Odkar smo začeli graditi hišo, se je v soseščini začela »hajka« zoper nas

Od take osebe se raje oddaljite

Toplo vam priporočam, da ob priložnosti vzamete v roke knjigo, ki jo je napisal mladi in zelo nadarjeni ameriški pisatelj in filozof Christopher James Gilbert s psevdonimom Criss Jami. Knjiga se imenuje Killosophy in je polna lucidnih misli – med njimi tudi o vzrokih bolestnega vedenja posameznikov.

Glede brezupnih prepirljivcev, polnih lastnih težav, je denimo dejal: »If you want to find the real competition, just look at the mirror. After awhile, you will see your rivals scrambling for second place.« Torej, če želite najti pravega nasprotnika, se samo poglejte v ogledalo. Čez nekaj časa boste videli, da so vaši dejanski tekmeci šele na drugem mestu.

Družba, v kateri živimo, je polna frustriranih in zelo zmedenih posameznikov, ki lastne nerešene težave, življenjske zablode in blodnje rešujejo tako, da agresivnost, ki se jim nabira zaradi teh frustracij, usmerijo zoper svojo okolico (običajno zoper svoje najbližje). V resnici so ti ljudje zelo ubogi, saj ne najdejo poti iz labirinta, nekakšnega gordijskega vozla, ki so ga spletli v svojih možganih predvsem zaradi nevednosti in druženja z napačnimi ljudmi v napačnih okoljih. In zaradi premalo branja dobre literature ali nikakršnega branja kakršne koli že literature.

Velik problem zna nastati, če take lastnosti poseduje vplivna oseba, »kralj na Betajnovi«, človek, ki nič hudega slutečemu sosedu zaradi tako brezzvezne reči, kot je občasno obračanje tovornjaka na njegovi parceli, takole »za dobro jutro« nameni eno malho groženj in poskrbi za obiske policistov in inšpektorjev.

Kot »insajder« vem, da stanje v našem sodstvu še zdaleč ni idealno, sodniki se namreč soočajo s takimi in drugačnimi pritiski, okolje, v katerem delujejo, pa je zelo konfliktno, pogosto grobo in nečloveško. Na nekaterih (manjših) sodiščih je tudi veliko komolčarstva, stalnih afer in aferic, veliko pritlehnega lobiranja pa ta nenehni občutek božanstva v sodniških togah, ki ga je sodna kasta razvila, ker smo ji to kot družba dovolili. In absolutno premalo samokritičnosti pri delu, intelektualne ambicioznosti, želje po branju dobre domače tuje literature. In to ne samo strokovne, ki je za nekatere skrajni domet bralnih sposobnosti.

V takih okoljih mora biti človek osebnostno zelo močan (in predvsem humanistično vzgojen, kar stalno poudarjam!), da ne podleže pastem tako imenovane samoočaranosti, ki jo prinaša tak poklic.

Sodniški sosed, ki ga omenjate, je sicer res precej ekstremen primer, ampak to ne zmanjšuje problema, o katerem govorim. O nujni potrebi po temeljiti humanizaciji nekaterih okolij, ki so namenjena državljanom(!) – sodišč, denimo, pa centrov za socialno delo, da o upravnih enotah sploh ne govorim. Če glede tega izjemno pomembnega vprašanja ne bomo strnili vrst, bomo šli kot družba lahko kmalu v – maloro.

Ljudje namreč zelo velikokrat bolj kot kakšen duhamoren ali prefrigan pravni nasvet potrebujejo toplo, človeško in obenem razumsko besedo. Podkrepljeno z znanjem, seveda.

Še o sodnikovih »grožnjah« glede tožbe zaradi motenja posesti. Očitno je, da gre tu za šikaniranje, zaradi katerega lahko sodnik tudi odškodninsko odgovarja. Neutemeljene grožnje z inšpekcijo in policijo so namreč protipravne in vam povzročajo škodo. Če ne bo šlo drugače, mu to omenite in se ga ne ustrašite. A vam v prvi vrsti vseeno svetujem, da se od take osebe raje odmaknite. Problem je sicer rešljiv brez kakršnega koli sodnega postopka – poskrbite, da tovornjak ne bo več obračal na sodnikovem zemljišču. Glede motenja posesti pa: postopek je pravzaprav zelo enostaven. Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti, pri čemer se upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika. V tem smislu sodišče odredi prepoved nadaljnjega motenja posesti oziroma odredi vrnitev odvzete posesti.