Je še vedno družbeno nekorektno reči, da vam kdaj pa kdaj lastni otrok pošteno najeda živce? Se sme priznati, da imamo starši najstnikov včasih občutek, da nas bodo s svojim nepredvidljivim vedenjem spravili ob živce?
(Smeh.) Seveda se sme! To, čemur so priča starši najstnikov, jaz imenujem najstniška norost. In včasih jo je težko zdržati. Staršem, še bolj pa otrokom samim. Občutek imam celo, kot da je nalezljiva. Ko rečete, da vam gre otrok kdaj na živce, to torej pomeni le, da ste iskreni. Ni več tabu priznati kaj takega. A ostal je drugi, ki pa je še vedno razmeroma nedotaknjen. In sicer, ali smejo otroci reči naglas, da jim gredo na živce starši. Ne, to se še vedno ne sme. Zdi se, da se od otrok pričakuje večna hvaležnost staršem za vse, kar so naredili zanje. Da jim bodo do poslednjih dni ostali dolžni, zvesti zavedanju žrtvovanja, ki so ga izkazali starši za, recimo temu, njihovo dobro. Upam, da bomo kmalu dočakali, da bodo tudi otroci lahko iskreni.



Obdobje najstništva je torej naporno za vse vpletene. A kaj se v resnici dogaja?
Najstniška leta v psihološkem razvoju otroka pomenijo pot k ločevanju od staršev, oblikovanje lastne identitete. Še vedno pa premalo govorimo o tem, da je to tudi čas, ko se morajo starši ločiti od svojih otrok in jim dovoliti, da se razvijejo v svojo smer. Če se starši zavedajo nujnosti spustiti otroka, potem se kasneje redkeje, ali sploh ne, oblikujejo okoliščine, ki od otrok terjajo, da so jim neskončno hvaležni. Najhuje je, če starši za hvaležnost moledujejo!Dejstvo je, da so zaradi sodobnega življenjskega sloga matere in očetje pod velikim pritiskom. Preobremenjeni so s svojim lastnim življenjem, vztrajajo v nekakovostnih partnerskih odnosih. Ne-varna navezanost na otroke je zato velikokrat logična posledica. Kaj se dogaja? Otrok spi v isti sobi kot mama, na primer. Oče poležava v dnevni sobi, ker pride vsak dan domov pozno v večer. Odnos, v katerem sta partnerja odtujena, je ploden teren za razvoj nezdrave navezanosti posameznega roditelja na otroka. Kaj se zgodi, ko bi moral napočiti čas za ločitev? Ko se hoče otrok ločiti od svoje mame ali očeta recimo, se z njegovim oddaljevanjem sesuva tudi identiteta roditelja. Žal se ljudje večinoma ne zavedajo svojega ravnanja. Ko pridejo k meni na posvet, jim počasi pomagam razbistriti celotno sliko dogajanja. Če nato »spregledajo«, kaj se zares dogaja, življenje bolj gladko steče.


Najbolj žalostne so tiste zgodbe, v katerih otrok prevzame vlogo zaščitnika, otrok, ki zaradi porušenih odnosov med starši zaščiti tistega, ki se zdi nemočen, tistega, ki je žrtev. Žalostne so zgodbe otrok, ki morajo negovati svoje starše, ker so ti bolni. To me vedno znova zadene globoko v srce. Poznam otroke, ki so se povsem izgubili, ker so skušali rešiti nekaj, česar niti sami starši niso bili sposobni.


