Preplet najrazličnejših okoliščin lahko človeka pahne v finančno stisko. Izposoja gotovine z zastavo kakšne dragocenosti v teh časih ni zapletena, lahko pa je zadolževanje dolgoročno dražje. A v sili vrag še muhe žre. 

Zastavljalniški posel

Anton Murn iz litijske zastavljalnice, ene redkih pravih zastavljalnic pri nas, ki obstaja že od leta 1999, v zadnjem obdobju ne zaznava povečanega zanimanja za zastavljanje najrazličnejših predmetov. »Povpraševanje sicer je, vendar predmeti, ki bi jih želeli ljudje zastaviti, niso vredni kdo ve koliko.«

Leto 1999 se je pisalo, ko je Anton Murn začel bolj s posojilnico kot z zastavljalnico. »Lepši časi so bili.« Možakar ne zanika, da smo tedaj živeli drugače. »Kot številni posojilodajalci, ki jih je bilo tedaj precej, sem začel s čeki. Bili so zelo priljubljeni.« Kako je promet potekal? »Denimo, stranka, ki je podpisala ček za sto tedanjih tisočakov, je dobila za okoli osemdeset tisočakov posojila. To je zgodovina,« zamahne z roko Anton Murn. »Ko so čeki izginili, sem se moral znajti drugače. Z drugimi besedami: lotil sem se zastavljalniškega posla.« To je zastavljanja, odkupovanja in odprodaje predmetov. 


Zastavljena harmonika: na spletnem portalu bolha želijo za podobne od 1600 do 2000 evrov. Stranka je pri Murnovih dobila tisočaka, lastnik Zastavljalnice Litija računa na 1500 evrov.


50 odstotkov vrednosti zastavljenega predmeta v denarju

Po oceni sogovornika je glavni razlog za prihod v zastavljalnico – stiska. Finančna stiska, ki jo marsikdo skuša prebroditi z zastavo oziroma prodajo predmetov iz družinske zakladnice. Postopek je preprost, stranka prinese predmet, ki ga želi zastaviti, njegovo vrednost določijo v zastavljalnici. »Stranki izplačamo polovico njegove vrednosti. V dogovorjenem času lahko izkoristi predkupno pravico in stvar odkupi nazaj. V nasprotnem je zastavljeni predmet na prodaj. Kdaj najpozneje ga je treba odkupiti, določajo pogoji poslovanja. Največkrat so predmeti zastavljeni en mesec, lahko se dogovorimo tudi za daljše obdobje,« pojasni Anton Murn.


Strošek? Ležarina

Za mesec ležarine mora stranka v litijski zastavljalnici plačati približno osem odstotkov vrednosti predmeta. »Za denimo 500 evrov ocenjen zlat kos nakita plača približno 40 evrov ležarine. Pri nakitu je znesek malce nižji, ker je pač manjši za hrambo. Pri zlatu izplačamo tudi do 70 odstotkov vrednosti odkupne cene, ki jo ima sicer na trgu. Pri drugih zastavljenih predmetih zastavljalnica izplača 50 odstotkov njihove tržne vrednosti,« pove Anton Murn. »Ali povedano drugače: več ko je vreden zastavljeni predmet, večje je izplačilo. Strošek pa se tudi nekoliko razlikuje glede na to, kolikšna sta predmet zastavitve in njegova vrednost. Hraniti zastavljeni avtomobil ali zlatnino ni isto. Vsi predmeti – tako prstani kot denimo avtomobili – morajo biti med zastavitvijo varno hranjeni.«


Po besedah lastnika zastavljalnice Antona Murna ljudje največkrat prinesejo prenosne računalnike in mobilne telefone. Visoko na seznamu zastavljenih predmetov je tudi zlatnina. 


Malo ali nič več vrednega za zastavo

Anton Murn in sin Klavdij, ki se je uvedel v posel, sprejemata predmete različnih vrednosti; najpogosteje prav zlatnino – od poročnih prstanov do zapestnic in verižic –, na seznamu največkrat zastavljenih predmetov so prenosni računalniki in pametni telefoni. Manj pogosto dražje ročne ure, avtomobili in motorji. Od zanimivejših predmetov sta imela vojaški hummer. Prestižno vozilo je pred leti zastavil obrtnik – kot nujno posojilo za decembrske plače. Nekdaj so ljudje prinašali tudi slike, a je trg zanje povsem zamrl, kar pomeni, da bi bil iztržek pičel; lastniki bi zanje dobili zelo malo, mnogo manj od prestižne ali morebiti spominske vrednosti. Trenutno imata od vrednejših reči v zastavi avtomobile, harmoniko, zlato Biblijo, kupljeno za 1350 evrov, motor in zlatnino. »Veste, ljudje imajo čedalje manj oziroma skoraj ničesar več, kar bi bilo vredno zastaviti,« pojasni Anton Murn. »Denimo, pokličejo in vprašajo, kaj bi lahko zastavili. Ja, kaj pa imate? Nič. No, potem ne morete ničesar zastaviti. Vzamete krznen plašč? Kaj pa starinski radio? Ne, kramo odnesite kar na bolšjak. Garažne razprodaje z rabljenimi stvarmi se ne gremo. Stvarnost je takšna: vzamemo, kar je mogoče hitro prodati,« delovanje klasične zastavljalnice pojasni Klavdij.


Cena zlata niha, a v zlatarni bi trenutno plačali za gram 50 evrov, v Zastavljalnici Litija bi jo lahko kupili po 25 evrov za gram zlata. 


