Prenapolnjene police supermarketov dajejo lažen vtis zadovoljnega potrošnika, ki ima na izbiro neskončno možnosti, kar z oglaševalskimi vsebinami vsiljujejo trgovske verige,« je odločen dr. Igor Šoltes. Evropski poslanec izpostavi problematiko presežka v smeteh končane hrane, ki ga ustvarja potrošništvo. »Si sploh znamo predstavljati, koliko je 88 milijonov ton hrane, ki jo letno zavržemo v Evropski uniji, na drugi strani pa si več kot 50 milijonov Evropejcev še vedno ne more privoščiti tedensko dveh polnovrednih obrokov?! To je absurd, ki terja takojšnje ukrepanje. Že večkrat sem opozoril, da je zavržena hrana v posmeh sodobni družbi, na svetu je gre letno v smeti kar 1,3 milijarde ton. Zato smo pozvali Evropsko komisijo k pripravi sistemskih ukrepov, da to nedopustno količino drastično zmanjšamo. Pred nekaj dnevi nas je z optimizmom navdala novica, da se je Organizacija združenih narodov za prehrano in kmetijstvo skupaj z EU zavezala količino zavržene hrane prepoloviti do leta 2030. A potrebni bodo tudi ukrepi na davčnem področju in sprememba pravil glede razporeditve hrane, ki je trgovske verige niso mogle prodati, a je še popolnoma varna za uživanje. Tudi to je pomemben dejavnik socialne Evrope.« 


Dr. Igor Šoltes: »Nizka cena kot edino merilo pri hrani je daleč od kakovosti in le redko se nizka cena in kakovost v resnici srečata.« 


Debelilno okolje

Dr. Matej Gregorič z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) poudari, da so prehranjevalne navade Zahodnjakov odraz našega družbenega in fizičnega okolja, ki ga pogosto imenujemo kar debelilno okolje. »Ta mnogo pomembneje determinira naše prehranjevalne vzorce kot denimo naše individualne značilnosti, pričakovanja ali preference. Pogosto so naše fiziološke potrebe podrejene družbenim normam in hitremu tempu življenja. Zelo se je spremenil tudi naš odnos do prehranjevanja. Zaradi hitrega tempa in pogostih stresnih okoliščin običajno nimamo več nadzora nad hranjenjem. Hrano tako pogosto uživamo pod vplivom zunanjih dejavnikov ali naučenih vzorcev, ki v ničemer več ne ustrezajo našim dejanskim potrebam. Še večjo težo temu daje dejstvo, da so sodobni prehranjevalni vzorci posledica vpliva živilske industrije, intenzivnega oglaševanja in medijev, ki so prenosljivi z ene populacije na drugo. Pri tem je pomembno, da spreminjanje prehranjevalnih navad prebivalstva nima samo kratkoročnih učinkov, ampak predvsem dolgoročne.«


Dr. Matej Gregorič: »Različne raziskave so pokazale, da so lahko znotraj posamezne kategorije prehrambnih izdelkov živila nižjega cenovnega razreda tudi do nekajkrat cenejša od živil z blagovno znamko, ki imajo primerljivo energijsko vrednost, ni pa nujno, da so zato tudi slabše kakovosti. Obstajajo pa tudi ceneni izdelki, ki se po kakovosti lahko uvrščajo le še med 'približke' hrani.« 


Sami sebi smo se izneverili

Slovenke in Slovenci zase radi rečemo, da smo kot potrošniki razumski, ozaveščeni in premišljeni, a dr. Aleš Kuhar, agrarni ekonomist, profesor na biotehniški fakulteti in eden najglasnejših kritikov vse nižjih prehranskih standardov, pove, da smo pravzaprav precej primitivni. »Ljudje želimo kupovati maso, hkrati pa smo ekonomsko racionalni. Ni treba veliko matematičnega znanja za enačbo, da kupujemopofel in volumen. Se pravi ogromno cenene hrane. To je zelo daleč od racionalnega optimuma, da bi kupovali skromno in dobro, kar so naši predniki znali. Sami sebi smo se izneverili,« pravi dr. Kuhar. »Poceni hrana je tista, ki je upravičeno in transparentno ugodna za nakup. Hrana je vse bolj kompleksen industrijski izdelek, predvsem tista, ki je narejena za to, da ima najnižjo ceno na polici. Ceneni hrani je treba reči odločen ne in bežati od nje.«


Dr. Aleš Kuhar: »Ceneni hrani je treba reči odločen ne in bežati od nje.« 


Bi posušene rjave ali rumenooranžne marelice?

