Prihajate iz zelo različnih poklicev, kako ste se našle?

Urška: Želela sem narediti projekt s plesalci, ki se ljubiteljsko že leta ukvarjajo s flamenkom, a še niso imeli priložnosti, da samostojno ustvarjajo. Plesno ustvarjalnost smo hoteli razširiti še na gledališki koncept. Poslala sem elektronsko pošto svojim učenkam in na kup so prišle najbolj pogumne.

Danjela: Urška me je izzvala z gledališčem, zato sodelujem v tej skupini. Kljub stresu in strahovom, ki bodo verjetno minili šele po premieri, me je pritegnil koncept. V tej predstavi ni pomembna le naučena koreografija, veščina, znanje in lepa podoba, pomembno je, da z našimi malimi zgodbami stkemo večjo zgodbo. Prikazale bomo mesto žensk različnih narodnosti, starosti in plesnega predznanja. Jaz sem sicer oblikovalka in že vso kariero delam za gledališče. Navadno sem v zaodrju, zdaj pa sem prvič del zgodbe na odru.

Urška: Ravno zaradi združevanja različnosti je bilo naše ustvarjalno izhodišče to, da naredimo mesto žensk, v katerem ima vsaka prostor, da je drugačna, da preseže vzorce flamenka in jih poveže s svojim življenjem in zanimanji.

Katarina: V vsakdanjem življenju zaradi stresa pogosto pozabim nase, flamenko pa mi omogoča, da se posvetim sebi in grem globlje vase. Ta predstava je ustvarjalni izziv, ki jih v življenju ne srečaš veliko, zato ga je treba zagrabiti, ko ti pride na pot.   

Ste imele kake strahove, ker niste profesionalne plesalke?

Alla: Prva beseda, ki mi pade na pamet ob tej predstavi, je pogum. Ni pomembno, kako plešeš, na odru si pogumen. To ni klasičen flamenko, temveč flamenko, ki prihaja iz duše. Nekoč sem na ulici videla Urško, ki je vadila za nastop v nekem lokalu. Odločila sem se, da hočem enkrat plesati tako kot ona in se vpisala na tečaj. Ko sem prišla na tečaj, sem videla, da me bo učilo prav to dekle z ulice, zelo sem bila navdušena. Urška ne uči, kako mora biti, ampak ti pokaže, kako se moraš počutiti v flamenku. Sicer sem klovnesa, ulična igralka, plešem različne plese, a Urška mi omogoča, da s flamenkom povem, kaj čutim.

Neža: Všeč mi je bila ideja, da se ne učimo koreografij, temveč da zgodbe z Urškino pomočjo prihajajo iz nas. Dala nam je široke okvirje, znotraj katerih lahko izživimo svoje ideje. Sicer sem profesorica športne vzgoje, učim jogo, učim nemščino, plešem …

Urška: Vse znaš (smeh).

Alla: V tej predstavi je veliko ženstvenosti, v ospredju so močne ženske. Plavaš v tem, da si ženska, da si lepa, da se sprejemaš. V predstavi imamo enega moškega, a je le dodatek (smeh). Pogosto so ženske dodatek, tu pa je obratno.

Adriana: Pred leti sem plesala flamenko, potem sem imela tri leta odmora, nato pa sem spet želela začeti in sem se vpisala k Urški na bosonogi flamenko. Takrat mi je Urška tudi povedala za prihajajoči projekt in z veseljem sem postala del te zgodbe. Koncept se mi je zdel zanimiv, saj imaš prosto pot pri izbiri, kako povedati svojo zgodbo, jo po svoje izraziti in biti v družbi super žensk.



Kaj vam daje flamenko? Kako je spremenil vaša življenja?

Adriana: Flamenko je skupnost, druženje in opogumljanje ljudi. V preteklosti so se lahko zatirane skupine s pomočjo flamenka izražale skozi petje in ples, tukaj in zdaj. Sem socialna pedagoginja in tudi sicer vedno iščem kreativne medije, prek katerih se lahko ljudje izrazijo in sprejmejo. Flamenko lahko začneš plesati kadar koli in ga slišiš, vidiš in doživljaš povsod. Jaz včasih, ko čakam zeleno luč na semaforju, slišim ritem in hočem zaplesati (nasmeh). Pravzaprav povsod slišim ritme.

Alla: Meni se to zgodi v dvigalu (smeh vseh).

Adriana: V vsaki vrsti glasbe lahko uporabiš kak flamenko gib.

Katarina: Flamenko mi predstavlja povezanost s samim seboj. V vsakdanjem življenju zaradi stresa pogosto pozabim nase, flamenko pa mi omogoča, da se posvetim sebi in grem globlje vase. Ta predstava je ustvarjalni izziv, ki jih v življenju ne srečaš veliko, zato ga je treba zagrabiti, ko ti pride na pot. Usklajevati vse skupaj še s poklicem in družino je naporno, a tudi zelo lepo in izpolnjujoče.

Danijela: V sebi poiščeš duende, to je tisto neizrekljivo, kar imajo največji plesalci flamenka.

Katarina, kaj sicer počnete?

Katarina: Zobozdravnica sem.

Danjela: Navezala bi se na to, kar je govorila Katarina, pri meni je namreč drugače, saj ves čas umetniško ustvarjam, pravzaprav sem utrujena od ustvarjanja. Prej bi potrebovala počitnice kot tri do štiri ure vaj na dan. A kot je rekla Katarina, v sebi poiščeš duende, to je tisto neizrekljivo, kar imajo največji plesalci flamenka. Ne pravim, da me res to imamo, ampak z zavzetostjo in poglobljenim delom, ki zahteva veliko posluha za skupino, si na poti, da resnično najdeš nekaj dragocenega. Če uspemo to tudi izraziti, je naš namen izpolnjen.

Urška: Dekleta zdaj govorijo zelo romantično, a se je kdaj tudi težko poenotiti in uskladiti pričakovanja, iti iz svojega območja udobja. Tudi zame, ki to vodim, je to velika šola, predvsem sprejemanja drugih in usklajevanja vseh interesov.



Premiera predstave bo v nedeljo, sledijo še ponovitve?

Urška: Potrudile se bomo, da bodo.

Katarina: Cilj prestave je je izzvati čustva v gledalcu, to bo skušala vsaka narediti s svojo zgodbo. Prej omenjeni duende ni naučena koreografija, temveč to, da izraziš svoja čustva, svojo zgodovino, gledalci jih vidijo in doživijo lepo izkušnjo. To zrcaljenje, prenos čustev med plesalcem in gledalcem je nekaj res lepega, kar lahko damo drug drugemu.