V vaši novi predstavi bomo lahko priča precej nenavadnemu spoju flamenko plesa in metal glasbe. Od kod ideja za takšen projekt? 

Pred časom je moj mož omenil, da bi bilo zanimivo narediti minimalistično predstavo, ki bi vključevala zgolj električno kitaro in plesalko. Brez odvečnih elementov. Iz tega se je razvil projekt Firebird, ki je svojevrstna mešanica koncerta, plesne predstave, gledališča, morda tudi umetniškega performansa. Gre za osvobajajoč projekt, v katerem s kitaristom Gianijem Poposkim uporabljava gibalno govorico flamenka, ki pa je vseeno nekoliko razbremenjena svoje osnovne kodiranosti, flamenko gestikulacij, estetike. Podobno velja tudi za glasbo, ki se prav tako oddaljuje od klasičnega metala. Firebird je projekt, ki je okleščen vsakršnega sentimentalizma in se upira določenosti, ustaljenim pravilom obeh žanrov, išče svoj lasten prostor z govorico, ki jo ustvarja. To je osvobojeno ozemlje, na katerem z Gianijem uveljavljava lastna pravila. Oba sva presenečena, kako kompatibilna sta najina umetniška izraza. To bodo doživeli tudi obiskovalci predstave.

Brez novosti in razvoja umetnost okameni. Tako kot voda, mora biti umetnost dinamična, mora se pretakati, da ostaja živa. 

Od kod je zrasla naveza z Gianijem Poposkim? Ste bili morda že prej ljubiteljica metal glasbe? 

Moj mož ima doma nepregledno število kitar, tako da so mi te sčasoma zlezle pod kožo. Je pa res, da sem bila sprva do zamisli, da bi plesala zgolj na metalsko kitaro zelo zadržana. Šele čez nekaj let, ko sem spoznala Gianija, je postalo očitno, da je ideja ne le izvedljiva, ampak da sem našla več kot popolnega soustvarjalca. Naj poudarim, da predstave Firebird brez Gianija in brez Andreja ne bi bilo. Pred tem nikdar nisem poslušala metal glasbe, tako da mi je Giani odprl popolnoma nov svet. Je izjemen sodelavec in plodovit glasbenik, ki se tokrat predstavlja tudi kot avtor glasbe, in nepogrešljiv član ekipe.


Je predstava Firebird edinstvena združitev tako različnih dveh žanrov tudi v svetovnem merilu? Kako flamenko dojemajo drugod po svetu? 

Kolikor mi je znano, se tovrstnega projekta ni lotil še nihče, kljub temu, da je med žanroma kar nekaj podobnosti, ki postanejo precej očitne, ko ju postavimo skupaj. Iskreno rečeno, nisem prepričana, ali je predstava, ki sva jo ustvarila, zares tudi flamenko predstava, vsebuje pa gotovo iz flamenka izvzeti gibalni material, pa tudi nekaj besedil, ki pa sva jih seveda med procesom podvrgla transformaciji, da se oba počutiva kar se da dobro in lahko zagovarjava svoje delo. Flamenko ima povsod po svetu številčno občinstvo, res pa je, da je temu občinstvu všeč tako tradicionalna kot tudi sodobnejša interpretacija. Po drugi strani pa se flamenko precej težko, morda tudi zaradi priljubljenosti, osvobaja svoje stereotipne pojavnosti. A ko mu to uspe, je po celem svetu zelo dobro sprejet. Seveda obstajajo frakcije, ki zagovarjajo zgolj tradicionalne forme, kar je razumljivo, je pa res, da brez novosti in razvoja umetnost okameni. Tako kot voda, mora biti umetnost dinamična, mora se pretakati, da ostaja živa.

Neredko slišim komentarje, da smo ljubitelji flamenka nekoliko fanatični, kar verjetno drži, gre za zelo intenzivno in specifično obliko ljubezni, ki je ne premore vsak. 

Flamenko ste študirali tudi tam kjer izvira, v Španiji. Kako Španci gledajo na razvoj te plesne zvrsti, na novejše tokove, ki se verjetno zelo razlikujejo od tradicionalnega izročila? 

Tako je, precej let sem preživela v Madridu in imela sem srečo, da sem tam bivala v času resničnega razcveta flamenka. Spoznala sem številne vrhunske pedagoge in se imela priložnost od njih ogromno naučiti. Flamenko je v Španiji deležen zelo različnih odzivov, po eni strani se ga še vedno gleda nekoliko zviška, kot manjvredno zvrst umetnosti lokalnega značaja, po drugi strani pa osvaja festivale sodobnega plesa, se razvija... Posebnega pomena so tako tudi mednarodni festivali, kot je na primer amsterdamski Bienale flamenka, v sodelovanju s katerim je sedaj nastal naš ljubljanski festival, ki spodbuja eklekticizem, povezovanje sodobnih uprizoritvenih praks s flamenkom, povezav z zvočno umetnostjo, z drugimi zvrstmi plesa, glasbe.... Tako se ustvarja ploden krog, ki na obzorje postavlja nova imena, kjer se eno polje se oplaja z drugim. In nenazadnje tako dobimo priložnost, da predstavimo svoje delo tudi nešpanski izvajalci, ki morda res ne delujemo znotraj tradicionalnega žanra, se pa z njim navdihujemo.


Se lahko v predstavi Firebird nadejamo tudi drugačne, temačnejše kostumografije? 

Kostumografija je v slogu predstave, sledi svojemu vodilu, principu arte povera, zato je v tem slogu zasnovana tudi kostumografija, ki je delo nadarjene mlade kostumografinje Zarje Predin. Mislim, da smo našli idealen spoj videza in funkcionalnosti, namignem pa lahko, da je podoba precej zvesta tisti s plakata za predstavo. Seveda pa skriva tudi kakšno presenečenje

Ženske, ki prihajajo k meni na plesne tečaje, s pomočjo flamenka osvobajajo svojo ženskost. Ples tako deluje terapevtsko. 

Kaj je tisto, kar dela flamenko tako zanimiv za slovenski prostor? 

Mislim, da je to vsekakor posebna energija, ki izvira iz flamenka, uporaba telesa kot zvočnega, ne le gibalnega inštrumenta, pa tudi zvok, glasba, in seveda spoj vseh treh elementov. Ženske, ki prihajajo k meni na plesne tečaje, s pomočjo flamenka osvobajajo svojo ženskost. Ples tako deluje terapevtsko. Tudi moški se soočajo z lastnimi izzivi med plesom flamenka, gre za doživetje, ki ga težko opišemo nekomu, ki tega nikoli ni izkusil. Neredko slišim komentarje, da smo ljubitelji flamenka nekoliko fanatični, kar verjetno drži, gre za zelo intenzivno in specifično obliko ljubezni, ki je ne premore vsak. Je pa res, da se tisti, ki pridejo k meni in odplešejo eno uro, skoraj vedno vrnejo.