Najučiteljica 2018/19 Anica Butkovič lahko premika gore

V dvorani osnovne šole Maksa Pleteršnika Pišece nas je na sedežih pričakala sveža sivka in osvežila soparen poletni dan. »Na velikih šolah je veliko dogodkov, na majhnih, kot je naša, pa so veliki dogodki,« je pred mikrofonom dejal povezovalec prireditve, učitelj slovenščine David Križman. Sledil je nagovor ravnateljice Nuške Ogorevc, ki je citirala jezikoslovca Maksa Pleteršnika, po katerem šola nosi tudi ime: »Kakor da bi vse, kar je tam doma, na svetih pišečkih tleh, posebno moč imelo. Pišečki zrak, pišečka voda, pišečko vino, pišečke gore in pa ljudje tam – to je moja sreča, moje zdravje.« Njenim besedam je dal piko na i Križman: »Na naši šoli se je zbrusilo mnogo talentov. Danes zdravniki, igralci, vzgojitelji, frizerji se vedno radi spomnijo, kje so pognale njihove korenine.«

Od popevk in folklore do presenečenja

Na odru je nato nastopila trojica pevk. Larisa in Lana sta se predstavili z znano slovensko popevko Nora misel Elde Viler, Timeja pa z novejšo pesmijo Spet te slišim izvajalke Lamai. Občinstvo je vsa dekleta spodbujalo in nagradilo z bučnim aplavzom. Nič manjši ni bil po nastopu otroške folklorne skupine Vesele šefle, ki deluje že desetletje in se lahko med drugim pohvali s kar petimi zlatimi odličji. Njihova izvrstna, pristna in prisrčna folklorna predstava s petjem in plesom ob harmoniki je zajela vznemirljivo ljudsko tematiko o povodnem možu. »V četrtek nas je presenetil klic iz Ljubljane. Veseli, šokirani in ponosni smo se morali hitro zbrati in organizirati dogodek, dogodek, ki mu v zgodovini pišeške šole še ni bilo podobnega,« je pomenljivo naznanil Križman in na oder povabil Manco Košir, ustanoviteljico civilne iniciative Kakšno šolo hočemo, in zgoraj podpisano, da razkrijeta bistvo druženja.

Naredi red, kjer ga ni

»Odlično povezuje šolski prostor z okoljem, poprime za vsako delo. Čuti pripadnost šoli in kraju. Lahko je vzor vsem. Naredi red, kjer ga ni. To so le nekateri od čustvenih, čudovitih opisov in komentarjev, ki smo jih prejeli na naše uredništvo skupaj z glasovnicami. Kdo je torej letošnja številka ena, deseta po vrsti, izvemo kmalu, takoj ko Manca pove še nekaj lepega,« smo povzeli prispele opise, Manca Košir pa je vse nagovorila, rekoč: »Ganjena sem. Prvič zato, ker smo tukaj na Bizeljskem že tretjič. Vedno začutim občutek skupnosti in moje sanje o odličnosti, odličnih učiteljicah in učiteljih so vedno enake. To so ljudje, ki znajo ustvarjati skupnost. Človeštvo bo preživelo samo, če ga ne bomo vzgajali in ne bo raslo v sebične posameznike, ampak v ljudi, ki jim je mar za druge, rastline, živali in ves planet. Ta vaša lepa dvorana me nagovarja, kako se zavedate pomena korenin, narave, drug drugega, kako se imate radi, kako ste prepleteni, zato je tudi prišlo tako veliko glasov prav s tega konca, iz vaše vasi.«  

Aaa-niii-caa! Aaa-nii-caa!

