine, od tam pa velikokrat in veliko lažje v samskost kot slog življenja, s katerim se po gandijevsko kaže na probleme erozije temeljnih družbenih vrednot.
Je to res svoboda?
Številni razumejo samskost kot razširjanje zasebne in intimne svobode, češ da ničesar ali skoraj ničesar ni treba deliti z nikomer in da avtorstva pri svojih odločitvah ni treba dokazovati ali kakor koli izpostavljati cenzuri. Od samskosti do osamljenosti ni dolga pot! Poseben prispevek k »izbiri« samskosti kot življenjskega sloga dajejo tudi sodobni spletni načini življenja celotne družbe. Virtualnost postaja sestavina vsakdana, ki ponuja nadomestke za dejanske odnose med ljudmi. Seveda, sodobna digitalna tehnologija ogromno prispeva k razvoju in napredku družbe, s seboj pa prinaša razčlovečenje oziroma dehumanizacijo odnosov. Številni žal ne razumejo komunikacijske tehnologije zgolj kot sredstvo prenosa informacij, ampak vse bolj kot predmet in cilj svojih potreb, s čimer se nadomešča fizični stik. Ko se z uporabo telefonov začnemo izogibati osebnim stikom, se sami izobčimo iz socialnega okolja in procesov humane komunikacije. Takšno izobčenje pa je že po mnenju antičnih mislecev najhujša kazen, ki lahko doleti človeka. Kdor nima fizičnih stikov, ne komunicira z drugimi, dejansko usiha, umira.
Parasocialni svet
Živeti sam, biti sam sebi najboljša družba, selitev v parasocialni komunikacijski svet je nekaj, kar se imenuje nov življenjski slog. Samskost je najbrž, s stališča strogo egoističnega in individualnega načina življenja, za nekatere ljudi sprejemljiva, čeprav je nasprotje družbenemu bistvu človeka. Ne moremo mimo dejstva, da izključuje doživetja, ki pa so možna edino – s sočlovekom. Ta pa so najlepša? Doživetja v spolnosti so po intenzivnosti in pomenu daleč pred vsemi drugimi doživetji. Posameznik ima fikcijo, da živi sam, a je njegovo doživljanje stvarnosti vedno slika odnosa z drugimi. Ta drugi je običajno izbira srca, oseba, katere energija budi željo po doživetjih. Doživetja, posebno lepa, so edina priča o tem, da sploh živimo. Vse, kar je lepo, je namreč še lepše, če se deli. Občutkov sreče nikoli ne doživljamo z nečim, ampak z nekom. Zaradi tega dejstva se pri samskosti kot načinu življenja odpira veliko vprašanj, ki iščejo odgovore.
Sam, a skupaj
Poskus sprave med samskostjo in družbenostjo v spolnosti poskuša urediti praksa sloga »living alone together« (živeti sam, a vseeno skupaj). Takšen model je zagotovo zanimiv za določen krog ljudi, čeprav gre za hibridni odnos, v katerem ni mogoče doseči popolne enotnosti dveh polovic, ki se združujeta v eno bitje. Poleg že navedenih dejavnikov modeliranja samskosti kot sodobnega življenjskega sloga daje izjemen prispevek materialna neodvisnost ženske in moškega. Gre za dejavnik, ki močno krepi samozavest, samozadostnost, celo samoljubje. Prednost takšne spolnosti po mnenju tistih, ki tako živijo, je v tem, da je to odnos, v katerem ni naveličanosti, monotonije in vsega tistega, kar nevšečnega prinaša zakonsko oziroma celovito partnersko razmerje.
Tak odnos zagotavlja občutek svobode obema, hkrati pa zahteva visoko stopnjo medsebojnega zaupanja. Občasno dobivanje zaradi seksa ne pomeni, da sta drug drugemu vdana, zvesta ali naklonjena. Podoba takšne spolnosti je projekcija sodobnega načina življenja, obremenjenega s pragmatizmom, nezaupanjem in egoizmom, ki se počasi vrezuje v genski zapis ljudi. Torej če se ženska in moški dogovorita za skupno spolno življenje, tako da vsak živi v svojem stanovanju ali hiši, je to neke vrste nepopolno spolno razmerje, oropano za lepa doživetja, ki odnos bogatijo in osmišljajo življenje.
