Pred kratkim ju je doletela nominacija za inovativnega mladega kmeta/kmetico, njuni delavnici Gradnja z lesom in Regenerativna oskrba pa sta vse bolj obiskani. Na 800 metrih nadmorske višine, na odročni kraški planoti v vasi Novi Kot, kjer sta si ustvarila dom, čas bije drugače.
Na vprašanje, ali je bilo začetno obdobje prenove stare domačije, ki se je poprej desetletja ni dotaknila človeka roka, kdaj tudi težko, vir razočaranja morda, se oba nasmehneta in odkimata. »Sproti sva se učila,« odvrne Eva. »Da, lahko bi bila kdaj tudi razočarana, a sva vse, kar se nama je zgodilo, razumela kot dobro, kot priložnost učenja. Prav zato nama je zdaj tako zelo pomembno, da znanje, ki sva ga pridobila, deliva naprej.« Aljaž doda, da je ob njuni veliki odločitvi za selitev iz mesta velikokrat zaznal tako imenovano slovensko kulturno specifičnost: »Predvsem starejši in, kako bi rekel, bolj izkušeni od naju so nama pogosto položili na srce, da je projekt, ki si ga želiva izpeljati, za naju prevelik zalogaj. Slovenci imamo namreč še vedno pomisleke o tem, ali se res izplača začeti na resničnem izhodišču. Namesto da bi najprej pomislili, kaj vse je mogoče, se mnogi ustavijo že pri premisleku, kaj vse lahko gre narobe. To nas zelo omejuje.« Zato je tako pomembno, da sta bila v sanjah enotna. »Ne znam si predstavljati,« nadaljuje Eva, »kako bi bilo, če ne bi imela drug drugega. Ne zato, da bi si medsebojno blažila dvome, ki bi se porajali pri enem ali drugem, temveč da sva skupaj, ko se pojavijo dvomi od zunaj.«
Namesto razvoja – od-razvoj
Čeprav na začetku neizkušena v ročnih spretnostih, ki jih zahtevata obnova in pridelava hrane, sta se vsega naučila sproti. Obenem ostajata umetnika ne samo vsakdanjih spretnosti. Pred kratkim sta se lotila novega umetniškega projekta. S kamero v roki sta beležila čustveno doživljanje šestega množičnega izumiranja živalskih in rastlinskih vrst; prazne prostore živalskega vrta, muzejev, prostorov brez obiskovalcev. Prav zato se jima zdi tako zelo usodno vsem nam sporočiti, da je mogoče tudi v svetu, kjer odločevalci brez premisleka »sekajo« raznovrstnost, veliko spremeniti. »Zato ne maram besedne zveze 'trajnostni razvoj',« nadaljuje Aljaž. »Vsebuje 'razvoj', ta pa je, kot vemo, vedno zgrajen na plečih izkoriščanja. Ljubši izraz mi je od-razvoj, stanje.«
Vse, kar zares potrebuješ, so sekira, žaga in sveder
Če se ozremo na prostor, ki nas obdaja, nam veliko upanja lahko ponudi že to, kaj si vendar lahko ustvarimo na njem sami. To nam pomaga tudi spremeniti pogled na svet. »Kakovost življenja razumeva kot kup lesa v različnih fazah življenja,« pove Aljaž. »Ko si zaželiva kaj ustvariti, znava ne le izbrati primerno vrsto lesa, temveč ga obdelati vse od hloda do končnega izdelka. Na delavnici Gradnja z lesom pokažem prav to; vse, kar zares potrebuješ, so sekira, žaga in sveder. Komu bi se morda zdela delavnica o lesu neuporabna, a bistveno je, da te nauči, da smo ljudje sposobni s svojimi rokami ogromno ustvariti.« »Ne samo to, da smo sposobni,« nadaljuje Eva, »temveč da je ideja, da je vsak sposoben zgolj specifičnega zanimanja, prehajanje med znanjem pa ni mogoče, neresnična.«
Nezamenljiva moč živali
Hišo sta obnovila sama. A tudi zemljo, ki se vije okoli nje. Na delavnici Regenerativna oskrba pokažeta, kako je mogoče izboljševati kakovost prsti s pomočjo biomimikrije, vključevanjem živali, da aktivirajo mikrobiološko življenje v prsti. »Žive korenine segajo vse globlje v prst, kamor dovajajo hranila za mikroorganizme, tako postane bolj živa in rodovitna.« In prav živali so pri tem usodne. V naravi namreč ekosistemov brez njih ni.
Najprej pujsi, potem koze
Imata dva psa, dve mački, dva pujsa in trideset kokoši. Kmalu pa si bosta uresničila še eno željo – koze. »Ko sva prišla na to kmetijo, sem se nekaj časa šalil, da sva kot prva naseljenca,« se nasmehne Aljaž. »Si predstavljate, da je bil ta kraj toliko časa zapuščen, da sva hišo lahko obnovila samo z lesom, ki je zrasel na nekdanjem pašniku? V 60 letih so ga prekrile smreke. Težava, ki jo prinesejo s sabo, pa je, da s svojimi iglicami, ki padejo na tla, dobesedno zadušijo konkurenco. Smreke imajo plitve korenine, zato so glede vode zelo tekmovalne. Najprej sva jih razredčila, omogočila pujsom, da so izrili iglice in je po letu dni končno zrasla tudi trava. Prostor postaja biološko bolj aktiven, odpornejši proti podnebnim ekstremom. Drugo leto bo torej čas za koze, saj bo na voljo dovolj hrane zanje. Sledi tretja faza – pašne živali. Ko bova tukaj ustvarila travnik, tudi one ne bodo lačne.«
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: