Niso ženske boljše. Moški so slabši

Takole se glasita naslov in podnaslov članka v reviji The Atlantic, v katerem novinarka in avtorica pravkar izdane knjige o feminizmu, Helen Lewis, ocenjuje ženske vodje držav. Ko pomislimo na primer na Novozelandko Jacindo Ardern, Nemko Angelo Merkel, Finko Sanno Marin in Škotinjo Nicolo Sturgeon, se velikokrat zatečemo k trditvi: Ni dvoma, ženske znajo bolje! Pa znamo res? In če to drži, kje so razlogi?

Poglejmo Sanno Marin. Njeno politično vedenje je neke vrste politični minimalizem, ki se je v tej situaciji zožil na reševanje življenj, nič drugega ni pomembno. Ko človeško življenje postane osnovna vrednota, lahko deluje vse. V vseh drugih primerih vodenja, ki se kažejo v trenutni krizi, pa vidimo velik problem. Mnogi želijo aktualno situacijo izkoriščati za lastne cilje, za bogatenje, korupcijo in pokvarjenost. 

Helen Lewis v svoji knjigi Difficult Women: A History of Feminism in 11 Fights piše, kar izdaja že naslov. In sicer da lepo vzgojene ženske redko najdejo prostor v zgodovini. Tiste »težke« – saj vendar ženskam, ki se ne uklonijo z lahkoto, rečemo, da so prav takšne, težke – so usodne za napredek. Če je feminizem uspešen, trdi, potem je uspešen prav zaradi zapletenih, nasprotujočih si in nepopolnih žensk, ki so se ne samo bojevale za enake pravice, temveč tudi druga z drugo. Helen piše, da je čas pogoltnil vse preveč pionirk, saj moderni časi težijo k idealiziranju žensk, ob katerih se počutimo dobro, žensk, ki jim lahko pridamo nalepko navdihujočih heroin. Ampak bodimo stvarni. Zgodovina feminizma je tudi zgodovina »težakinj«. 

Katera bo zmagala?

Kot da v časih splošne krize, tako subjektivne kot one zelo realne, igramo igrico izberi svojo superjunakinjo. Katera bo zmagala? Angela Merkel in njene mirne razlage stopnje okuženosti s covidom-19? Nicola Sturgeon in njeni strateški vladni ukrepi? Jacinda Ardern s svojimi sočutnimi nagovori v živo na facebooku in odločitvijo, da državo zapre že zgodaj? Gremo naprej. Te niso vse. Kaj pa Islandka Katrín Jakobsdóttir, ki je ponudila zastonj testiranje prav vseh državljanov? Ali Norvežanka Erna Solberg, ki je imela tiskovno konferenco, namenjeno samo otrokom, na kateri jim je povedala, da je čisto v redu, če jih je strah? Presoja, da so ženske a priori boljše vodje, je zato na dlani.

Antropologinja dr. Vesna Vuk Godina se ne strinja. »Duh časa obuja zastareli feministični slogan, da so ženske po naravi bolj sočutne, bolj socialne. To pomeni, da bi moralo biti takšno ravnanje zapisano v ženski naravi, v ženskih genih. To pa je, seveda, znanstveno netočno,« komentira. Je že res, da ima Merklova vzdevek Mutti, mami, a če je že mama, je mama s trdo roko, takšna, ki disciplinira, ne ravno nežna mamica, pri kateri ti telo kar samo zaniha, da bi si spočil v njenem objemu. To, kako ravna, je bolj povezano s tem, da je velik del življenja delovala kot znanstvenica, manj s tem, da ima dva kromosoma X. No, nekaj povsem drugega je Jacinda. Poudarja socialno in naravovarstveno zavedanje, kar je bolj kot kateri drugi ženski voditeljici, tako Helen Lewis, podobno ravnanju Kanadčana Justina Trudeauja. Oba, Justin in Jacinda, velik pomen dajeta občutljivemu komuniciranju z ranljivimi manjšinami. No, oba pa sta deležna tudi kritike. Menda s svojim ravnanjem izkazujeta tudi tako imenovano samosvojo pobožnost. 

Dr. Vesna V. Godina, antroploginja: »Če so ženske pri čem učinkovitejše od moških, so pri tem, da so večinoma bolj socialno kompetentne, saj znajo ujeti ne samo duha časa, temveč tudi duha naroda, držav. To pa bi pripisala dejstvu, da jih v večini kultur še vedno vzgajamo za materinstvo, skrb, empatijo in socialnost.«

Ponovna aktivacija poenostavljanja

»Najprej moramo razumeti logiko delovanja Angele Merkel,« pove dr. Godina. »Ta se povsem razlikuje od logike Jacinde Ardern. Državnice, ki jih izpostavljamo, imajo skupno to, da so vpeljale predvsem logiko, ki je po meri njihovih državljanov, držav, ki jih vodijo. Te pa se med seboj razlikujejo. Način dela Angele Merkel je izrazito neoliberalen, socialen navznoter, navzven pa ne.« Omeni izjave ekonomista dr. Jožeta P. Damijana, ki je v oddaji na Radiu Slovenija aprila povedal, da so Nemci s tem, ko so postavili strogo fiskalno pravilo in nočejo pokazati solidarnosti, v Italiji povzročili, kot kažejo raziskave javnega mnenja, krepitev ne samo odpora do evra, ampak zdaj tudi do Evropske unije: »Če bo Italija res morala sama reševati svojo kožo, svoje gospodarstvo in svoje ljudi, se lahko zgodi, da bo kratko malo prisiljena izstopiti iz evrskega območja.«  