Po razglasitvi imena najučiteljice Anice Butkovič so prostor napolnili veseli vzkliki, vriski in dolgo ploskanje. Zmagovalka ni skrivala presenečenja in je hudomušno požugala nekaj otrokom okoli sebe, zakaj ji ni nihče ničesar povedal. Na njeni poti do odra je Koširjeva pred mikrofonom še poudarila: »Ni pomembnejšega poklica, kot je učiteljski. Je najpomembnejši na svetu, saj lahko učitelj ali učiteljica dvigne otroka v samozavestno osebnost, to, kar zares je. Lahko ga pa porine navzdol in mu vzame veselje do učenja in življenja.«

V svojem zahvalnem govoru je najboljša učiteljica aktualnega šolskega leta, potem ko smo ji v imenu uredništva revije Ona oziroma medijske hiše Delo predali bon v vrednosti 500 evrov bruto, zatrdila, da ji besed načeloma nikoli ne zmanjka: »Sem gostobesedna, vse ure so mi prekratke, zdaj pa bom težko kaj spravila skupaj. V vseh letih poučevanja sem izgubila tremo, danes jo pa imam. Izredno. Tresejo se mi noge, teče z mene, pa ne le zaradi današnjih tridesetih stopinj Celzija, temveč zaradi tega trenutka, dogodka, ki ste mi ga pripravili. Resnično sem presenečena. Hvala vsem, ki ste prepoznali moje delo in tako skrbno vse skupaj skrivali pred menoj. Očitno bi kdaj morala iti med odmorom tudi iz razreda in večkrat do zbornice, da bi kaj slišala, pa nisem.« Takoj za izrečenim so začeli otroci skandirati: »Aaa-niii-caa! Aaa-nii-caa!« 

Šole kot srce kraja

Ponos je vel tudi od župana občine Brežice Ivana Molana, ki je izjavil: »Gospa Anica, tudi kot župan sem izjemno vesel in počaščen, da imamo letošnjo najučiteljico Slovenije. Občina Brežice ima osem šol in eno podružnično in zame je ključno, da so povsod enake možnosti za izobraževanje otrok. Naši učenci so prav zaradi vas učiteljev dosegli že mnogo dobrih rezultatov v širšem okolju v Sloveniji in drugod po svetu. Res je, kar pravi Manca (Košir, op. a.), takšne šole so srce kraja; kjer imajo šolo, kraj živi, in Pišece se zelo razvijajo tudi zaradi šole, med drugim zaradi povezave s turističnimi društvi. Čestitam vam in želim še veliko energije za dobro delo!« 

Dela, kar govori

Govor, prepleten s čustvi, je imela tudi ravnateljica OŠ Maksa Pleteršnika Pišece Nuška Ogorevc, saj je bila zmagovalka nekoč tudi njena učiteljica: »Sreča je poznati učiteljico, za katero je poučevanje življenjsko poslanstvo; ki zna narediti tisto nekaj več in zna to izvabiti iz svojih učencev, ima rada svoje delo in išče vedno nove izzive; za katero prostor učenja ni le učilnica, temveč ga širi v kraj, med krajane, se zaveda, kaj je najpomembneje spodbujati pri otrocih in odraslih, da bi postali boljši ljudje; ki jim da vedenje, kaj je prav in kaj ne, povezuje preteklost s sedanjostjo in hkrati odpira vrata v prihodnost, jim daje poleg znanja popotnico za življenje, kot so delavnost, poštenost, iskrenost, spoštovanje, odgovornost; je človek, srčen, dober in iskren, ima avtoriteto, postavi meje, a hkrati s humorjem omehča resne trenutke; je polna modrosti, ki jih ne premorejo učbeniki, ampak življenje, polno dragocenih izkušenj; ki zna spodbuditi radovednost, razmišljanje in kritično presojo, ki dela, kar govori. (...) Draga Anica, vse to in še več nam daješ ti. Najučiteljica. Tudi moja, pred mnogo leti. In tudi danes, ko stojim tu kot ravnateljica, po tvojem prepričanju, ker si verjela vame, ker verjameš v nas. Srečanje s predanim učiteljem je usodno. Pusti pečat. Ti ga puščaš že več kot 40 let. In hvaležni smo ti za to.« 

