Od malega do vse manjšega.

Vam pojasnim s kratkim povzetkom Pavličevega zapisa ob odstopu, parafraziram: »Z mojim korakom nazaj sem storil to, da bodo zaposleni lahko znova našli notranji mir in da bodo opravljali osnovno dejavnost, ki jo opravljajo zelo kvalitetno – to pa je varen in urejen železniški promet. Ugled smo gradili dolga leta in ne smemo si dovoliti, da ga bomo v enem mesecu zakockali do konca. Jaz se te zgodbe več ne grem, ker to ni več spor Berdajs – Pavlič, ampak je to že velik problem SŽ. Za to sem se sam odločil, ker čutim, vidim in slišim, kaj se na terenu dogaja. In ne želim sodelovati kot strojevodja na vlaku, ki drvi na Kasandrin most. Jaz sem naredil vse, da se ta vlak pravočasno ustavi.« Prosim vas: človek ima resen problem. Mnogo bolj resen, kot ga imajo zaposleni in potniki. In bilo bi dobro, če bi mu to kdo prišepnil. Čim prej. 

Skratka, Berdajs in Pavlič sta se sporekla zaradi sindikalne prevlade na SŽ. Berdajs, predsednik sveta delavcev in generalni sekretar sindikata strojevodij na Slovenskih železnicah (halo funkcije?!), je po telefonu grozil Antonu Škrajnarju, zaposlenemu v družbi SŽ – Potniški promet, ker ni želel prestopiti v njegov sindikat. Berdajs je prepričan, da je bil pogovor očitno skrbno načrtovan in zato tudi posnet, in zapiše: »Izrečene besede obžalujem, ker so bile izrečene v afektu prejete informacije o preklicu njegovega lastnoročnega in prostovoljnega podpisa o nadaljnji vključenosti sveta delavcev SŽ – Potniški promet v svetu delavcev kapitalsko povezanih družb.« Morda, ampak Berdajs je vseeno Škrajnarju rekel, da »če boš nazaj počepnil, te bom sfukal kot psa, jaz tega ne bom gledal, fuknil te bomo kot psa iz službe, zdaj se pa odloči, kdo te bo bolj sfukal, jaz ali Albert, to je pa poden od podna, pička ti materina, ali imaš pičko med jajci, imaš pičko ali jajca med nogami, sfukal te bom kot psa«. 

Kaj ljudje počno, ko užijejo oblast in nje slast. Neverjetne zgodbe malih ljudi.

Na Slovenskih železnicah je zaposlenih več kot 7400 ljudi, koliko od teh je najrazličnejših direktorjev, bi bilo pomembno vedeti, a žal tega podatka nimam. Nesporno je dejstvo, da so Železnice od nekdaj odlagališče zaslužnih in odsluženih političnih osebkov. Gojišče sindikalnih oblastnikov, med katerimi že dolgo divja vojna, zdaj pa jih vidimo, kako se zaradi pohlepa zvirajo v nemoči. V bolečini. Zaradi bolezni. Neozdravljive.

In potem sta se Berdajs in Pavlič še malo udarila, po moško, kakopak, zaradi Vlaste Klaneček. Eden bi jo imel za delavsko direktorico, drugi pač ne, ker je ženska v preiskovalnem postopku zaradi domnevnega prejemanja podkupnine v zameno za napredovanje podrejenih. Preiskava še poteka. Klanečkova vse očitke zavrača in pravi, da SŽ že desetletje obvladuje Berdajs in da bi njega morala preiskovati policija. Nadaljuje, da ima Berdajs tam zaposleno vso družino: sina, hčerko in ženo, ki je bila nekoč natakarica, potem se je na SŽ zaposlila kot snažilka, po osmih mesecih pa napredovala v sprevodnico. Klanečkova še pojasni, da je na Železnicah veliko ljudi s 25-letno delovno dobo in železničarsko šolo, pa nikakor ne morejo napredovati. 

Albert Pavlič, sindikalni šef, je po izbruhu afere odstopil z vseh funkcij (razumete, ima jih več!), češ da to mora storiti, sicer bo vlak zgrmel v prepad. K odstopu je takoj pozval tudi Silva Berdajsa, drugega (najbrž prvega) sindikalnega šefa, a ga je ta v hipu zavrnil. Ker on, veste, si tega ne more privoščiti in je Berdajs povedal: »Jaz sem o tem veliko razmišljal. Mislim, da bi s tem, če bi to naredil, razočaral veliko večino zaposlenih na SŽ, zato tega ne bom naredil.« Na Slovenskih železnicah je zaposlenih več kot 7400 ljudi, koliko od teh je najrazličnejših direktorjev, bi bilo pomembno vedeti, a žal tega podatka nimam. Nesporno je dejstvo, da so Železnice od nekdaj odlagališče zaslužnih in odsluženih političnih osebkov. Gojišče sindikalnih oblastnikov, med katerimi že dolgo divja vojna, zdaj pa jih vidimo, kako se zaradi pohlepa zvirajo v nemoči. V bolečini. Zaradi bolezni. Neozdravljive.

Mimogrede: direktor SŽ Dušan Mes je sicer najel skupino zunanjih pravnikov, a javnost miri, rekoč: »Podjetje Slovenske železnice dela dobro, odnosi so na visokem nivoju, a kljub temu te nevšečnosti niso ugodne niti za potnike niti za promet. Spor se iz javnosti seli v pisarno in tam se bo tudi končal.« Mar so odnosi res na visokem nivoju?