»Poenostavljeno razmišljanje, ki je v veliki meri za feminizem postalo značilno,« nadaljuje Godina, »se aktivira vsakič znova, ne glede na okoliščine. Pri ženskah se začnejo izpostavljati samo tiste dimenzije realnosti, ki so v skladu s floskulami. Ker le te predstavljajo politično korektno mišljenje. Pri Merklovi se izpostavlja samo to, kaj je naredila dobrega, kako pa je škodila Grčiji, kako zdaj škodi Italiji, o tem se ne govori. Moramo biti natančni, precizno preveriti, kaj kdo zares počne. Prav. In narobe.« 

Ko patriarhalna vzgoja pride prav

Niso ženske boljše. Moški so slabši. Tako zapiše Helen Lewis v svojem članku. Poudari, da »močni« moški v politiki prosperirajo, ker obljubljajo gotovost v negotovih časih. Ponujajo preprostega sovražnika in sebe predstavijo kot edinega človeka, ki se mu je sposoben upreti. Več moči, kot je imajo – z delegitimiziranjem vodij opozicij in medijev –, bolj učinkovita je ta strategija. A žal virusa ni mogoče legitimizirati. Ljudje bodo kašljali in umirali ne glede na tvite šefov držav.

»Če so ženske pri čem učinkovitejše od moških,« pove dr. Vesna V. Godina, »so pri tem, da so večinoma bolj socialno kompetentne, saj znajo ujeti ne samo duha časa, temveč tudi duha naroda, držav. To pa bi pripisala dejstvu, da jih v večini kultur še vedno vzgajamo za materinstvo, skrb, empatijo in socialnost.« 

Bistvo ni v tem, da so ženske same po sebi boljše vodje, trdi tudi dr. Svetlana Slapšak, literarna zgodovinarka, antropologinja in klasična filologinja: »Bistvo je v tem, da so se pod patriarhatom prav zaradi pritiskov sistema naučile različnih veščin in oblik vedenja prav zaradi pritiskov sistema. Te pa se v kriznem obdobju pokažejo kot prednost; in sicer da v primerjavi z moškimi redkeje postanejo panične, premišljujejo predvsem o interesu kolektiva, najdejo dobre in mirne besede pomiritve prebivalstva in premišljujejo o v krizni situaciji najbolj koristnih rešitvah. Seveda je zelo pomemben element tudi ta, da ženske predsednice na svojih položajih niso več obremenjene z ambicijami, da bi se povzpele še višje, saj so že na vrhu. Tega se zavedajo in delujejo znotraj realnih demokratičnih okvirov.« 

Svetlana Slapšak, doktorica antičnih študij, kritičarka, antropologinja, znanstvenica: »V Sloveniji obstajajo številne odlične političarke, ki jim je dostop do vrhunskih položajev onemogočen. V vladi bi moralo veljati načelo enakosti, ker je to edini način zagotavljanja enakih pravic. Pričakovati, da bo delovalo razmerje 50 : 50, je iluzorno, ampak to, čemur smo priča, je porazno.« 

No, vrste za stranišče ne bo

A žensk na vrhu še vedno ni veliko. Kadar koli se je v zadnjih 14 letih Angela Merkel udeležila vrha G20, je morda doživela tudi kakšno nevšečnost, a nekaj drži kot pribito – če jo je tiščalo lulat, se ji nikoli ni bilo treba gnesti v vrsti. Če bi se vrhovna srečanja dogajala prav zdaj, bi bila edina oseba, s katero bi se morebiti sporekla ob papirnatih brisačah, predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen. 

Ko dr. Vesno V. Godino vprašam o Ursulinem vzponu na vrh Evrope, mirno odvrne, da imajo od feminizma koristi zgolj konservativne političarke. »Ko sem jo nazadnje poslušala,« pravi, »je ponavljala, da ne smemo nikogar pustiti zadaj, da moramo poskrbeti za vse, narediti cepivo. A vse to je le duh novega kapitalizma. Stari kapitalizem, ki ga živi Angela Merkel, je v odhajanju. Treba bo 'izumiti' nove principe. To ne pomeni konca kapitalizma, kje pa, le to, da se bo kapitalizem oblikoval tako, da bo med svoje principe vzel marsikaj, kar se je včasih razumelo kot delovanje proti kapitalu. No, to ni nič novega. Tudi feministke so nekdaj delovale proti kapitalu, zdaj ne več. Tudi klasična levica je bila nekdaj proti kapitalu, zdaj ni več. 'Novi' kapitalizem bo enakost, ekologijo, preživetje, vse to, uporabil kot trg. In z njim koval dobiček. Kot ga zdaj iz partnerstva, seksa in otrok. Pretiran optimizem ob aktualnih predsednicah je zato neutemeljen.« 