Zanimiv fenomen, ki smo mu priča, je recimo dojemanje navodil. Zdi se, da si eno reč povedal stokrat, napisal, narisal, a ko naslednji dan svojega najstnika pobaraš o njej, običajno dobiš v odgovor pogled, ki jasno govori, da je za to, kar mu govoriš, tisti hip slišal prvič. Ni čudno, da staršem potem kdaj popustijo živci. A vi opozarjate na zmote, ki jih imamo o tem, kaj se dogaja v notranjosti najstnikov. Sodobna dognanja o delovanju človekovih možganov v tem obdobju marsikaj razjasnijo, mar ne?
Res je. Desetletja smo bili prepričani, da je vzrok nenavadnega najstniškega vedenja v hormonskih spremembah, ki spremljajo vstop v svet odraslih. V resnici najstnikov dolgo nismo jemali resno. Mislili smo si; hja, saj imamo tudi odrasli enake hormone, ne pa tudi enakih težav! V resnici je bil naš pristop povsem zgrešen. Podrobni posnetki možganov so namreč pokazali, da značilno najstniško vedenje povzročajo obsežne spremembe, ki so posledice intenzivnega razvoja možganov. V najstništvu se človeku spreminjajo tako rekoč vse povezave med možganskimi celicami; nekatere nastajajo na novo, druge pa izginjajo. V najstniških letih se razvijajo zlasti tisti deli možganov, ki omogočajo natančnejše dojemanje, zavedanje dolgoročnih posledic in sprejemanje odločitev. Dokler se ta proces ne konča, najstniki niso sposobni izkoriščati kapacitete svojih možganov tako, kot jo izkoriščajo odrasli. Velikokrat za razlago uporabim prispodobo dirigenta in orkestra. V glavi imamo prvega, ob njem pa »razglašen« orkester. A da bi vsem skupaj uspelo ustvariti harmonično melodijo, je potreben čas. Možganske celice najstnikov so kot razglašeni inštrumenti orkestra, ob katerih glasbeniki iščejo note, zamujajo na vajo ... Da bi slišali simfonijo, bomo morali počakati, da so stari približno vsaj dvajset let. 



A kaj ko je veliko najstnikov danes videti mnogo starejših, kot v resnici so. Gledamo jih v teh njihovih odraslih telesih in nemudoma domnevamo, da so dejansko odrasli. In ker ne vidimo, kaj se v resnici dogaja v njihovih možganih, težko sprejmemo, da je pred nami oseba, ki realno še ni sposobna sprejemati tehtnih odločitev. Oseba, ki še ne razume prav dobro, da ima dejanje danes posledice jutri. Ravnanje, ki natančno predvideva dolgoročne posledice, jim je povsem tuje. Pozabljamo, da ko najstnik doživlja neko čustvo, ga to preplavi kot cunami! V nekem trenutku je videti malce žalosten, v naslednjem pa iz njegovih ust prihajajo grozljivi stavki o smrti. Kot starši ste v stiski, jasno, ne veste, ali morate nujno poiskati pomoč, ker si vaš otrok streže po življenju, groza vas je. Govori vam, da življenje nima smisla, da ne bo ubil samo samega sebe, temveč še koga drugega ... To preplavljanje je mogoče opaziti v vseh čustvenih stanjih, tako v jezi, žalosti kot smehu. Že samo če starši razumejo, da je del razvoja možganov, in ne posledica zanikrnega otrokovega značaja ali slabe vzgoje, potem je mogoče doživeti občutek olajšanja. Šele takrat se zmorejo starši oddaljiti od trenutnih okoliščin in uzreti celotno sliko, kakršna v resnici je. Če ste pozorni na to, kako se vaš otrok vede, če je v nekem trenutku »na dnu«, a ti občutki minejo in ga čez čas spet preplavi veselje, če vidite, da pomembne reči v življenju zmore opravljati brez večjih težav, potem se le vsakokrat spomnite, da gre »kriviti« zgolj proces, ki se dogaja v njegovi glavi.


Veste, vsi smo si želeli staršem biti všeč, potrebujemo njihovo ljubezen. Med odraščanjem otroci opazujejo, kaj je tisto, kar nanje naredi vtis, in to potem počnejo. Naj bo psovanje, nasilje, kar koli. Samo da jih bodo starši opazili.


A kako prepoznati, kdaj je dejansko treba poiskati pomoč, preden je prepozno?
Vsi starši si želijo, da bi bili njihovi otroci dobro, zato tudi nenehno iščejo znake, da je v resnici vse v redu. Dogaja se nezavedni selektivni proces, ko si želiš videti tisto, kar hočeš, da se dogaja. Seveda se potemtakem lahko zgodi, da nam na začetku med prsti spolzi zgodnje soočenje s problemi. Takrat je dobro pogledati širše na vsa področja otrokovega delovanja. Prepričana sem, da je znanje tisto, ki zmanjšuje občutke strahu. Če veste, kaj lahko pričakujete, če se izobražujete o tem, kako prepoznati bolezen v nastajanju, resne težave, ki potrebujejo strokovno pomoč, je vsaj malce laže. Šola je recimo tisti del najstnikovega odraščanja, ki prva pokaže, da se mu morda dogaja kaj, kar potrebuje večjo pozornost. Šola je prostor, kjer dobi priložnost, da se spopade sam s sabo in obveznostmi, ki jih ima. Prvi znaki večjih težav se lahko kažejo tako, da v šoli ne more več vzdrževati ravni, ki jo je do tedaj. Potem so še druge podrobnosti v življenju otroka, kjer znanje pomaga. Velikokrat pridejo starši k meni takrat, ko ocene drastično padejo, ko so v hiši nenehno glasni prepiri, ko so dolgotrajno moteni spanje, prehranske navade, ko ne veste o svojem otroku ničesar, a opazite, da ni »sam svoj« ...
V tem obdobju je zanj najbolj pomembno, da ima občutek pripadnosti skupini vrstnikov. Če tega občutka nima, če se ne druži, nima prijateljev, prvih ljubezni, ne glede na to, kako nespretno se jih loteva, potem le naj zasveti alarmna lučka. Če se najstnik samo poteguje vase, v svojo sobo, se mu morda dogaja kaj, kar zahteva vašo pozornost in posvet pri strokovnjaku.



