Sprva sem bila sprejeta na zaprti oddelek, danes sem že v odprtem režimu. V zavodu ti ponudijo možnost, od vsake posameznice je odvisno, kako jo bo izkoristila. Štiri ure na dan delam v knjižnici, čas zato kar hitro mineva. Težav z osebjem in institucijo nimam, z vsemi imam korekten odnos. Drži, da slišiš marsikatero zgodbo. Zdi se mi, da ženske pozabljajo, da niso zaposleni krivi, da smo zaprte. Tiste, ki tega ne morejo sprejeti, svoj bes usmerjajo v osebje, kar se mi ne zdi prav. Sama svojo jezo raje usmerjam v postopek na sodišču, ki še ni končan. Sodni postopek je nekaj drugega, moja izkušnja je precej negativna. Deveturne obravnave z nekajminutnim premorom, sodnik je, kot kaže, očitno nastrojen proti ženskam, morda je to povezano z njegovo veroizpovedjo. Upam, da se postopek kmalu konča. Zavedam se napake, ki sem jo storila, in srečo imam, da me zunaj čaka urejeno življenje. Nekatere obsojenke nimajo te sreče, tukaj so zelo težke zgodbe. Včasih jim rehabilitacija dobro uspeva, dokler so tu, a se težave ponovijo po koncu prestajanja kazni. Družba bi morala bolj razmisliti, kdo točno sodi v zapor, tukaj je veliko takšnih, ki bi jim morda lažje pomagali v kateri drugi ustanovi. Morda bi moral vsak sodnik preizkusiti leto zapora, v okviru šolanja ali prakse, da bi lahko bolje razumel, kam koga poslati. Normalno je, da imajo ljudje negativen odnos do kriminala. Če dobro pomislim, sem bila tudi jaz kdaj krivična do takšnih primerov, dokler se v situaciji nisem znašla sama. Ni me sram, da sem tukaj, saj nisem zagrešila česa takšnega, kar bi se mi zdelo sporno. Moji prijatelji me podpirajo, z ostalimi ljudmi pa se ne ukvarjam. Želim si, da bi lahko kmalu spet videla svojo družino in psa, močno jih pogrešam!