Svobodna izbira je ljubka iluzija, naša stvarnost je monokultura. V njej je za življenje, ukrojeno individualno, treba nekaj trme in pionirskega duha. To zadnje pa je za monolit trga velika motnja. Podrejanje eni sami ideji seveda zgodovinsko ni nič novega. Zelo podoben je pritisku, ki so ga doživljali ljudje v komunističnih režimih. Vaclav Havel, nekdanji češki predsednik, je nekoč dejal, da je v ideološko monolitni družbi vsakdo moral sprejeti družbene omejitve in živeti v skladu z njimi. Če se jim ne bi podredil, bi sledile težave: lahko bi vas označili za idealista ali zaničevali, da niste timski igralec. Sodelovali ste, zato da niste imeli težav, in enako ste svetovali tudi drugim.

»Ker vas vztrajanje pri načelnosti lahko stane bistveno več, kot če ne naredite nič in ne rečete nič (tudi vi bi lahko potonili brez kakršnih koli valov), potem načelnost ni v vašem interesu. Namesto tega je – v ekonomski zgodbi – v vašem interesu to, da ste tiho, se ne izpostavljate in ne 'gugate skupnega čolna'.« 

A česa se v resnici veseli življenje? Veseli se barv, tančin drugačnosti, iskrivih oči. Sistem pa, no, sistem zahteva uniformiranost, disciplino in konformizem. Lahko bi dvignili sredinca in nahrulili dvomljivca: »Kaj pa je narobe s tem, če podpiramo ta svet videzov?« Havel bi rekel: »S tem sprejmete pravila igre.« Ideologija gradi iluzijo, da je obstoječi red naravni podaljšek človeškega reda in reda v vesolju. Ko sprejmete življenje v svetu videzov, po Havlovih besedah »začnete živeti v laži«. To pa vodi do globoke krize človeške identitete – ne preostane vam nobena druga odgovornost več razen preživetja znotraj tega sistema.



Ste pripravljeni prejeti račun, ki vam bo nedvomno izstavljen, če se odločite, da boste živeli v resnici namesto v laži? »Spomnimo se, da ekonomska zgodba predvideva, da smo ljudje racionalni in ravnamo v lastnem interesu. Zato boste kot racionalni posameznik ravnali tako, da boste dosegli svoje cilje ob kar najmanjših stroških,« zapiše v delu Monokultura F. S. Michaels. »Ker vas vztrajanje pri načelnosti lahko stane bistveno več, kot če ne naredite nič in ne rečete nič (tudi vi bi lahko potonili brez kakršnih koli valov), potem načelnost ni v vašem interesu. Namesto tega je – v ekonomski zgodbi – v vašem interesu to, da ste tiho, se ne izpostavljate in ne 'gugate skupnega čolna'.«

»Če ima življenje v vsakem primeru svojo ceno, zakaj potem ne bi živeli tako, kot si želimo, in pripovedovali zgodbe v skladu s svojimi vrednotami in prepričanji?« 

Zavzeti načelno stališče v ključnih trenutkih je ena od najbolj humanih stvari, ki jih lahko naredimo, in človeštvo občasno potrebuje takšne poteze. Oscar Wilde je celo zapisal: »Usodne napake v življenju niso posledica človekove neracionalnosti. Trenutek neracionalnosti je, nasprotno, lahko celo vrhunec človekovega življenja. Usodne napake so posledica logičnega obnašanja. Med tem dvojim pa je velika razlika.« Če verjamete, da je mogoče živeti tako, da nikoli nikomur ne boste dolžni prav nič, potem se frcnite v nos, ker gotovo spite. Kajti ko sprejmemo življenje v monokulturi, smo prikrajšani za višje človeške potrebe. In ko pride do tega, ugotavlja psiholog Abraham Maslow, nas prizadenejo metapatologije, »bolezni duše«.

Slišim vas, slišim sebe, ta notranji glas, ki vpije: »Že, že, a kaj sedaj?« Ne vem. A morda nam lahko največ pove odgovor, ki bo v nas vzniknil, ko si bomo postavili vprašanje: »Če ima življenje v vsakem primeru svojo ceno, zakaj potem ne bi živeli tako, kot si želimo, in pripovedovali zgodbe v skladu s svojimi vrednotami in prepričanji?« Seveda, za rešitev uganke morate najprej izpolniti pogoj, ki je, da veste, kakšne sploh so vaše vrednote in prepričanja. Če se ustavite že tukaj, potem le korak nazaj. Kajti včasih je treba globlje, da bi nam uspelo više. Kar koli že ta »više« predstavlja v samo vam lastnem notranjem ustroju.