Navdih za obstoj in razvoj jim morda nevede daje prav pogled na veličastno gorovje, ki jih obdaja – od Karavank do Julijcev; v lepih dneh oko ujame celo s soncem obsijani Triglav. »Vse se je začelo takrat, ko je oče prevzel kmetijo s štirimi kravami. Kot velik strokovnjak za veterino je svoje znanje in izkušnje prenesel tudi v delo na družinski kmetiji – takrat, torej pred štiridesetimi leti, najsodobnejši v Evropi. Najprej smo bili v posel vpeti le oče Anton Dolenc, mama Cveta in jaz, nato se nam je po končanem študiju pridružil še brat Toni, prav tako veterinar,« pove danes 55-letni Klemen Dolenc, po poklicu mlekar, mož, oče treh otrok in dedek dveh vnukov, ki se lahko pohvali tudi s plodno trenersko in športno kariero; med drugim so mu podelili lovoriko prvega državnega prvaka v duatlonu. Med našim obiskom je bila njegova žena Anita v službi; zaposlena je na banki, a sicer občasno pomaga pri kmečkih opravilih ali ureja papirje.


Oče Klemen, sin Nejc in hči Nina, trojica iz simpatične svetlolase družine Dolenc, ob častivrednem traktorju, ki je bil prvi na kmetiji, a še danes brezhibno dela.


Izključno mlečna proizvodnja

Na kmetiji že od nekdaj sledijo cilju vključevanja v naravo, tj. sobivanju z ljudmi in živalmi, ter pridobivanju kar najbolj kakovostnega mleka. Pri tem uporabljajo čim manj škropiv. Kot pravijo, si ne morejo privoščiti, da bi več kot petdeset hektarjev zemlje, na kateri pridelujejo koruzo in travo za silažo, opleli na roke; sicer so privrženci organskega gnojenja. Trenutno imajo sto petdeset krav, od tega sedemdeset glav mlade živine. Usmerjeni so izključno v mlečno proizvodnjo in vzrejo plemenskih telic. Prizadevajo si za udobje in dolgoživost, zato je najteže, ko za posamezno kravo ali bika napoči čas za odhod v klavnico, nam zaupa gospod Klemen, ki vsako od živali pozna po imenu. Med drugim so jih poimenovali po slovenskih rekah, denimo Savi, Soči in Meži, seveda pa imajo tudi bolj pričakovana imena za domače živali, denimo Meri, Simi in Salta. Med obhodom po poslopju si po prostoru za molzenje ogledamo hlev, v katerem so molznice, breje krave, plemenski biki in telički; nov podmladek pričakujejo prav v teh dneh.


Že kopica tipičnih črno-belih krav frizijk iz njihovega hleva je pridobila naslov šampionke – superjunakinje molznice.


Razširjena ponudba za preživetje

Pred dvema letoma in pol so se, da bi ponudbo razširili in tako tudi prihodnjemu rodu omogočili preživetje, odločili za predelavo mleka v mlečne izdelke. Tu je vodja Klemnova šestindvajsetletna hči Nina, medtem ko je dve leti mlajši sin Nejc pred dobrima dvema letoma po očetu prevzel kmetijo in tako postal mladi gospodar. Tako kot dedek se tudi on še naprej ukvarja z genetiko: študiral je na biotehnični fakulteti, pred kratkim pa je bil na izobraževanju čez lužo. »Po mojem mnenju je genetika bistvena. Ne bom rekel, da slovenski biki niso dobri, ampak še vedno je na ameriškem in kanadskem trgu na voljo toliko boljših, da lahko z njihovo pomočjo dobimo še boljše potomce in potomke – molznice,« je prepričan Dolenčev Nejc, a v isti sapi doda: »Po drugi strani imamo seveda tudi zlate izjeme – denimo zadnja šampionka iz našega hleva je potomka domačega bika.«


Priznanj za kakovost in odličnost imajo pri Dolenčevih več kot trideset.


Otroci so trajna garancija

Družina polaga upe tudi na prihodnjo, četrto generacijo Dolenčevih. Štiri leta in dve leti stara vnuka, ki ju je rodila najstarejša, trideset let stara hči Anja, že zdaj nadvse rada priskočita na pomoč oziroma kažeta zanimanje za ukvarjanje z živalmi. »Starejši nečak Patrik v nasprotju z Oskarjem že ve, katero seno lahko daš določeni kravi, in če bi bil zdaj tukaj namesto mene, bi vas že on lahko popeljal po kmetiji in povedal, kje je kaj. Traktorji so pri njem sploh zelo dobro zapisani, v sirarni pa me vpraša: Teta, ali ti lahko pomagam lepiti nalepke na jogurte?« se ponosno nasmehne Dolenčeva Nina. Tako ona kot njen brat Nejc v bližnji prihodnosti načrtujeta svoji družini in podmladek, k čemur ju prijazno spodbuja tudi oče Klemen, saj se zaveda, da so prav otroci trajna garancija za nadaljevanje družinskega posla.


Eden od kupcev je do mlekomata pripešačil z vnučkom s kanglico v roki.


Od šol in vrtcev do doma upokojencev

Kar zadeva prodajo mleka in mlečnih izdelkov, imajo trenutno več kot sto stalnih odjemalcev le na svojem mlekomatu oziroma v trgovinici, ki je del kmečkega poslopja. Veliko kupcev iz bližnje okolice, predvsem populacija starejših ljudi in družin z otroki, pride kar peš in tako hkrati poskrbijo še za rekreacijo. Izdelke s kmetije Dolenc so za svoje vzele tudi nekatere okoliške šole, vrtci in celo dom upokojencev. V prihodnje bi radi ponudbo razširili na kmečki turizem v obliki samooskrbnih apartmajev v neposredni bližini. Gosti bi bili poleg domače hrane in vaškega okolja deležni sproščajočih športnih dejavnosti, morda pa bi si posledično tudi sami zaželeli živeti samooskrbno.