Zime so pri vas dolge in snežene. Kakšna pa je pomlad na Vojskem? Kmetija je na tisoč metrih, kar pomeni, da vas pomlad doseže kasneje kot doli v Idriji.
Pomlad je pozna in kratka. Teloh je zacvetel, zvončki in trobentice so šele začeli kukati izpod zemlje, regrat pa bomo jedli šele čez dober mesec. Sicer nimamo več snega, so pa temperature ponoči še zdaj pod ničlo, kar pomeni, da narava pri nas še počiva oziroma se počasi prebuja. S sejanjem vrtnin običajno počakamo do sredine maja. Do takrat je pri nas še vedno možna pozeba ali celo snežna odeja. Tudi šestega maja smo že imeli 20 centimetrov snega! Pomlad je sicer moj najljubši letni čas, ampak odkar sem tukaj gor, tudi žalosten. Kajti ko v dolini že vse cveti, nam še kar nagaja mraz. 

Ja, lahko bi zaslužila mnogo več, če bi imela v skrinji vnaprej pripravljene jedi in jih samo odtajala v mikrovalovki, ko pridejo mimoidoči gostje. Marsikdo mi reče, da sem neumna, ker mi denar »uhaja«. 

Katerih pridelkov se veselite v tem letnem času?
Narava je spomladi najbolj radodarna, kar pomeni zame tudi dosti dela, saj nabiram zdravilne rožice, ki rastejo na Vojskarski planoti, in jih potem uporabim kot začimbe, v čajih, iz njih pripravljam različne sirupe in želeje, namakam jih v žganju in uporabljam v zeliščnih namazih. Moje nabiralništvo se bo začelo s trobenticami in regratom ter nadaljevalo vse do košnje v prvi polovici julija. Včasih me kdo, ko pogleda mojo polico s posušenimi zelišči in rožcami, vpraša, koliko časa porabim za to. Ne vem. Ko le lahko, se odpravim na travnik, v gozd in nabiram. Zame je to sprostitev. Hkrati pa se veselim tudi dela na vrtu. Lepo je vsak dan opazovati, kaj je pokukalo iz zemlje. Če bi me kdo slišal, ko zalivam ali plevem vrt, bi mislil, da sem nora, ker se z zelenjavo pogovarjam.




Živali prinašajo veliko veselja. Imate v tem času tudi kaj mladičkov?
Pri nas so vedno mladički. Za božične praznike so nas s sedmimi razveselile koze, okoli velike noči nas bodo oslički in telički. Ni večjega veselja, kot je rojstvo živali. 

Sama bi na pakirano meso nalepila slike žive živali, preden je postala zrezek. Da bi se ljudje zavedali, kaj so kupili in kaj so s tem podprli. Sprenevedanje me zelo moti. Pa vsi vegetarijanci in vegani, ki mi očitajo ubijanje lastnih živali, oblečeni v usnjeno jakno, obuti v usnjene čevlje in z usnjenim pasom v hlačah? Lepo vas prosim! 

V nekaj letih ste naredili Naš raj za prepoznavno destinacijo za goste iz vse Evrope. Kaj jim je pri vas najbolj všeč?
V štirih letih smo postali raj predvsem za nizozemske in belgijske goste. To je na eni strani velik uspeh, na drugi strani pa me žalosti, da smo bolj prepoznavni v tujini kot doma: 90 odstotkov naših gostov je namreč tujcev, od tega 70 odstotkov Nizozemcev in Belgijcev. Prihajajo in se vračajo, ker smo jim všeč mi; naš način življenja, naša energija, naš odnos do njih in seveda naša kulinarika ter narava, ki nas obdaja. Večinoma so naši gostje družine z otroki in vselej poudarijo, da pri nas uživajo, ker se počutijo, kot da bi bili doma. Vedno trdim, da pri turizmu ni najbolj pomembno okolje, v katerem deluješ, ampak ljudje v njem. Ko pripovedujejo o nas, govorijo o Vale in Darku, kaj so z nama doživeli, občutili, okusili, pridejo k nama.