Za obubožani srednji stan

Vse od starih časov pravzaprav so posojila neločljivo povezana z zastavljanjem: torej, kdor si je želel izposoditi denar, ga je dobil, če je za posojilo zastavil kakšno vrednost. Takšen je bil zapis o zastavljalnicah (in njihovi zgodovini) v Družinskem tedniku davnega leta 1934: »Zastavljalnice so dan današnji bolj kakor kdajkoli prej ustanove, ki so za obubožani srednji stan življenjskega pomena. Kje naj dobe danes siromaki, nezaposleni in čedalje bolj izumirajoča plast malih rentnikov posojilo, če ne bi imeli iz boljših časov še to ali ono dragocenost ali siceršnjo za obstanek ne ravno neobhodno potrebno stvar, da jo nesejo v zastavljalnico. Nikar hinavsko ne zavijajmo z očmi: zakaj naj bi bilo zastavljanje tako sramotno, kakor živi še danes v očeh malih ljudi in srednjega sloja? Zakaj naj bi bilo sramotnejše nesti uro, brošo ali kakšno drugo dragocenost na nevtralen kraj in spraviti za to nekaj kovačev v žep za prvo silo – kakor pa denimo zastaviti v banki šop delnic in dobiti nanje posojilo. V bistvu gre vendar tam kakor tu za navadno posojilno transakcijo, kakršne so v današnji dobi nekaj docela vsakdanjega.« Zveni znano?! Kot da ne bi šlo za dogajanje iz zgodovine, mar ne?!


Klavdij Murn: »Srebrni pribor ima sicer vrednost, vendar ni toliko zanimiv kot zastavljena stvar, ker ga ni lahko prodati.«


Deset, dvajset evrov  pa mir pred možem

Kdo so ljudje, ki pridejo v zastavljalnico v sodobnem času? Kaj jih pahne v finančno stisko? In za kaj porabijo denar? »Podjetniki največkrat pridejo zaradi neplačil,« razkrije Anton Murn. »Denimo, posameznik ima za 15 tisočakov neplačil v zraku, potreboval bi pa vsaj tri, da bi lahko naprej delal. Ali za osnovni material. Ali za plače. Sicer lahko zapre trgovino. Neredko se zgodi, da kdo zastavi mehanizacijo, dražje orodje, tudi avtomobil, da prebrodi stisko in čez nekaj dni posojilo vrne. Študentje potrebujejo denar tudi za kakšno vozovnico. Najpogosteje zastavljajo prenosne računalnike. Gospodinje se največkrat oglasijo, ker so, po domače rečeno, delale račun brez krčmarja in hočejo hitro pokriti minus na transakcijskem računu. Mnogim še kako prav pride dvesto evrov posojila na podlagi zastavitve. Ob tem imajo za deset do dvajset evrov stroškov – da, nobena stvar ni zastonj, vzemite to kot zavarovanje kredita ali obresti! –, zato pa doma mir pred možem in njegovimi vprašanji o (ne)smiselnosti zapravljanja,« pove Anton Murn. »Nič čudnega, da se kdo, ki se je izvlekel iz težavnega položaja, zahvali: Joj, hvala bogu, da vas imam.« 


Surova stvarnost po slovensko

Doda, da je tudi že imel stranko, ki je zastavila zlato uro rolex za plačilo smučarskih počitnic. A zares se v litijski zastavljalnici oglasijo ljudje, ki živijo slabo in bi v banki težko dobili kredit. »Ljudje si pomagajo najrazličneje. Naj povem primer: pri operaterjih vzamejo na vezavo nov iphone, kar jih stane 30 evrov na mesec, telefon je ocenjen na 800 evrov. Pridejo k nam – priporočljivo je, da je izdelek tovarniško zapakiran – zanj jim izplačamo 400 evrov gotovine. Z njimi poplačajo položnice idr. Čez en mesec ga pridejo odkupit. Za to obdobje plačajo okoli 35 evrov ležarine.« 


Prestižna bela verzija zlate Biblije, izdana v 2000 izvodih iz leta 2009. Redna cena je 1350 evrov.


Zlatnina ne gre v promet

Anton Murn razloži, da brez dokaza o lastništvu, računa ali garancijskega lista predmetov ne vzamejo v zastavo. Tudi če kdo denimo zatrjuje, da je nekaj dobil v dar, mora tako ali drugače dokazati, da je lastnik. Tako se v zastavljalnici zavarujejo pred morebitnimi goljufijami. Dolgoletni lastnik zastavljalnice se zanaša tudi na občutek. »Stranke preberem že pri vratih; če ocenim, da ima kdo kaj za bregom, se trgovanja z njim ognem.« A prizna, da je že sprejel pokvarjeno robo in tudi ponaredek. »Če nas opetnajstijo, gre to na naš račun. Denimo, prenosni računalnik, ki ga zdaj sam uporabljam že desetletje, ker ga lastnik seveda ni prišel iskat, ima pokvarjeno zvočno kartico. Stari zlatniki pa bi najverjetneje še zdaj ležali v sefu in midva s sinom prepričana o njihovi vrednosti, če nam ne bi prišli taisti ljudje ponudit drugega svežnja zlatnikov. Postala sva pozorna in jih pri zlatarju dala prežagati. Izkazalo se je, da so znotraj srebrni.« Pri določitvi vrednosti tehničnih predmetov si pomagata tudi s spletnim portalom bolha. »Zlato stehtava, cene pridobiva na spletu, preveriva s kislino karate in to je to.« Razkrijeta, da je zlatnino najteže prodati. In kdo kupi predmete, ki ostanejo v zastavljalnici? »So tudi redne stranke, ki pokličejo ali se oglasijo z vprašanjem, ali imamo morda kakšen dober telefon ali računalnik.«


O zastavljanju smo se pogovarjali tudi z ekonomistom dr. Jožetom Mencingerjem.