Pozorna sem predvsem na dvoje, morda obrobno, a dovolj povedno. Prvo: posamezni politiki jamrajo, da imajo premalo časa za priprave na volitve (dasiravno bodo morda samo štirinajst dni pred sicer napovedanimi). Ja? In kaj bi lahko naredili v štirinajstih dneh? Jasno mi je, da nič – več. Predvsem pa so to tisti, ki so ves čas pričakovali in izsiljevali predčasne volitve, no, in zdaj jim zmanjkuje časa. Ja, časa za kaj? Še morajo na eksotičen dopust ali na »strokovno izobraževanje« na Deviške otoke? Prozorni manipulanti. In drugo: hitijo odpirati teme, ki so v družbi najbolj občutljive. Elementarne in bistvene. Govorim o odnosih med spoloma. Tako občutljive teme so odstrli nemudoma, ko jim je zadišala oblast, torej takoj po odstopu Cerarja, pred tem pa niso vedeli, koliko žensk in otrok v Sloveniji živi v kriminaliziranem odnosu?! 

Odnosi zahtevajo več tišine in več premisleka. Predvsem pa ne diktature, dikcije skrajnega sovraštva manjšine nad večino. Manjšine, ki skrbi izključno za svoj položaj. In zdaj se ta manjšina izživlja nad večino. 

In je še druga fronta: ki jo poleg uradne, etablirane politike zganja njihova podstat, sicer deklarirano nepolitična, a več kot očitno izjemno politična, oblastiželjna in v tem delu močnejša, vsekakor pa radikalnejša od uradne. Bržčas so odnosi med spoloma na prelomni točki, na mnogo bolj kompleksni točki, kot si ta hip mislimo, in bojim se, da se bodo z najrazličnejšimi akcijami, kakršnim smo priča danes, prevesili v svoje nasprotje. Da se bo zgodilo tisto, česar nihče od nas ta hip ne zmore – ali pa celo noče – uvideti. Govorim o odnosih, o odnosih med dvema, o preveč krhkih vsebinah, da bi jih bilo moč reševati z verbalno grobostjo. Z izključevanjem drugače mislečih. In s predrznim sranjem najglasnejših. Verbalno brezkompromisnih. Nesramno glasnih. In prav to me skrbi. Odnosi zahtevajo več tišine in več premisleka. Predvsem pa ne diktature, dikcije skrajnega sovraštva manjšine nad večino. Manjšine, ki skrbi izključno za svoj položaj. In zdaj se ta manjšina izživlja nad večino. Z nedopustnimi očitki brani svoj položaj. Kje pa je tukaj krhek posameznik? 



V dneh štrajka šolnikov smo lahko prebrali nekaj izvrstnih intervjujev z razmišljajočimi učitelji in odličnimi pedagogi, ki so opozarjali na konkretne in zelo pomembne izpade v izobraževalnem sistemu (ki so jih prinesli devetletka in hitro menjajoči se ministri za šolstvo). Govorili so predvsem o vzgoji (ki je več ni), aktivni učitelji, ki imajo lastno držo in ne podlegajo histeriji neartikulirane množice. Med drugim smo lahko prebrali tudi pretresljivo izpoved učitelja iz Prekmurja, ko mu je desetletnica zaupala, v kako težkih domačih razmerah živi.

Koliko deklic in fantov, za katere prav nihče ne ve, kaj se jim dogaja, še živi to realnost, prepuščenih nemilosti? Vem, da se je za to deklico našla rešitev. Ker je imela pogum. Ker se je zaupala pravemu učitelju. Ker jo je on slišal. In ker je tudi učitelja slišal nekdo. Vidite, slišati se moramo. Ne pa teptati. S pozicije moči in ugodja. Ker dostojanstvo je vse, kar človek ima. Spet bom končala kot prejšnjič: poslušajte se, kaj govorite. Poslušajte se, kaj mislite. In kaj delate.