V pariško bolnišnico Salpêtrière so od sredine 17. do konca 18. stoletja zapirali ženske, ki naj bi trpele za histerijo. Prvotno je bilo grajsko zatočišče namenjeno starejšim obubožanim ženskam, tem so se kmalu pridružile prostitutke, prestopnice, čarovnice, protestantke, takšne, ki so trpele za melanholijo, epilepsijo, umsko prizadetostjo ali jezo, in tiste, ki niso znale skrivati radovednosti ali svojega mnenja. Nekatere so zdravili ali na njih opravljali medicinske preizkuse, druge le zaprli, v življenje se iz ustanove ni vrnila nobena. Salpêtrière tistega časa, danes znamenita univerzitetna bolnišnica, je simbol Foucaultovega totalitarizma norosti, značilnega za 17. stoletje, da je tiste, ki so neprilagojeni, bolje zapreti kot skušati razumeti.

»Največ kaznivih dejanj, ki jih zagrešijo, je povezanih s premoženjem. Včasih se iz sodbe vidi, da je tisto, kar vzame, pravzaprav drobiž, s katerim morda le skuša zagotoviti kakšen priboljšek za otroke. A ko se kolesje zavrti, ni poti nazaj. Če se ugotovi, da se izvajanje kaznivih dejanj ponavlja, za vrsto pogojnih kazni pride tudi zapor.« - Tadeja Glavica, direktorica 

Sodobna politika kaznovanja

Bolj prisega na prevzgojo kot represijo. Ključni namen kazni ni umik iz družbe, temveč celostna obravnava posameznikov, ki prekršijo zakon. Vrsta mehanizmov skrbi za varovanje človekovih pravic in objektivnost postopkov, ki odločajo o tem, kakšne posledice bo nosil storilec kaznivega dejanja. Pa je res tako?

Gradič, v katerem je danes edini ženski zapor v Sloveniji, Zavod za prestajanje kazni zapora Ig, je bil zgrajen ob koncu 15. stoletja. Na ministrstvu za pravosodje potrdijo, »da objekt arhitekturno ni primeren za celovito izvajanje kazni zapora, pripora in mladoletniškega zapora, prav tako je dotrajan in energetsko neučinkovit. Velika pomanjkljivost obstoječega objekta je tudi odsotnost spremljajočih prostorov za izvajanje programov in aktivnost zaprtih ter prostorov za zaposlene.«



Velik problem prostori

Tudi direktorica zavoda Ig Tadeja Glavica se strinja, da je največja težava pomanjkanje ustreznih prostorov, predvsem tistih, namenjenih druženju s svojci. Najbolj pogrešajo ustrezno sobo za zakonske obiske čez noč ali prostore za druženje z družinskimi člani. Prostor za nenadzorovane obiske je premajhen, zato je včasih gneča. Tudi okrašena sobica, kamor se umaknejo obsojenke z otroki, je tesna: »Z vidika prestajanja zaporne kazni in glede na to, da smo edini slovenski zapor za ženske, je to največja težava za tiste, ki kazen prestajajo v zaprtem režimu in še nimajo ugodnosti prostih izhodov. Pri nas je obsojenka, ki prestaja 29-letno zaporno kazen.« S tega vidika je torej laže v zavodu na Dobu, kjer omenjene prostore imajo. Tudi v drugih moških zaporih po Sloveniji ustreznih prostorov za stike z bližnjimi z možnostjo prenočitve ni. Pomembna pomanjkljivost ZPKZ Ig je odsotnost spremljajočih, nebivalnih prostorov, ki omogočajo bivanje posebnim ciljnim skupinam zapornic. Ženski zapor tako nima ustreznih prostorov za prestajanje kazni zapora obsojenkam – materam z otroki, mladoletnicam in obsojenkam, ki so gibalno ovirane ali zaradi zdravstvenih razlogov potrebujejo posebno nego. Na Igu dodatno pogrešajo prostore za osebne preglede ter razgovore s predstavniki zunanjih inštitucij, na primer odvetniki in konzularnimi predstavniki.

»Marsikatero, ki je v zavodu stabilna, zunaj spodnese, čeprav je na primer vključena v programe za opuščanje zasvojenosti, nima urejenih bivalnih in delovnih razmer, kar lahko vodi do ponovitve kaznivega dejanja.« - Tadeja Glavica, direktorica 

Res leta 2023?

