Dr. Philip E. Tetlock, kanadsko-ameriški politični psiholog, pravi, da je odgovornost nedvoumno pričakovanje, da bo posameznik moral drugim opravičiti svoja prepričanja, občutja, dejanja, hkrati s pričakovanjem, da ga bodo drugi nagradili ali kaznovali v skladu s tem, kako dobro se je zagovarjal. No, če nihče ne odgovarja nikomur in če lenuhov in sleparjev nihče ne kaznuje, imamo ... (Tudi) slovensko politiko.

Danes je mogoče že samo s stavkom »Strinjajva se, da se ne strinjava« končati debato. Kajti mnenje je sveto, neumnih vprašanj pa ni. 

A v tem grmu ne tiči samo zajec. Manko klicev k odgovornosti (in posledično zavedanje politikov o tem dejstvu) nas je pripeljal do življenja v času, ko pojma objektivne resnice ni več. Je samo mnenje, videnje. In njima brez premisleka pridan enačaj resnici. Danes je mogoče že samo s stavkom »Strinjajva se, da se ne strinjava« končati debato. Kajti mnenje je sveto, neumnih vprašanj pa ni. Zadeva še ni toliko usodna doma, ko se mož in žena ne moreta dogovoriti o tem, ali je za pomivanje posode nujno uporabljati detergent ali zadošča le voda, problem nastane, če so upravljavci moči nad državljani predolgo izpostavljeni fabriciranim iluzijam. Če se že te izničijo, se nikoli ne pokažejo kot okrepljen občutek za realnost, temveč kot nenavadna brezbrižnost do nje. In takrat ne pomaga niti to, da se za osem ur oblečeš v mehanika, peka ali vzgojitelja v vrtcu. To ni vživljanje v navadnega človeka. To je pust, ki ne upošteva koledarja.



Je pa najbolje o tem strnil George R. R. Martin, avtor Igre prestolov, ki je rekel nekako takole, parafraziram: »Tisti, ki izreče kazen, bi moral biti tisti, ki zamahne z mečem. Kralj, ki se skriva za plačanci, bo kmalu pozabil, kaj je smrt.«

Politiki vsak dan znova izberejo idejo, ki jo bodo zagovarjali. Idejo seveda, ki je kar najbolj v skladu ne s tem, kar je prav in dobro za tiste, katerih »vodje« so, temveč idejo, ki jim bo najbolj pomagala, da bodo ostali na oblasti še v naslednjem mandatu. Aung San Su Či, mjanmarska državna svetnica in prejemnica Nobelove nagrade za mir, je pred leti, ko še ni bila političarka, dejala, da največja past ne tiči v moči, temveč v strahu, da bi jo izgubili. Zarečen kruh pa velikokrat pošteno popraska goltanec. Kajti sedaj, ko se mora sama zagovarjati zaradi načrtnega poboja muslimanske manjšine, uporablja trumpovsko logiko »trpijo na obeh straneh«. Ampak kako težko je sedeti na dveh stolih hkrati, vedo samo tisti, ki morajo zaradi svoje teže zakupiti dva stola na letalu. Sediš že, vendar te vedno nekaj opozarja, da si šel čez mejo. A to je manj pomembno kot dejstvo, da te bo tudi to pripeljalo na cilj. Potnika do trenutka pristanka, politike do naslednjega mandata. Kajti uspeh je cilj sam po sebi, zmaga nad tekmeci pa edino, kar posamezniku daje občutek samospoštovanja.

Že Freud je rekel, da svoboda vključuje odgovornost, večina ljudi pa se je boji. In ta počitek na kavču ob legalni drogi se zdi vse bolj mamljiv. 

Kje je pa povprečni človek, ki delovne obleke ne nosi samo za pusta, temveč vsak dan? Hja, želi si svobode, tako kot večina ljudi. A že Freud je rekel, da svoboda vključuje odgovornost, večina ljudi pa se je boji. In ta počitek na kavču ob legalni drogi se zdi vse bolj mamljiv. Pa kaj če sem pasiven. Jutri bo nov dan. In gotovo se bo kje našel kdo, ki bo poskrbel zame.