Če niso progresivke, kaj so potem? »Znajo delovati, kako bi rekla, ljudsko sprejemljivo,« odgovori. »To pa je spet samo zato, ker deklice vzgajamo tako, da jim že zgodaj priučimo, kako začutiti, kaj drugi potrebuje. To nima nobene zveze z biologijo, to so le novi principi vladanja. Te ženske so morda nosilke novih principov, a ostajajo konservativne. A ne pozabite, da v mojih očeh ni konservativno nekaj, kar je nazadnjaško, temveč to, kar reproducira interese, moč in oblast kapitala.« 

Niso vzrok, temveč posledica.

Da ženske kot vodje držav v resnici niso vir dobrega, temveč njegova posledica, trdi profesorica sociologije na NYU Kathleen Gerson, ki je za Guardian povedala: »Ženske lažje pridejo na oblast v v državah, v katerih politična kultura izraža podporo in zaupanje v vlado.« Kar je logično. Saj je težko verjeti, da bi bilo mogoče kar čez noč večstoletno dogmo o superiornosti moških kot vodij »krdela« spremeniti v njeno nasprotje. Ženske zato niso vzrok za boljše delovanje vlade. So pa njen simptom.

»Izkušnja patriarhata lahko oblikuje posameznike, ki so globoko prepričani o vrednosti parlamentarne demokracije,« nadaljuje dr. Svetlana Slapšak. »Poglejmo Sanno Marin. Njeno politično vedenje je neke vrste politični minimalizem, ki se je v tej situaciji zožil na reševanje življenj, nič drugega ni pomembno. Ko človeško življenje postane osnovna vrednota, lahko deluje vse. V vseh drugih primerih vodenja, ki se kažejo v trenutni krizi, pa vidimo velik problem. Mnogi želijo aktualno situacijo izkoriščati za lastne cilje, za bogatenje, korupcijo in pokvarjenost.« Na vprašanje, kako potemtakem v odnosu do žensk razume aktualno odločitev vrhovnega sodišča, odgovori: »To je najbolj sramotna vest, ki sem jo v zadnjem času slišala! To, da vrhovno sodišče oceni, da je žensko imenovati prostitutka oblika kritike, je vdor trolovske mentalitete, vdor strupa, greznice, ki je v Sloveniji postala normalna.«

Prostitutka si. Ampak to je samo kritika.

Povzemimo. Marca 2016 je Janez Janša novinarki Mojco Šetinc Pašek in Eugenijo Carl na twitterju označil kot »odsluženi prostitutki«. Najprej je višje sodišče v Celju leta 2018 potrdilo odločitev okrajnega sodišča v Velenju za izplačilo odškodnine. Janši to ni bilo všeč. Šel je korak dlje. Dve leti kasneje je zato vrhovno sodišče poslalo nedvoumen znak o stanju nove slovenske normale: Izhodišče drugostopenjskega sodišča ni pravilno. »Odsluženi prostitutki« ni bilo mišljeno dobesedno, temveč le kot – družbena razprava. In ker tako Janša kot novinarka predstavljata javne uslužbence, so »pri teh meje dovoljene kritike širše kot pri zasebnikih«.  

»No, po tej logiki bi bilo normalno tudi, da ženske na desni, recimo Normo Brščič in Alenko Puhar, v dobro družbene razprave označimo za prostitutki. Prva je agresivna rasistka, druga braniteljica desnice, ki nima težav z javnim nastopanjem pred sodiščem. Ko pravim, da bi bilo normalno reči kaj takega, se seveda šalim. Pretiravam. A prav to pretiravanje je zelo ilustrativno. Kajti kritika mora biti razumna, imeti argumente, nanašati se mora na delovanje. Ne more in ne sme se omejiti na zmerjanje. Vrhovno sodišče nam je s tem pokazalo, v kakšnem perverznem patriarhatu dejansko živimo,« pojasni dr. Svetlana Slapšak.  

In če smo do tod že ugotovili, da ima lahko vzgoja v patriarhalnem sistemu tudi pozitivne posledice, se kar samo od sebe postavlja vprašanje, kdaj vendar bomo Slovenke začele žeti njegove sadove. »V Sloveniji obstajajo številne odlične političarke, ki jim je dostop do vrhunskih položajev onemogočen. V vladi bi moralo veljati načelo enakosti, ker je to edini način zagotavljanja enakih pravic. Pričakovati, da bo delovalo razmerje 50 : 50, je iluzorno, ampak to, čemur smo priča, je porazno. Zadnje čase na odgovornih položajih vidimo zelo malo žensk. Vsaj v tej vladi. Ali so tiste, ki so zdaj na položaju, vredne svojega poslanstva ali pa zgolj sluge svoje stranke, no, to je drugo vprašanje. A moje staro stališče še vedno velja; če drži, da ženske niso nič boljše od moških, je prav to edini pravi argument za enakovredno zastopanost na odločilnih funkcijah.« Tako dr. Svetlana Slapšak.