Da so prostori neprimerni, ni novost. Po navedbah Dela je država v zadnjih letih v odškodninskih tožbah porabila že več kot 200.000 evrov, denar je odtekel zaradi neprimernih bivalnih razmer v zavodih. Arhitekturni razpis za prenovo zavoda na Igu je bil objavljen v letu 2017 in potrjen leto kasneje. Ministrstvo za pravosodje je, kot pravijo v uradnem odgovoru, »aktivno pristopilo k projektu obnove in dograditve objekta, ki je v teku. V letu 2019 je načrtovana pridobitev dela projektne dokumentacije, gradbenega dovoljenja in izvedba arheoloških raziskav. Predviden zaključek gradnje je načrtovan za leto 2023. Obnovljen grad in nov prizidek bosta bistveno izboljšala pogoje prestajanja kazni za zaprte osebe in za delo zaposlenih.« Prva zamuda pri projektu je nastala pri sprejemu Spremembe in dopolnitve prostorskega akta občine Ig. S tem se je podaljšala časovnica izdelave projektne dokumentacije in premaknila izvedba gradbenih del, tako da se konec investicije trenutno predvideva dve leti kasneje, kot je bilo rečeno lani. Na ministrstvu za pravosodje, ki vodi projekt reševanja prostorske problematike ZPKZ Ig, poudarjajo, da se projekt obnove in ograditve ženskega zapora na Igu nadaljuje in da so v rebalansu proračuna za leto 2019 že zagotovljena sredstva za nadaljevanje investicije.



Strožje kazni za ženske?

Družba gleda na ženske, ki prekršijo zakon, drugače v primerjavi z moškimi storilci. »Ženskam so pripisane drugačne vloge. Kriminal je nekaj, kar se od ženske ne pričakuje, ker je dobra žena in skrbna mama,« pove Glavica. V ZDA zaznavajo opazen vzpon v trajanju zapornih kazni, ki jih zapovejo ženskam. Obenem naj bi dobivale strožje kazni, ko zagrešijo katerega od zločinov, ki jih družba doživlja kot bolj moške, na primer umor. Časopis The Guardian je objavil podatek, da irski državljan dobi vpovprečju 2,8 leta nižjo kazen, če ubije partnerico, kot če z žrtvijo ni povezan. Intimno razmerje z žrtvijo se, kot kaže, pri moških šteje za olajševalno okoliščino. Pri ženskah to ne drži. Tako za Slovenijo kot tujino je značilno, da se število zaprtih žensk povečuje. K višjim številkam prispeva dejstvo, da se zaporna kazen povsod izreka pogosteje kot v preteklosti, a vendar se delež zaprtih žensk v primerjavi z moškimi veča. 

Preberite še:

Vse več zaprtih žensk

Vse več avtorjev opozarja na vse nižjo toleranco sodišč do kriminalnega vedenja žensk v svetu, kar potrjuje tudi raziskovalka dr. Darja Tadič s pedagoške fakultete v Ljubljani v svoji raziskavi o spolno zaznamovanih značilnostih zapora za ženske. Tadičeva ugotavlja, da je bila ženskam v Sloveniji med letoma 2006 in 2015 pogosteje izrečena nepogojna kazen zapora kot leta poprej. Politika pregona kriminalitete, prioritetno usmerjene v gospodarski kriminal, narekuje, da vse več kazni izvira iz kaznivih dejanj zoper premoženje. A številke kažejo, da se niti delež moških niti žensk, ki so kazen prestajali zaradi kaznivih dejanj gospodarskega kriminala, ni bistveno povečal. Po drugi strani se je izrazito povečal delež žensk, ki kazen prestajajo zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje.

»Politika pregona, ki je kot prednostno obravnavala gospodarsko kriminaliteto (skupaj z goljufijami), je še najbolj 'zapirala' najenostavnejšo skupino 'gospodarskih' kaznivih dejanj, to so goljufije. Sorazmerno bolj pa je takšen pregon 'zapiral' ženske.« - dr. Darja Tadič, raziskovalka

Pojmov gospodarska kriminaliteta in kaznivo dejanje zoper gospodarstvo ne gre enačiti, v gospodarsko kriminaliteto se uvršča tudi goljufija, torej kaznivo dejanje zoper premoženje. V letih 2014 in 2015 se je delež zaprtih žensk, obtoženih goljufije, povečeval, medtem ko je delež moških upadel. Tadičeva sklene, da je iz raziskanih trendov očitno, da »je politika pregona, ki je kot prednostno obravnavala gospodarsko kriminaliteto (skupaj z goljufijami), še najbolj 'zapirala' najenostavnejšo skupino 'gospodarskih' kaznivih dejanj, to so goljufije. Sorazmerno bolj pa je takšen pregon 'zapiral' ženske.«



Za zapahe zaradi drobiža

Tadeja Glavica izpostavlja, da imajo obsojenke pogosto drugačno vlogo pri kaznivih dejanjih kot moški storilci: »Sodelujejo kot sostorilke, marsikatera pove, da jo je k dejanjem tako fizično kot psihično silil partner. Največ kaznivih dejanj, ki jih zagrešijo, je povezanih s premoženjem. Včasih se iz sodbe vidi, da je tisto, kar vzame, pravzaprav drobiž, s katerim morda le skuša zagotoviti kakšen priboljšek za otroke. A ko se kolesje zavrti, ni poti nazaj. Če se ugotovi, da se izvajanje kaznivih dejanj ponavlja, za vrsto pogojnih kazni pride tudi zapor.« Mnogim je kriminalno dejanje zadnji izhod, in pa naivnost, ki hitro izpostavi zlorabam. Nesamostojnost, pomanjkanje občutka, da lahko oseba sama skrbi zase, prepogosto vodi v toksična razmerja.