Kot puščica na Jakobovi poti

Svoji kolegici se je galantno priklonil tudi voditelj Križman: »Draga Anica, Jakobova pot, romarska pot, ki je dolga okrog 800 kilometrov, je opremljena z rumenimi puščicami; kažipot je namenjen temu, da se ne izgubiš na tej dolgi poti in si ves čas na pravi poti. Hvala, Anica, ker si bila ti naša rumena puščica na naši skupni poti. Ker si znala posredovati znanje in vrednote, ki jih živiš, ne samo učencem, temveč tudi sodelavcem. Naj bo današnja nagrada češnja na torti tvoje kariere, ki je zavidanja vredna. Anica, buen camino, srečno pot, tudi v prihodnje pri vseh izzivih, ki si jih boš zadala!« Po nastopu otroškega zbora, ki je zapel Zgodbo o prijateljstvu skupine Čuki, je sledil bombastičen, energičen konec prireditve. Trije učitelji, poleg Davida Križmana še Romana Žnidaršič in Dejan Jerončič ter učenec Anej Račič Ogorevc, so izvedli udarno rokersko uspešnico iz osemdesetih let Eye of the Tiger (Tigrovo oko) skupine Survivor. 

Vsi jo poslušajo

Hitro smo odšli še do otrok in jih povprašali, zakaj je njihova učiteljica Anica najboljša. Maša, Hana, Pika, Ana, Tinkara, Barbara, Rok, Leon in Justinjan so navdušeni odlično razložili: »Neskončno smo veseli, ker je tudi ona vedno vesela in nam vedno pomaga. Pa zato, ker nas nauči več, kot piše v delovnih zvezkih in učbenikih. Želi si, da bi veliko znali. Rada nas ima. Vsi jo poslušamo. Pri pouku vedno pove zgodbo, ki je zanimiva, tudi svoj osebni pripetljaj, pa spomin iz otroštva, zato pouk ni dolgočasen. Pokaže tudi ozadje zgodbe. Zabavna je, rada se šali. Snov obširno razloži na več načinov, dokler je ne razumeš do zadnje pikice. Daje nam prave izzive in preizkušnje. Vselej se zavzame za nas. Ni besed, ki bi lahko opisale, kako dobra je.«

Ob desetletnici izbora

Na poti nazaj v Ljubljano, ko iz avta opazujemo mimo bežečo prekrasno zeleno pokrajino, Manca Košir poda sklepne misli: »Ko smo pred dvanajstimi leti ustanavljali civilno iniciativo Kakšno šolo hočemo, je bila prva in ključna beseda, kar ostaja ves čas – odličen učitelj. Vemo, da šola stoji in pade na učitelju, zato velikokrat poudarim, da je učiteljski poklic najpomembnejši in tudi najbolj odgovoren na svetu. Če zdravnik zašuštra bolnika, umre en človek, če pa slab učitelj zašuštra generacije otrok, ki nimajo samozavesti in niso vajeni kritično misliti, je uničil del naše prihodnosti. Odlični učitelji, kot so ti, ki jih nagrajujemo, dvignejo otroka, da zacveti v svojo lastno rožo in dobi barvo, ki mu je namenjena, ter pogum, da to živi. Zato s tako ganjenostjo vsako leto spremljam te podelitve v šolah, ki so vedno nekaj posebnega. Danes sem imela solzne oči, smejala sem se in še plesala. Tako srčno je to pripravljeno. Dobra šola je lahko samo tista šola, ki gradi skupnost – ne individualizma in tekmovalnosti, sebičnosti, piflanja – po načelu vsi za enega, eden za vse. Vsi so stopili skupaj, da so slavili s svojo zmagovalko, ki je zares enkratna učiteljica. Ta akcija je nadvse pomembna, saj so reflektorji javnosti zelo redko usmerjeni v učitelje in učiteljice. Morali bi jih izjemno hvaliti kot zgled drugim učiteljem in tudi staršem. Posebej ganljivo je, da je ravnateljica šole postala prav učenka najučiteljice, ki je od nje prejela poslanstvo, nekakšno štafetno palico, s katero sama gradi takšno šolo naprej s pomočjo svoje ljubljene učiteljice. To je zame svetla prihodnost Slovenije. Prav tako gre seveda za sožitje generacij, povezanost v skupnih vrednotah. Hvaležna sem tudi prilogi Ona, da akcijo podpira in lepo nagradi tudi našo najučiteljico ali najučitelja. Brez One ne bi bilo tako velikega praznika in upam, da gremo skupaj še v naslednjih deset, dvajset, trideset let, ter hura za dobre učitelje!«