Kljub temu, da mora delodajalec (tako zakon o javnih uslužbencih) uslužbencu, če mu je povzročena škoda pri delu, škodo povrniti po splošnih načelih civilnega prava, je naša država, kar se spolzkosti, ki bi ji jo zavidala celo jegulja, tiče, res fantastična. Ne samo da je morala dokazovati, da je bilo tistega dne na Dunaju res vroče (več kot eno uro je bila zaprta v dvigalu na 70 stopinjah Celzija z omejenim kisikom!), tudi posnetki varnostnih kamer so čudežno »izginili«. Delovno sodišče ji je lani prisodilo odškodnino, a sta se delodajalec (MZZ) in zavarovalnica pritožila. Nekdanja stalna predstavnica pri OZN, OVSE in drugih mednarodnih organizacijah na Dunaju, ki še danes trpi zdravstvene posledice tistega dogodka, je morala v osmih dneh poravnati, kot je pisalo v sklepu sodišča, finančno nagrado in sodne stroške v skupni višini več kot 6200 evrov. Da ne bi tekle zakonske zamudne obresti, si je denar sposodila.

Moralo bi biti sram njih; tako zelo, da bi nemudoma vsi po vrsti dali odpoved in se odsmradili med biološke odpadke. A kjer ni vesti, tamkaj lahko sram do smrti vhodna vrata išče. 

Gremo naprej. Več deset oseb, zaposlenih v UKC Ljubljana, je decembra 2017 nepooblaščeno pogledalo v zdravstveno kartoteko tedanje ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc po njenem prihodu na urgenco. Nepooblaščene osebe so v kartoteko dostopale prek kartic zdravnikov, pri čemer so z njimi razpolagale tudi posamezne medicinske sestre. Na UKC so zaposlenim, ki so nepooblaščeno kukali v kartoteko nekdanje ministrice, izrekli – opomin. Opomin?!



Kaj pa tale zgodba? Predstavljajte si, da ste vinjeni. Spite v sobi prijateljev. Vanjo vstopi moški, lastnik stanovanja, in z vami začne spolni odnos. Ko se prebudite, se upirate, a on vam prekrije usta in s silo telesa pod seboj zadržuje toliko časa, da konča. Zgolj v vednost in ravnanje: »Kadar storilec uporabi silo šele po tistem, ko že pride do spolnega odnosa, oziroma zato, da spolni odnos dokonča, kot je to v obravnavani zadevi, potem kaznivo dejanje posilstva ni podano,« je sklenil senat koprskih višjih sodnikov. Govorimo seveda o zgodbi, ki so je bili mediji polni zadnje dni. Dodajam nauk: Če se nisi prej »spomnila«, da nočeš, bodi vsaj do konca tiho.

In še ena luštna za konec. Družinski zdravnik, obsojen otipavanja 16-letnice, bo še naprej zdravnik. Davorin Kolarič, za katerega je tožilstvo zahtevalo zaporno kazen in začasno prepoved opravljanja zdravniškega poklica, je z odločitvijo senata okrožnega sodišča v Mariboru, ki mu predseduje okrožna sodnica Barbara Nerat, rešen kazni. Šlo naj bi »za hiter pregled, ki naj na oškodovanki ne bi pustil težkih in trajnih posledic«. Nisem zdravnica, ampak nekako se mi zdi, da pri pregledu bezgavk dotikanje prsi in spolovila ni nujno. No, me pa veseli, da so predsedniki okrožnih sodišč tudi izvedenci za primere spolne nedotakljivosti otrok z jasnimi vpogledi v s časom zaznamovane posledice. Res, čudovit kader. Bi rekla, da me je sram. A ni razloga, da bi nosila umazanijo drugih. Moralo bi biti sram njih; tako zelo, da bi nemudoma vsi po vrsti dali odpoved in se odsmradili med biološke odpadke. A kjer ni vesti, tamkaj lahko sram do smrti vhodna vrata išče.

Ne morem mimo tesnobnega občutenja, da je v Sloveniji vse to govorjenje o enakosti in pravicah in s cvetom v dlani na 8. marec samo povabilo k pozabi. Vredno ni namreč nič. Čakati in pričakovati pravico te samo – postara. 

In kar ne morem mimo tesnobnega občutenja, da je v Sloveniji vse to govorjenje o enakosti in pravicah in s cvetom v dlani na 8. marec samo povabilo k pozabi. Vredno ni namreč nič. Čakati in pričakovati pravico te samo – postara. Kmalu bo 25. marec, materinski dan. Prepričana sem, da bo do ponedeljka vse drugače. Saj se hecam. Ne bo.

Teci, punčka, teci, življenje ima zate nabrušen nož.