Zato so se starši, na predlog zdravnikov, odločili, da sina nehajo mučiti in da ga odklopijo z naprav, ki ga ohranjajo pri življenju. Dogovorili so se že tudi, da bodo njegove organe darovali otrokom, mati Jennifer Reindl tako za CBS News pojasni: »Povedali so mi, da moj sin ne bo okreval, da pa je primeren darovalec organov za pet otrok, ki nujno potrebujejo transplantacijo.« Res je, sliši se kruto. In samo dan pred dogovorjenim »izklopom«, bilo je sredi marca, ko so sicer nameravali narediti še zadnji test možganske aktivnosti, se je fant začel vračati v življenje, najprej je pomigal s prsti, potem premaknil nogo, naposled je odprl oči. Ja, zdravniki so bili osupli. Strokovnega mnenja ne morejo podati, hočem reči, znanstvene razlage, zakaj se je fant zbudil, pač ni. In tudi oni govorijo o fenomenu, ne, govorijo pravzaprav o čudežu. Vidite, na drugi strani luže se je zdravnikom zgodil čudež. Ki smo ga minulo sredo lahko videli, v sliki in besedi, fant je govoril svetu, njegova pretresena mati tudi. Trenton hodi, se šali in govori. Nesreče se komajda spominja: »Spomnim se, da sem priletel na beton, prikolica pa name.« Ve, da se je od tega sveta že poslavljal, in verjame, da mu je pomagal samo Bog. Ja, naj bo čudež.


Pozitivna naravnanost, resna in trdna odločitev za spremembo življenja, zaupanje vase in v svoje sposobnosti, da obrnemo življenje v drugo smer, ja, to smo že slišali, vendar ne od zdravnikov uradne medicine.


V novi Oniplus gostimo izjemno zdravnico, dr. Nelo Sršen, dr. med., kirurginjo, onkologinjo, ki dela in živi v Padovi. Pozna jo veliko Slovenk in Slovencev, kajti bila je njihovo poslednje upanje. Pozna jo ves svet. Pogovor z njo sem prebrala večkrat; dasiravno razlaga človekovo delovanje povsem razumljivo, ga ni enostavno dojeti/sprejeti. Presune že takoj na začetku: »Ko sem začela opravljati svoj poklic, so bili pacienti zame bolezen, ki jo je treba pozdraviti, utelešena metastaza ali tumor, ki ga je bilo treba operirati. Bolnikov nisem videla kot bitij s svojstvenim elektromagnetnim poljem, ki seva okoli njih, bitij s svojo specifično zgodovino, bremeni, ki jih nosijo na plečih.« Tudi sama je (komajda) preživela težko bolezen, o kateri ne govori neposredno, a jo je očitno zaznamovala z »razširjenim« pogledom na človeka. Pozitivna naravnanost, resna in trdna odločitev za spremembo življenja, zaupanje vase in v svoje sposobnosti, da obrnemo življenje v drugo smer, ja, to smo že slišali, vendar ne od zdravnikov uradne medicine. A dr. Sršenova to izdatno poudarja, v vsakem odgovoru: »Za nekoga, ki je težko bolan, je pot k ozdravitvi lahko že placebo terapija, recimo ji pozitivna manipulacija, sprememba prepričanja. Naša prepričanja oblikujejo našo stvarnost. Velikokrat se zgodi, da si posamezniki, ki imajo v družini primere raka, sami govorijo, da bodo zato tako in tako najverjetneje zboleli tudi sami. Nemalo primerov poznam, ko so ženske zbolele za rakom dojke, ker so se podzavestno 'programirale', da je bolezen zanje neizbežna.«



Dr. Sršenova nam sporoča nekaj zelo pomembnega: imejte se radi, ker življenje je samo vaše in od nikogar drugega, zato se ljubite močno in s sabo ravnajte spoštljivo. In tudi z drugimi. Kajti življenje je preprosto. Če smo taki tudi sami. Odprti in čisti. A je tudi kruto. Zelo kruto. Če smo taki tudi sami.