Povratnic, torej takšnih, ki na prestajanju kazni niso prvič, je približno 35 odstotkov. Med njimi je tudi nekaj obsojenk, ki imajo odprtih več kazenskih postopkov, tako se lahko čas, ki ga preživijo v zavodu, precej razvleče. Direktorica Tadeja Glavica poudari, da uradnih podatkov, kaj je tisto, kar ženske privede do ponovitve kaznivega dejanja, sicer nimajo, a največjo težavo vidi v socialnih stiskah in težavah z odvisnostjo: »Marsikatero, ki je v zavodu stabilna, zunaj spodnese, čeprav je na primer vključena v programe za opuščanje zasvojenosti, nima urejenih bivalnih in delovnih razmer, kar lahko vodi do ponovitve kaznivega dejanja.«

»V obdobjih, ko je zavod najbolj zaseden, je v sobah po pet, šest, včasih tudi enajst ali dvanajst žensk. Gneča povzroča stisko, vsaka prihaja iz drugačnega okolja in ima druge navade. Ker nimajo prostora, da bi se umaknile, so mogoča trenja.« - Tadeja Glavica, direktorica 

Spoprijemanje z razmerami

Kako se posamezna obsojenka privaja na bivanje v zavodu, je odvisno že od njenega dojemanja celotnega kazenskega postopka: »Drugače je, če ima občutek, da se ji dogaja krivica. Odvisno je tudi, kako nastopi prestajanje zaporne kazni, ali v zapor pride sama ali jo privedejo policisti. Zgodi se, da policisti žensko primejo pred šolo, kamor pripelje otroka. Tedaj vsekakor sledi šok, saj za seboj pustijo vrsto nerešenih vprašanj, tudi otroke. Druge se na preživljanje kazni prej pripravijo in se pozanimajo o tem, kako prestajanje poteka. Nekatere celo pokličejo, da povprašajo, katere predmete lahko prinesejo s seboj. Pomemben vidik, ki ga opažam tudi sama, je materinstvo. Vsakemu je hudo, če doma za seboj pusti otroke, a pri ženskah je stiska neprimerno večja. Ko enkrat dosežejo naše zaupanje in so jim podeljene ugodnosti prostih izhodov, to zelo redko zlorabijo. V zavodu se trudimo, da čim več obsojenk kazen prestaja v svobodnejših režimih. A čeprav jim pomagamo in prisluhnemo, kolikor je mogoče, veljajo določena pravila in hišni red. Toliko, kot je zaprtih oseb, toliko je življenjskih zgodb.«



Trenutno 78 žensk na Igu

Zaprtih žensk je bilo največ v letu 2017 (v povprečju dnevno več kot 98), od takrat je število rahlo upadlo. Trenutno v zavodu zaporno kazen in pripor prestaja skupno 78 žensk, kar pomeni 76-odstotno zasedenost. Ena od glavnih težav, s katerimi se spopadajo, so velike skupinske sobe, kjer je malo zasebnosti: »V obdobjih, ko je zavod najbolj zaseden, je v sobah po pet, šest, včasih tudi enajst ali dvanajst žensk. Gneča povzroča stisko, vsaka prihaja iz drugačnega okolja in ima druge navade. Ker nimajo prostora, da bi se umaknile, so mogoča trenja,« pove Glavica.



Lahko bi, ampak ne gre

Prostorska stiska je močno vplivala tudi na ločevanje obsojenk glede na režime prestajanja kazni zapora, ki se med seboj ločijo po stopnji varovanja in omejevanja njihove svobode. Narava zgradbe otežuje ločevanje zaprtega, polodprtega in odprtega oddelka, zato imajo včasih obsojenke, ki bi jim po pravilih pripadlo več ugodnosti, teh manj. V letu 2017 so bili v objektu poleg grajske stavbe urejeni dislocirani bivalni prostori, kjer so zdaj nastanjene obsojenke z odprtim režimom. Tu je nadzora najmanj, vhodna vrata objekta se zaklenejo le zvečer, vmes se prosto gibljejo v okolici zavoda. Lahko uporabljajo mobitel in povezavo s svetovnim spletom, enaka pravica bi pripadla tudi obsojenkam na polodprtem režimu, če bi ga le lahko ločili od zaprtega režima, a to ni mogoče.

Tako zaprte osebe kot zaposleni v zavodu na Igu se veselijo novih prostorov, ki se obetajo: »Ne glede na vse danosti, v katerih delamo, se maksimalno trudimo, da spoštujemo človekove pravice in prestajanje kazni naredimo čim bolj humano. To so okoliščine, v katerih delamo, upamo pa, da projekt obnove in novogradnje teče tako, kot je bil zastavljen,« sklene Glavica.