Vsakogar je bolj ali manj že zadelo. Vsi smo bili že kdaj ranjeni, užaljeni, prizadeti, preživljali smo večje in manjše katastrofe. Zmeraj je bolelo, sla po maščevanju je bila najpogostejša spremljevalka nesrečnega premlevanja. Prizadeti povzročitelja, vrniti milo za drago je želja, ki jo poznamo iz mladosti. Majhni otroci so užaljeni, večji si izmislijo strašnejše maščevanje … Vsak po svoje, torej. Skupno jim je samo prizadeti osebo, ki jih je prizadela, užalila, ranila naš ponos.

Prespati? Prespati! To je odličen nasvet naših babic, kadar smo v stiski. S poskusi in raziskavami so ljudsko modrost potrdile tudi ekipe znanstvenikov.

MAŠČEVANJE

Gregorjevo vedenje je Simono užalilo in jo naredilo negotovo, jo vrglo iz duševnega ravnotežja in načelo njeno samozavest. Ob takih trenutkih se ljudje odzovemo z najstarejšim delom možganov, tako imenovanim možganskim deblom (nad tilnikom). V njem so spravljene informacije o odzivanju sesalcev na nevarnost oziroma izgubo varnosti: napasti, bežati, se narediti mrtvega, pokazati podrejenost. Simonin odziv je bil napad, maščevanje, seveda primerno našemu času – z besedami. V mislih ni imela boja telesa s telesom niti praskanja, puljenja las ali grizenja, kar pa ne pomeni, da ne bi bilo njeno besedno maščevanje prav tako boleče kot telesno. Z eno samo razliko: naši predniki bi prizadeli telo nasprotnika, Simona pa dušo.



MOŽGANI

Prespati? Prespati! To je odličen nasvet naših babic, kadar smo v stiski. S poskusi in raziskavami so ljudsko modrost potrdile tudi ekipe znanstvenikov. Vse je zanimalo, kaj se dogaja med spanjem v naši glavi, kako predelamo neprijetnosti, ki so se zgodile podnevi, in zakaj se zbudimo mirnejši, pametnejši in manj željni maščevanja.

Tudi ko se je Simona odločila za babičino navodilo »prespati«, se je zgodilo to: v njenih možganih so se predelale in naložile vse informacije, ki jih je imela o Gregorju, in vsi dogodki zadnjih bolečih dni. Vendar se to ni dogajalo v možganskem deblu, ampak v tako imenovanem čelnem režnju, ki leži zgoraj na sprednjem delu glave. Čelni reženj je kot računalnik, ki povezuje pravkar doživete dogodke s starimi, predelanimi in poišče skupne točke in povezave. Medtem ko je Simona spala, so njeni možgani našli veliko povezav – denimo izkušnje pri izgubah, ki jih je doživela, žalitve, prizadeto zaupanje ali nemoč – jih povezali z najnovejšo izgubo in se spomnili, kako jih je doživel. Proces ji je odprl nove možnosti preživetja z najmanj bolečine.



PRESPATI

Lahko bi se reklo, da je Simona postala v spanju pametnejša in je znala pogledati na dogajanje drugače. Gregorjeva žena ni kriva, če ji je nezvest, si je mislila čez čas. Seveda bi lahko prizadela še njo, lahko pa bi jo žena ozmerjala in jo še dodatno prizadela, če bi jo imela za lahko žensko ali žensko, ki izsiljuje poročene moške. Simona ni zavrtela nobene telefonske številke. Obljubila si je, da bo prihodnjič pazljivejša, preden izgubi glavo in srce, bolj pa bo pazila tudi na svojo (predvsem moško) družbo.

Tako so najnovejše nevrobiološke raziskave na znanih medicinskih fakultetah dokazale pravilnost prastarega nasveta: Preden ukrepaš, stvar prespi.