Pogosto razmišljam o ljudeh, tudi svojih znancih, ki nikoli, ampak prav nikoli, ničesar ne podarijo brezdomcem, ki se nikoli ne odzovejo na klice pomoči v humanitarnih akcijah, ki nikoli brezmočnim ne podarijo ene same lepe besede. Zanje ne obstajajo ali pač čutijo zgolj prezir. Pa kako morejo, se vsakič znova, ko sem priča takšnemu obupnemu dogodku, tiho vprašam. A jih ni sram? Jih ni sram srkati kavo in grizljati nesramno drag kos torte, pa človeku, ki te prosi, ne dati vsaj deset centov? Hja, ni jih! Tudi jaz, kadar sem slabe volje in sem potem jezna še na njih, se z njimi pregovarjam, sploh če zaudarjajo po alkoholu, in jim hočem kupiti sendvič, sladoled itd., pa se preklamo, ampak vedno mi je žal, žal mi je za njihove usode, ker vem, da so to ljudje z uničenim otroštvom. No, in do neke mere razumem tudi ljudi, ki jim ni mar za ljudi – z roba. Živijo v svojih odličnih svetovih, polnih pomembnosti, napuha in varnosti. Pa res mislijo, da se jim v enem krutem trenutku življenje ne more postaviti na glavo? Pazite, kaj mislite. In kaj delate. 

Gadje (ljubkovalno poimenovanje za obsesivne ege) se množijo. Razuzdano in nekontrolirano se vrtinčijo; odmetavajo svoje kože. Panika je. Ne pridružite se jim v tem besu pohlepa. Kajti pohlep uničuje. 

Ob sredinem odstopu premiera Cerarja (je bila to taktična odločitev ali pač ne?!) je Andraž Zorko, raziskovalec javnega mnenja, postregel z nekaj zanimivimi podatki, med drugim tem, da vlade v Sloveniji pač nihče ne mara, pa naj bo kakršna koli že, da so odstopi v slovenski politiki zelo redki, pozivov je veliko, odstopov pa ne, kar lahko Cerarju samo koristi, in da imamo paradoksalno stanje: »Številne lestvice, ki jih delajo resne svetovne organizacije in na katerih se Slovenija konstantno uvršča med prvih 20, 25 držav na svetu, npr. po stopnji izobrazbe, pismenosti, zdravstvenega stanja, socialne enakosti, razlik med spoloma. Ko pa objavijo lestvico osebne sreče, smo zelo nizko. To nekako ne gre skupaj.« Kratek zgodovinski uvid daje dovolj enoznačen odgovor na to, zakaj smo Slovenci najbolj srečni takrat, ko smo (latentno) nesrečni. 



Vas je napadla iluzija sreče ob njegovem odstopu? Kar imejte jo. Vse to je farsa, ki z vašim trenutnim življenjem nima prav nič skupnega. Očitno tudi nima nič skupnega s trenutno vladajočo garnituro. Poglejte samo ministra za infrastrukturo Petra Gašperšiča, ki je po odločitvi ustavnega sodišča o drugem tiru in dve uri pred odstopom Cerarja tvitnil, da je z njim vse v redu in da ga Cerar ni pozval k odstopu. (Nedelujoča) maketa za drugi tir, vredna 130.000 evrov, ki je nastala pod taktirko ministra Gašperšiča (in njegovega državnega sekretarja Jureta Lebna), pač ni njegova in/ali njuna stvar. Trenutno so krive dve administratorki in excelova tabela. Mislim, ti ljudje so nori. To so absurdne situacije, nikakor pa ne skrajne, brez skrbi, kajti te še prihajajo. Videli ste, da tudi vladajoča koalicija, ki so je minulo sredo takoj zvečer postavila v televizijske studie, nima nič z odločitvami vlade, pridružil se jim je še ortoped Danijel Bešič Loredan, ki se zavzema za dostopno zdravstvo, brez čakalnih vrst in »da bi ljudje čim manj plačevali za zdravstvene storitve«. Da bi plačevali v javnem zdravstvu čim manj? Kakšen verbalni zdrs. Ne zaupam mu niti malo! Že vse od začetka. Niti malo. 

Gadje (ljubkovalno poimenovanje za obsesivne ege) se množijo. Razuzdano in nekontrolirano se vrtinčijo; odmetavajo svoje kože. Panika je. Ne pridružite se jim v tem besu pohlepa. Kajti pohlep uničuje.

Pazite, kaj mislite. Pazite, kaj delate.