Zdi se mi, da je še najbolj ozaveščenim staršem jasno, da otrok ni v naši lasti, čeprav je prišel dobesedno iz nas. Da je v resnici ptica, ki ji moramo pustiti poleteti. Kaj je staršem po vaših izkušnjah najteže sprejeti? Kateri so njihovi najpogostejši strahovi?
Ne morem govoriti na splošno, kajti starši jih ne zaznavajo kot nekaj, kar jih prešine sredi belega dne. Strahovi so zamaskirani v vrsto ravnanj, ki jih lahko šele kasneje razkrinkamo. Najpogosteje se dogaja, da starši ne čutijo toliko strahu pred tem, kako se bo njihov otrok znašel v odraslem življenju, temveč izražajo potrebo, da ostane z njimi karseda dolgo. Kajti tako močno so že prepleteni z njim, da morajo svoje tihe želje argumentirati s tem, da se v resnici bojijo, kako se bo znašel sam. Na drugi strani so seveda najstniki, ki izkazujejo tvegano vedenje; kockajo, pijejo, uživajo droge. Takrat je strah staršev, kaj bo z njimi, utemeljen. Svet pa je poln izzivov, oblik strahu je nešteto. Osnova vseh pa so starši, ki niso pripravljeni spustiti nadzora nad svojim otrokom.


Zdi se, da se od otrok pričakuje večna hvaležnost staršem za vse, kar so naredili zanje. Da jim bodo do poslednjih dni ostali dolžni, zvesti zavedanju žrtvovanja, ki so ga izkazali starši za, recimo temu, njihovo dobro. Upam, da bomo kmalu dočakali, da bodo tudi otroci lahko iskreni.


Otroci so kazalnik dejanskega stanja v družini, čeprav je ta na zunaj morda kot iz škatlice. Velikokrat prevzemajo vloge, ki so pretežke zanje. Kaj vse počnejo za občutek, da so ljubljeni? Kako se v tem občutljivem obdobju, ko naj bi se našli, izgubljajo?
Najbolj žalostne so tiste zgodbe, v katerih otrok prevzame vlogo zaščitnika, otrok, ki zaradi porušenih odnosov med starši zaščiti tistega, ki se zdi nemočen, tistega, ki je žrtev. Žalostne so zgodbe otrok, ki morajo negovati svoje starše, ker so ti bolni. To me vedno znova zadene globoko v srce. Poznam otroke, ki so se povsem izgubili, ker so skušali rešiti nekaj, česar niti sami starši niso bili sposobni.
To, kako skušajo dobiti pozornost staršev, se razlikuje glede na njihov značaj. Nekateri so introvertirani, depresivni. S svojo pasivno vlogo v družini si prizadevajo narediti vse, kar je treba; na zunaj kažejo, da je vse v redu, pomagajo doma. In nekega dne se zaveste, da je otrok končal srednjo šolo, v vsem tem času pa niso ne starši ne strokovnjaki okoli njega opazili, da ima strahotno žalostne oči. Agresivne otroke z lahkoto opaziš, ker hitro postanejo problem. A kako se njihovo ravnanje lahko razraste, je spet druga zgodba. Nekateri naredijo res grozljive reči; fizično poškodujejo druge osebe, na primer. In jih slišim, ko nato vendarle pridejo k meni, izraziti upanje, da jih bodo vsaj zdaj, ko se je družina zbrala, da bi »uredila« problematičnega otroka, zares uzrli. Veste, vsi smo si želeli staršem biti všeč, potrebujemo njihovo ljubezen. Med odraščanjem otroci opazujejo, kaj je tisto, kar nanje naredi vtis, in to potem počnejo. Naj bo to psovanje, nasilje, kar koli. Samo da jih bodo starši opazili.