PREBERITE ŠE: Zdravilne vode Slovenije




Kaj vse ponujate in kaj ljudem najbolj tekne?
Ponujamo to, kar pridelamo in predelamo (razen mlečnih izdelkov in jajc, ki jih kupimo na sosednjih kmetijah) ter uživamo sami. Ljudje večkrat povedo, da jih moja kuhinja spominja na babičino, in to je zame največji kompliment, saj babice kuhajo najbolje. Nimamo jedilnika in tako tudi ne turizma odprtega tipa. Ja, lahko bi zaslužila mnogo več, če bi imela v skrinji vnaprej pripravljene jedi in jih samo odtajala v mikrovalovki, ko pridejo mimoidoči gostje. Marsikdo mi reče, da sem neumna, ker mi denar »uhaja«. Gost pri nas dobi sveže pripravljeno sezonsko hrano z naše kmetije. In takšni so tudi izdelki, ki jih prodajamo. Marmelade delam iz sadja, zelišč in jagodičevja, ki raste na kmetiji, sirupe, kruh iz krušne peči. Prodajam najboljši sir tolminec iz priznane zatolminske sirarne, vložnine iz vrta, peste in namaze iz divjih trav, ki rastejo naokoli, pa še, kar nakvačkam in napletem. 


PREBERITE ŠE: Hotel pod milim nebom



Živinorejcem vam ni tuje ubiti živali za hrano. Kaj vas najbolj moti pri vedenju tistih mesojedcev, ki pozabijo, da je tudi v plastiko zapakirana govedina iz supermarketa nekoč hodila?
Pred kratkim me je neka gospa užaljeno opozorila, da sem ravno za revijo Ona izjavila, da ljudje žrejo, naj me bo sram govoriti tako. Seveda je bilo izvzeto iz konteksta. Ponovno želim poudariti, da ljudje vse premalo gledajo na to, kaj dajo v želodec. Slišim očitke, da si kakovostne hrane ne morejo privoščiti, ker je draga. To je metanje peska v oči. Kakovostno pridelana ekološka hrana sploh ni več dražja od serijske industrijske, razen redkih izjem. In tudi če je, zakaj pri hudiču je treba jesti meso vsak ljubi dan? To, kar se dogaja v industrijski serijski živinoreji, je grozljivo. Vse mesojedce bi poslala na enodnevno ekskurzijo farme in nato še v klavnico. Me zanima, koliko bi jih še jedlo meso. Hrana, ki jo dobijo te živali, razmere, v katerih živijo in nato poginejo – to je čista groza. In potem si nas, ekološke kmete, ki redimo nekaj glav popolnoma drugače in smo kapljica v morje celotne živinoreje, neki mesojedec upa očitajoče vprašati, kako lahko zakoljemo lastno žival in jo potem jemo, sam pa gre čez dve uri v supermarket in si kupi šnicle v akciji. Sama bi na pakirano meso nalepila slike žive živali, preden je postala zrezek. Da bi se ljudje zavedali, kaj so kupili in kaj so s tem podprli. Sprenevedanje me zelo moti. Pa vsi vegetarijanci in vegani, ki mi očitajo ubijanje lastnih živali, oblečeni v usnjeno jakno, obuti v usnjene čevlje in z usnjenim pasom v hlačah? Lepo vas prosim! 

Imamo kup oznak, za katere večina kupcev nima pojma, kaj pomenijo. Za kmeta so vse te oznake strošek, saj moramo, da jih pridobimo, skozi proces certificiranja, kar je sicer prav, ampak to je za marsikaterega malega kmeta predrag postopek.  

Država je muhasta tudi do vas, kmetov, čeprav so je polna usta, kako pomembno je – slovensko. Na kakšne birokratsko neumne težave naletite skoraj vsak dan znova?
»Všeč« mi je slogan Kupujmo slovensko. Kdo zagotavlja, da je vse slovensko tudi kakovostno?! Imamo kup oznak, za katere večina kupcev nima pojma, kaj pomenijo. Za kmeta so vse te oznake strošek, saj moramo, da jih pridobimo, skozi proces certificiranja, kar je sicer prav, ampak to je za marsikaterega malega kmeta predrag postopek, da bi se zanj odločil, čeprav je morda njegova ponudba boljše kakovosti od one velikih kmetij, ki si to lahko privoščijo. Seveda je tudi bolje, da ljudje kupujejo lokalno hrano, ampak dejstvo je, da je ni dovolj. Marsikdo živil zaradi stroge birokracije in številne administracije ne prodaja. Z uvedbo davčnih blagajn se je delež te prodaje še zmanjšal, saj je bil strošek uvedbe in nakupa blagajn za marsikaterega kmeta previsok in je raje opustil prodajo. Potem so tu goljufi in preprodajalci, ki na eni strani mečejo slabo luč in delajo škodo poštenim pridelovalcem, na drugi strani pa so povod za poostritev zakonodaje, ki spet najbolj škodi ravno poštenim kmetom, goljufi se pa spet znajdejo po svoje. Ah, tu je toliko neskladij! Samo spomnimo se terana in njegove zgodbe.


PREBERITE ŠE: Resnica v skodelici kave