Praznovala je 17. rojstni dan, a bila nekam vase zaprta in molčeča. Povabila sem jo na sprehod, kjer mi je odkrila, kaj jo teži. Spoznala je fanta, zaljubljena do ušes, a v meni je gorela luč, kaj pa je pri tem narobe. In je bilo. Solznih oči je bruhnila iz nje slutnja, da je zanosila. Materi ne upa povedati, očetu še manj … fant pa ji je jasno dal vedeti: o kakšnem otroku niti govora.

Dnevi so obračali liste, njen fant Ivan je prihajal vse redkeje, ona pa je s sklonjeno glavo tavala v obupnem iskanju, je kje rešitev? 

Življenje z njim je bil en sam pekel. Neli je skrivala, dokler je lahko, kako jo ponižuje, a prišlo je nazadnje tako daleč, da jo je zbrcal, ker mu ni hotela pred rojstvom dati denarja, ki ga je prejela za prihajajočo dojenčico. 

Naneslo je, da smo se soočili. Ivan je jezno razlagal svoje zasidrano mnenje, ona je molče sedela. V srce se mi je zarezala bolečina, kako naj posredujem, kaj naj povem, in sem. Predlagala sem jima splav, čeprav s sila težkim srcem, pa tudi časi so bili povsem drugačni, seveda. Tu pa sem naletela na bombo, Ivan je vstal in zatulil: Kaj ste rekli, kakšen splav, samo poskusite, pa vas bom tožil. Moje ranjeno srce je seveda le preizkušalo njegova čustva, zato sem nadaljevala: kaj pa bi ti potemtakem rad. Molk. Kmalu pa je izbruhnilo iz njega nekaj, česar ne bom pozabila nikoli. Kaj pa naj počnem s tako kozo, nobene poroke ne bo, jaz sem resen fant, ona pa niti v sanjah ni primerna zame. No, to me je dokaj iztirilo, a sem mu vseeno navrgla takole: Ti, resen fant, si se spečal s kozo, vprašam te, kdo je med vama večji kozel. Beseda je dala besedo, jasno, sporu ni hotelo biti nobenega pametnega konca. 


Življenje je hotelo, da sem vmes odpotovala v drugi kraj, kamor me je vlekla nova služba, a zveze z Neli nisem nikoli pretrgala. Zadeva se je odvijala takole: ko je njen oče izvedel za nosečnost, je zbolel, Ivan se je naposled poročil z Neli. Toda življenje z njim je bil en sam pekel. Neli je skrivala, dokler je lahko, kako jo ponižuje, a prišlo je nazadnje tako daleč, da jo je zbrcal, ker mu ni hotela pred rojstvom dati denarja, ki ga je prejela za prihajajočo dojenčico. Tu je posredoval obupani oče in ga spodil. Neli je čakala dan poroda. Rodila se je Zalka. Neli je čakala tistih pet dni, če dobi šopek ali obisk, a zaman. Domov jo je pripeljal oče, hčerkica je bila zavita v bolnišnične pleničke in odejico. Ivan se je brž odselil v tujino, ni ga videla dobrih šest let, ko je nekega dne vidno pod vplivom alkohola potrkal na njena vrata. Nela ga ni hotela sprejeti, a jo je odrinil z besedami, da ni prišel k njej, ampak k hčerkici. Ko ga je mala Zalka videla, se je skrila pod mizo. Siloma jo je potegnil k sebi, punčka je obupno zajokala, vrh vsega pa je bil, ko ji je dejal: Jaz sem tvoj ata, punčka v še hujši jok. Takrat se je ujezil in prisolil Neli par klofut z besedami: Sram naj te bo, punčke nisi naučila, da bi mi rekla ata. Ta čas je Nelin oče že poklical policijo, da so ga odpeljali, saj je začel razbijati vse, kar mu je prišlo pod roke.

Od takrat ni bilo nobene sledi o njem. Neli je vzgojila hčerkico, ki pa je nekoč seveda vprašala, kdo je moj oče. Neli ji je povedala vso resnico. Na srečo pa je Zalka bila razumno dekle, stisnila se je k mami in ji dejala: Če je bil tak do tebe, ga nočem nikoli spoznati, a življenje je hotelo drugače. Neli je umrla zaradi raka, stara komaj 55 let. Šla sem na pogreb in med pogrebci zagledala Ivana, bil je neprepoznaven. Šele po pogrebu je stopil k nama z Zalko in ji dejal, da je on njen oče, hotel jo je objeti, ona pa se je obrnila k meni, me prijela za roko, naj jo odpeljem. Odhajali sva s pokopališča, vsaka s svojimi mislimi, a v tistem dnevu ni prišla nobena beseda iz najinih ust, usahnile so in bile pokopane skupaj z Neli.