Tanja, zakaj ste drugačni od kolegov, ki so lahko prav tako izvrstni učitelji in učiteljice?

Rada imam otroke, njihove iskrive oči, zanimiva vprašanja in tudi vse napake, na podlagi katerih gradijo novo znanje. Moje močno gonilo je radovednost; tudi sama rada preizkušam nove stvari, jedi, okuse, spoznavam ljudi, poslušam nove zgodbe, in v šoli kombiniram različne oblike in metode dela, od tradicionalnih do sodobnih. Prav tako je tu ustvarjalnost – iskati nove načine, graditi in predstaviti ustvarjeno. In strast – do življenja in dela. Mislim, da je ta strast nalezljiva. Kadar prideš k otrokom popolnoma navdušen nad zadevo, o kateri se bodo učili, jo skoraj gotovo »kupijo«. 

Pomembno je, da smo iskreni do sebe in drugih. Dovoliti si je treba delati tudi napake in iz njih rasti. Znanje pa mora biti uporabno in osmišljeno. 

Kdo je bil prvi, ki ste ga poklicali po razglasitvi, in kako je komentiral(-a) vaš dosežek?

To je bil moj partner Dušan, ki je bil seveda nadvse zadovoljen nad dosežkom in mi je zaželel veliko ustvarjalnosti še naprej. Pri nas doma smo vsi navdušenci, tako da je bilo navdušenje neizbežno. 


Učite razredni pouk, vaši učenci so petošolci. Česa so vas tudi oni naučili ali vas še učijo?

Ena pomembnih stvari, ki me vodijo skozi življenje, je nenehno raziskovanje. Kaj je tisto, kar deluje? Posebno v določeni skupini učencev, ki je vsako leto nekoliko drugačna. Ena generacija otrok me je denimo pripeljala do srečanja s čuječnostjo, ki jo s pridom dodajamo k pouku še danes. Druga generacija je potrebovala nenehne mediacije, tretjim je ustrezalo nastopanje, pa smo veliko ustvarjali tako. Skupinska dinamika sobivanja z učenci nas uči iskanja ravnotežja med postavljanjem meja in prilagodljivostjo znotraj tega.

Kdo je sicer vaš največji vzornik ali vzornica v življenju?

V učiteljskem poklicu zagotovo moja mentorica iz časa pripravništva Polona Legvart, ki mi je odprla vrata v vesolje vsega, kar je lahko učitelj. Strokovno in osebnostno je tako široka in bogata, da se je bil privilegij učiti od nje in raziskovati, kaj vse je še lahko šola onkraj v ravno vrsto postavljenih klopi in učencev, ki pridno sedijo v njih. Od nje sem se učila tudi, kaj je učenje nasproti šolskemu delu in kaj je sodelovanje nasproti delitve nalog. 

Katero načelo bivanja in delovanja vam je posebno blizu?

Raziskuj, živi in bodi radosten. Pomembno je, da smo iskreni do sebe in drugih. Dovoliti si je treba delati tudi napake in iz njih rasti. Znanje pa mora biti uporabno in osmišljeno. 

Pri nas se težko gremo finske modele poučevanja, če ne živimo in razmišljamo tako kot oni. Našemu življenju primerno moramo iskati avtentične, aktualne oblike in metode, ki jih bomo lahko živeli. 

Kaj bi spremenili v šolskem sistemu, če bi lahko?

Spremembe se dogajajo počasi, ne čez noč. Treba je iti v smeri ustvarjanja šolskega okolja, ki bo otroke pripravljalo na življenje danes; to je zelo drugačno od tistega izpred sto let in več. Prva stvar, ki bi jo naredila, sploh pri razrednem pouku, je, da bi cilje in vsebine posameznih predmetov povezala – učenci bi se učili medpredmetno in projektno. Veliko bi sodelovali; družba danes je namreč zelo usmerjena v posameznika in vsak je na svojem otoku, tudi digitalizacija pripomore k temu, ljudje pa smo še zmeraj socialna bitja in potrebujemo drug drugega. 


Zmanjšala bi količino snovi in storilnost, h kateri smo naravnani; več bi se gibali in ustvarjali. Kar zadeva ocenjevanje, je treba prenoviti sistem, ampak o tem morda v kakšnem drugem pogovoru. Miselno naravnanost je treba spreminjati v družbi na splošno. Pri nas se težko gremo finske modele poučevanja, če ne živimo in razmišljamo tako kot oni. Našemu življenju primerno moramo iskati avtentične, aktualne oblike in metode, ki jih bomo lahko živeli. Prav tako bi odstranila šolske zvonce. Premore je sicer nujno delati, ampak ali morajo biti meje res tako toge in stroge? Sploh razredni pouk ima to prednost – učitelji smo z učenci ves čas in prav je, da imamo avtonomijo in nam je dovoljeno iti po svoje.

Ste mama triletnice. Kako postavljate meje med skrbjo za družino in svojim delom?

Moja dva, partner in hči, sta z menoj izredno potrpežljiva. Ni preprosto imeti ob sebi nekoga, ki s tako strastjo namenja čas svojemu delu, ampak ko ga opravim, sta tudi onadva deležna vsega z isto intenzivnostjo. Je pa res, da sem se morala, sploh v času e-šole, šole na daljavo, učiti postavljati lastne meje, da je ostalo dovolj časa tudi za nas. Kjer se da, se vsi trije po malem vključimo v kakšno pripravo, nabiranje materiala, brskanje po knjižnicah, snemanje, fotografiranje. Seveda z majhnim otrokom, to verjetno ve vsaka mama učiteljica, pridejo na vrsto tudi nočne izmene.