Med negativnimi značilnostmi sodobne prehrane so zlasti možnost nakupa hrane z veliko energijsko gostoto ter nizko vsebnostjo mineralov, vitaminov in vlaknin ter drugih za zdravje koristnih bioaktivnih snovi. »Danes se od potrošnika zahteva maksimalna ozaveščenost, da bo znal pravilno razumeti vse s prehrano povezane informacije,« pove Matej Gregorič. Ker je v množici različnih informacij težko prepoznati verodostojne, strokovne in razumljive ter pridobiti veščine, povezane z zdravim prehranjevanjem, je bil oktobra, ki je že vrsto let posvečen hrani, saj je 16. oktobra svetovni dan hrane, vzpostavljen Nacionalni portal o hrani in prehrani. »Zdrava izbira bi morala biti predvsem lahka izbira,« meni Matej Gregorič. »Zaradi sodobnega načina življenja nam zmanjkuje časa, da bi preudarno izbrali za zdravje najbolj ugodno različico v množici med seboj sicer podobnih izdelkov in da bi sami pripravili obrok iz osnovnih surovin. Posledica je, da ima denimo večina žit za zajtrk, ki jih promovirajo kot zdrav jutranji obrok, preveliko vsebnost sladkorja – mnoge tudi več kot 30 g na 100 g – preveč maščob in soli. Vprašanje je, ali smo že pripravljeni izbrati na primer rjave posušene marelice namesto rumenooranžnih ali neslan kruh. Po drugi strani se vzporedno z novimi trendi povečuje ponudba lahkih, manj sladkih ter z vitamini in minerali obogatenih izdelkov, ki so lahko za povprečnega potrošnika že finančno teže dostopni.«



Ekskluzivna hrana ali približki?

Očitno je, da se bo na področju prehrane dogajalo (oziroma se že) podobno kot na drugih področjih potrošnje. Izr. prof. dr. Maja Godina Golija, etnologinja in zgodovinarka prehrane z Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, za Ono opozori, da se bo uveljavila še večja stratifikacija med kupci in porabniki hrane. »Na eni strani bodo določena živila vse bolj kakovostna, okusna, zdrava, ekskluzivna in draga, na drugi strani pa bodo posnetki in nadomestki za ta živila, ki bodo poceni, vprašljive kakovosti in dostopni množicam. Ljudje se bodo morali sami odločiti, kaj jim hrana pomeni in ali je zanje kakovostna in zdrava hrana sploh še vrednota, za katero so pripravljeni plačati tudi nekoliko več; nekatera živila namreč že dosegajo rekordno nizko ceno, in se zaradi kakovostne hrane odpovedati nekaterim drugim, pogosto samo navideznim potrebam.« Aleš Kuhar v premislek ponuja, da bi družba morala tudi institucionalno preprečevati negativne učinke prevelikega konzumerizma in prevlade cenene ponudbe na prehranskem področju. Ozre se proti Nizozemski, kjer denimo ni orjaških nakupovalnih središč. »Ker so motnja, nekaj, kar vodi k rušenju ekonomskih ravnovesij. Pri nas je volumen trebuha ostal enak, kvadratura trgovin pa se je predimenzionirala.«


Izr. prof. dr. Maja Godina Golija: »Ljudje se bodo morali sami odločiti, kaj jim hrana pomeni in ali je zanje kakovostna in zdrava hrana sploh še vrednota, za katero so pripravljeni plačati tudi nekoliko več.« 

Od globalnega k lokalnemu

Igor Šoltes, ki je nedavno z varuhom odnosov v verigi preskrbe s hrano dr. Jožetom Podgorškom predstavil pobudo za izvzetje živil iz sistema javnega naročanja, je jasen, da je proces pridelave prehrane treba obravnavati celovito. »Nekateri bi rekli holistično,« pove evropski poslanec. »Na žalost pa je kupna moč posameznikov pogosto odločilen dejavnik pri izboru hrane in tu je kavelj, zakaj se njena proizvodnja na globalnem trgu tudi seli, še posebno tja, kjer veliki koncerni poteptajo interese lokalnega prebivalstva za dosego nemotene proizvodnje hrane brez ustreznih okoljskih in prehrambnih standardov ter varoval, sploh zunaj Evropske unije. Nizka cena kot edino merilo pri hrani je daleč od kakovosti in le redko se nizka cena in kakovost v resnici srečata. Žal je tudi pri javnih naročilih cena prepogosto edino merilo, zaradi česar je v resnični nevarnosti naša zdrava prihodnost. Prav zato predlagam, da naročanje hrane za vrtce, šole, bolnišnice in domove za starejše izvzamemo iz sistema javnih naročil in s tem dosežemo premik k lokalno pridelani, ki je bolj hranljiva, ima več vitaminov, je sezonska in ni polna škodljivih sestavin ter ne prepotuje na tisoče kilometrov. Da se torej vrnemo od globalnega k lokalnemu. To je edina možnost dolgoročne strategije samozadostne pridelave. No, vsaj čim bolj. Če to storimo, je to velika priložnost za t. i. krožno gospodarstvo v kmetijstvu, ki bi pridelovalcem zagotavljalo odkup pridelane hrane. Skrajšale bi se transportne poti, zmanjšal njihov obseg, manj bi bilo onesnaženosti okolja ter, kar je bistveno, bilo bi zelo malo ali celo nič več zavržene hrane. Obenem bi zmanjšali obseg neobdelanih površin, z ustreznimi spodbudami bi škodljive subvencije usmerili v pozitivne. Prepričan sem, da bi v kratkem času ta korak prispeval k trudu za zmanjšanje prehranjenosti in ne pozabimo – tudi podhranjenosti – zlasti najbolj ranljivih skupin prebivalstva. Seveda se tako odpirajo tudi možnosti za ustvarjanje novih delovnih mest.« 



O brezbrižni in nepremišljeni potrošnji hrane smo spregovorili tudi z okoljevarstvenim aktivistom Antonom Komatom. Pogovor preberite tukaj.