Kaj pa ljubezen
Zaspati v objemu in se prebujati s poljubom ljubljene osebe je začimba popolne spolnosti, ki se imenuje ljubezen. Sodobna praksa biti vsak zase, a vseeno skupaj je logično in dejansko protislovje, ki podpira reduciranje spolnosti zgolj na seks. Seveda, seks sam po sebi ni nič slabega, če se ta praksa nečutnosti in odsotnosti ljubezni v spolnosti ne bi preslikavala in vplivala na kakovost drugih socialnih odnosov med ljudmi. Pogosto se naivno sprašujemo, zakaj v njih manjkajo humani elementi sobivanja, kot so solidarnost, empatija in ljubezen do soljudi, in pri tem spregledujemo dejstvo, da kakovost spolnega življenja bistveno določa kakovost komunikacije v družbi. Seveda, omenjeni slog življenja je tudi sistemsko proizveden in ni zgolj izbira posameznikov.
Ženska sama
Praviloma ženske lažje živijo same kot moški. V sodobnem času so s podporo tehnoloških dosežkov na področju dela kot vira zagotavljanja materialne eksistence odpravile sleherni »primanjkljaj« v primerjavi z moškim. Sodobna demokratična družba jim je zagotovila enake možnosti v vseh sferah družbenega življenja in ponudila svobodo odločanja in izbire. Tako so postale še bolj samozavestne in sposobne za samostojno življenje, ki pa ne pelje nujno v samskost. Omreževanje v krogu prijateljic in »prijateljev« nikoli ni ustrezno nadomestilo za objem, poljub, zaupanje. Delitev blazine z nekom je za tiste, ki znajo uživati v spolnosti, veliko več kot seks. Že zdavnaj velja, da vse, kar je možno, ni obvezno tudi dobro.
Moški sam
Od Woodstocka do konca prejšnjega stoletja je bila samskost vrednota in hit, perjanica upora proti omejevanju človekove svobode in neenakopravnosti žensk. Sicer pa, pri uživanju samskosti so moški v drugačnem položaju. V svetu, kjer se moški praviloma ponujajo, medtem ko so ženske tiste, ki izbirajo, sklenitev zakonske zveze ali v sodobnem času partnerstva pomeni večje tveganje za njihovo svobodo. Zaradi spolne inferiornosti je narava moškemu prisodila podobo »lovca«, ki pa je lažje uresničljiva, če je samski. Torej, samskost moškega je neke vrste prednost in izraz svobode, dokler o tem določna ženska (femme fatale) ne odloči drugače.
Samskost pri ženski velikokrat pomeni opustitev Sizifovega dela prevzgoje moškega za njegovo dobro in potrebe po skupnem osrečevanju. Samskost pri ženski je življenjski slog, poln vprašanj. Toda stvari se spreminjajo, in sicer tako, da je samskost pri njih ravno tako – po pričevanju številnih žensk – življenje brez mistifikacij. Čas je, da na samskost tako ženske kot moškega gledamo skozi ista očala, kajti gre za disonanten pojav v tradiciji naravnega in družbenega bistva človeka. K njej prispeva tudi neoliberalno ideološko uokvirjanje (framing) v medijskem komunikacijskem diskurzu, s čimer se utemeljuje nova paradigma v spolnosti.
Moške zanimajo že oddane
Vseeno ni mogoče spregledati neenakega gledanja moških na svojo in žensko samskost. Na podlagi rezultatov raziskav in po pričevanjih številnih moških v svetovalnici je mogoče ugotoviti, da je samskost žensk v očeh moških še vedno drugačna ter da moški v njej ne vidijo prednosti. Praksa kaže, da so zanje zanimivejše tiste ženske, ki so že »oddane«. Nekoč je seveda veljalo drugače. Samska ženska je bila v primerjavi z »zasedeno« močnejši izziv.
Ženska v partnerstvu ali kako drugače povezana v razmerje z moškim je v primerjavi s samsko bolj mikavna za sodobnega moškega. Glede na skrajno liberaliziran odnos do seksa kot dela človekove spolnosti moškim ni več težko dobiti priložnosti za zadovoljitev teh svojih prvinskih nagonov (vse več portalov, na katerih jih ženske vabijo k neobveznem seksu). Naenkrat so postali »lovci«, ki jima ni treba imeti nobenega »orožja«, nobene spretnosti ali druge vrline. Preprosto ni se jim treba potruditi, da bi »osvojili« žensko. Vse njihove iluzije o poslanstvu, da se borijo za naklonjenost ženske z zaščitniškim viteštvom, umetniškim in ustvarjalnim delom, so potonile. Danes so ženske tiste, ki lovijo in upravljajo spolno življenje, tudi moških. Skratka, v odnosih med spoloma naenkrat ni več nobenega izziva oziroma se je spolnost reducirala na seks, ki pa ga dobiš brez posebnega prizadevanja.
Zato pozornost moških (po njihovih pričevanjih) vse bolj beži k tistim ženskam, do katerih je pot izziv, to pa so ženske, ki niso same. Moški libido potrebuje izziv, da bi rezultat svojega »boja« za žensko lahko doživljal kot izjemno zadovoljstvo. Hitri in banalizirani seks ni več dovolj za prave izkušnje v spolnosti s podobo človeškega obraza. Velja tudi nasprotno. Da je tako, priča pregovor med ženskami, da so vsi dobri, pravi moški že oddani. Če ne bi bilo tako, spolnega instituta ljubic in ljubimcev sploh ne bi bilo. Seveda, slog boja ženske za »osvojitev« moškega je drugačen, kar ne pomeni, da ne obstaja, a o tem kdaj drugič.
Libido govori
Sodobni moški, ne glede na to, koliko je poženščen, se hoče intimno dokazovati, tekmovati in boriti za pravo žensko – hoče biti moški! Ženska, ki je že z nekom, sporoča, da ima v sebi nekaj posebnega, da je »tista prava«, in spodbuja radovednost drugih moških. Večjega izziva za moški ego ne more biti? V njegovem genskem zapisu močno živi potreba po dokazovanju, tekmovanju. Tekmovanje pa je vedno proti nekomu ali konkretno proti partnerju ženske, ki si jo želi.
Skratka, ni težko doumeti, zakaj je v glavah moških bolj prisotna že »oddana« ženska. Kot smo omenili, seks danes doživljamo kot nekaj samoumevnega, za kar se ni treba potruditi. Zato ta posebna interakcija ženskega in moškega libida ni več izziv in izgublja svojo lepoto, s čimer bledi potreba po popolni spolnosti. Samskost kot življenjski slog, ne glede na razloge, ki so prispevali k njegovi izbiri, praviloma ne omogoča doživetja popolne spolnosti in občutka sreče. Kakor koli bo izzvenelo neverjetno, toda samskost kot življenjski slog ni prednost, temveč praviloma smola v spolnem življenju ljudi.
Sklep
Moški lažje živijo samski. Presenetljive so njihove izpovedi o tem, da so jim bolj zanimive vezane ženske, kajti one nikoli ne strežejo po osebni svobodi svojega ljubimca, ne bodo izsiljevale z zanositvijo, varujejo skrivnost seksualnega razmerja in še marsikaj. Enako velja za moškega, ki je že z nekom. Pri tem ne spreglejmo, da se samskost tudi sistemsko proizvaja. Zagotovo je soočanje z njo različno, a cilj je isti – ne biti sam. Ali pa so ljudje, ki živijo sami, res v najboljši družbi?
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: