Flamenko: Moč, ki te vrže s stola

Projekt so premierno predstavili že lanskega marca, po odličnem odzivu doma in na tujem pa bo predstava, ki flamenko odkriva v najrazličnejših odtenkih, ponovno prebudila čute domače publike. Flamenko namreč ni samo španski in ni le posnemanje tuje folklore. Je tudi naš. In vaš. Če se le drznete odpreti in pustiti čustvom, da privrejo na plan. O produkciji, bogato zastavljeni z gibom, glasom, glasbo in vizualizacijami, smo spregovorili z njenimi ustvarjalci, plesalkami Mihaelo Wabra Kucler, Urško Ivanuša in Urško Centa, tolkalcem Vasjo Štukljem, režiserjem Urbanom Zorkom in oblikovalko Danijelo Grgić. 

Kaj je tisto, kar človeka pri flamenku tako premakne? Se da to sploh opisati?

Urška C.: Plesati sem ga začela pri enajstih letih po naključju. Pritegnil me je, ker je bil tako drugačen od drugih plesov. Že čisti začetnici mi je bilo nemudoma jasno, da pri flamenku ne gre le za ples in gibanje. Dobro je treba poznati njegovo glasbo, kot v paketu pa z njim pridejo še druge stvari, tako da je pravzaprav življenjska filozofija. Gre za sožitje glasbe in plesa, zato mora biti vsak plesalec flamenka tudi dober tolkalec, ritem namreč ustvarjaš s topotanjem nog, slediti moraš glasbi, pevcu, kitari, ploskanju.

Urška I.: Flamenko je tako celovit. Pri njem se glasba in ples združita in soustvarjata drug drugega.

Vasja: Kot glasbenika pa me je pritegnil s svojim metričnim sistemom. V klasični in tudi balkanski glasbi obstajajo metrični sistemi, ki jih zlahka ponotranjimo, zato so nam tudi tako blizu, pri flamenku pa se prepletajo tradicija in kompleksni abstraktni metrični sistemi, ki so marsikomu tako težko razumljivi, in prav zato zelo intrigantni. 

Je tako zapleten samo flamenko?

Mihaela: Tako glasba kot ples sta izredno kompleksna. Pri drugih plesih, recimo jazz baletu, ima plesalec na voljo sosledje gibov, ki jih lahko prilagodi na katero koli skladbo, v gib pa tudi vstopi kadar koli. Flamenko zahteva od izvajalca več. Če ga želiš dobro plesati, moraš poznati njegovo strukturo, zgodovino posameznih podzvrsti, kako so nastajale in zakaj, katere elemente lahko kot plesalec uporabljaš v določenih podzvrsteh in katerih ne smeš. Njegova lepota je v tem, da se nikdar ne konča. Nikoli se ga ne nehaš učiti. V flamenku na vsakem koraku premaguješ lastne omejitve. 

Ker je zvrst nastala na ulici, nosi flamenko zelo mesene vsebine. Ni nastal z notami, ampak z izkušnjami ljudi. Ljudje so peli, ko je kdo umrl, ko se je kdo rodil, ko se je praznovalo. 

Je v flamenku pomembna koreografija ali je zato, ker temelji na čustvih, pomembnejša improvizacija?

Mihaela: Kadar se ples postavlja na oder, sploh za predstavo, kot to počnemo zdaj, imamo plesalci, zlasti v skupini, opravka z naučenimi koreografijami. Improvizacija pride takrat, ko kdo pleše sam. Deli so le strukturirani, nato pa jih plesalec skupaj sestavlja glede na igranje glasbenikov.

Urška C.: Pri projektu (NI)SEM je na odru kar deset izvajalcev flamenka, šest plesalcev in štirje glasbeniki. Zaradi tako velike zasedbe nismo merili na tradicionalni »tablao« flamenko, ki ga improvizirano plešejo v posebnih prostorih, ampak smo ustvarili dejansko gledališko predstavo, v kateri je tradicija flamenka nekoliko prerojena in sodobna. Gib je tako pomešan s sodobnim plesom in modernimi elementi, glasba pa ima primesi madžarskega in romskega etna ter jazza. 

Ko gledalec opazuje izvajalce flamenka, lahko tako na obrazih plesalcev kot glasbenikov vidi močne izraze. Pri večini plesnih zvrsti se nastopajoči smehljajo, tu pa vidimo izrazite čustvene izpovedi že na obrazu. Kako to?

Urška I.: Kolikor ljudje poznamo čustev, toliko obrazov ima tudi flamenko.

Urška C.: Ker je zvrst nastala na ulici, nosi flamenko zelo mesene vsebine. Ni nastal z notami, ampak z izkušnjami ljudi. Ljudje so peli, ko je kdo umrl, ko se je kdo rodil, ko se je praznovalo … Flamenko tako govori o najbolj zapletenih čustvih pa tudi o preprostih stvareh, kot je recimo kura, ki nosi jajca. Ravno zato je tako pristen in ljudem tako blizu.

Mihaela: Flamenka brez čustev ni. Je samo tehnika. Če pevec poje nekaj veselega, se mora temu prilagoditi plesalec in izražati evforijo. Če je izpoved žalostna in introvertirana, mora plesalec to izražati tako z gibom kot z izrazom na obrazu. Flamenko je kot življenje samo.

V predstavo ste vključili glasbila, ki niso značilna za klasični flamenko. V preteklosti ste že dodali harmoniko, tokrat pa bodo gledalci slišali tudi klavir. Kaj ti inštrumenti prispevajo k zvrsti?

Vasja: Zaradi same narave predstave kot celote in gostje Marie Keck smo želeli vključiti nove elemente in tako pokazati ljudem, da gre za širši koncept flamenka. Želeli smo prikazati naš prostor in vtis, ki ga na nas pusti.

Urban: Naša želja pri projektu je, da hkrati prikažemo ta magični preplet glasbe, plesa in petja. Da, tudi poje se, in to v več jezikih in dialektih.

Danijela: Kar se nam zdi v tem trenutku izredno pomembno, saj smo na vsakem koraku priča rasističnemu in ksenofobnemu vedenju. 

Slovenci gotovo potrebujemo več časa, da si upamo izraziti čustva, kaj šele s plesom na odru. 

Produkcija, ki ste jo premierno predstavili v ljubljanskem Kinu Šiška, je bila namenjena večji skupini gledalcev. Se intimnost flamenka začuti tudi na velikem odru za večjo množico ali potrebuje manjše, skoraj barsko okolje?

Urban: Projekt smo ustvarjali z mislijo na Kino Šiška. Pri poudarjanju intimnih trenutkov predstave smo si pomagali z različnimi odrskimi prijemi.

Urban: Flamenko ima moč, da te vrže s stola. Zapolni prostor! Zato poudarjamo kontrast med njegovo silovitostjo in intimnostjo. 

Financiranje za projekt ste sprva zbirali na platformi Indiegogo. Kakšen je bil odziv javnosti? Smo v Sloveniji odprti za tuje umetniške zvrsti?

Urška C.: Predstavo delamo že od decembra 2014, in to prav zato, ker je bilo izredno težko najti kakršen koli razpis ali institucijo, ki bi projekt podprla. Šele decembra 2015 nam je uspelo najti koproducenta v Kinu Šiška. Flamenko je našim organom za kulturo še vedno tako tuj, da je sredstva na razpisih nemogoče dobiti. Zakaj? Ker nam primanjkuje referenc, ki nam niti niso ponujene. Ne obstajajo kategorije, kamor bi se lahko vključili, da bi pridobili potrebna potrdila javnih skladov in ministrstva za kulturo. Prihajajočo predstavo tako financirajo sponzorji in delno tudi ljudje, ki so nas s kampanjo podprli na platformi Indiegogo in verjamejo v nas. S predstavo želimo javnosti tudi pokazati, da je flamenko izrazni jezik. Je umetnost sama zase, ki jo lahko prilagodiš kateremu koli kulturnemu prostoru. Ne gre torej za kopiranje folklore, to, kar si mislijo na javnih skladih za kulturo, kjer nas enačijo z indijsko glasbo in orientalskim plesom. Flamenko ima to prednost, da lahko njegovo tradicijo povzemaš in ji hkrati dodaš toliko svojega, da ustvariš nekaj novega.

Mihaela: Nismo imitatorji, ampak ustvarjalci. Projekt (Ni)sem je zato tudi osebna izpoved, preplet naših zgodb, in ne povzemanje pripovedi nekih španskih ustvarjalcev. 

V flamenku čustva privrejo na plan, Slovenci imamo pri njihovem izkazovanju ničkolikokrat težave. Je lahko tudi terapija čustvovanja?

Mihaela: Flamenko je v tem primeru ventil. Slovenci gotovo potrebujemo več časa, da si upamo izraziti čustva, kaj šele s plesom na odru. Mogoče kadar smo sami. Kadar je treba čustva v gibu pokazati vpričo drugih, pa je zelo težko. To opažam tudi med poučevanjem flamenka. Učenke je treba vztrajno prepričevati, da si upajo nekaj zaplesati »z jajci«. V Španiji so na učnih urah učenci zelo izrazni, tudi če česa ne znajo stoodstotno, jim ne manjka poguma, da ne bi poskusili. Nam te odločnosti in samozavesti primanjkuje. Flamenko je tako odličen, ker nam pomaga premagovati lastne ovire, z njim pridobimo samozavest in odločnost, kar se pozna tudi na drugih življenjskih področjih. 

Veliko raje gledam starejše, zrele plesalce. Pri njih ne gre več za razkazovanje zmogljivosti, ampak preprosto plešejo zase in so dejansko tukaj in zdaj. Ravno zaradi močne osebnosti izvajalcev ostaja flamenko neokrnjen. 

Ima tak učinek tudi na gledalce?

Danijela: Umetnost je zdravilo, je rekla Gala Dalí. Želimo, da je naša predstava 70 minut vrhunskega užitka čiste umetnosti. Tu ni več pomembno, da gre za flamenko. Ne pričakujemo, da si bo gledalec po predstavi zaželel tudi sam plesati to zvrst. Tistih 70 minut se bo lahko izgubil v svojem svetu. Umaknil se bo in zaobjela ga bo nova dimenzija. Ni nujno, da jo sprejme ali pozna od prej. Če se ga bo dotaknilo, je naloga opravljena. Kot pri filmu, knjigi ali kateri koli drugi umetniški zvrsti je namen predstave, da te do temeljev pretrese in popolnoma prestavi iz tvoje osi. 

Plesalci flamenka v nasprotju z drugimi zvrstmi v svojem izvajanju dosežejo vrhunec precej pozno, šele nekje po tridesetem letu. Za to naj bi bila potrebna čustvena zrelost. Kako na to gledate plesalke s svojo mladostjo?

Urška I.: Latinskoameriški in standardni plesi se imenujejo športni plesi, podobno je z baletom. Tam je uspešnost nadvse odvisna od starosti plesalca in fizične pripravljenosti. Flamenko pa nikakor ni šport.

Urška C.: Zagotovo je pri njem tehnika zelo pomembna, a kar ga dela tako zanimivega, je prav čustvena interpretacija. Razumevanje določenih stvari, odnosov se vedno šele z leti poglablja. Sama to opažam zadnji dve leti, ki sem ju preživela na študiju flamenka v Španiji. Veliko raje gledam starejše, zrele plesalce. Pri njih ne gre več za razkazovanje zmogljivosti, ampak preprosto plešejo zase in so dejansko tukaj in zdaj. Plešejo, dokler lahko stojijo na nogah, obstajajo pa tudi plesne legende, ki jih še visoka starost ne ustavi. Pri svojih 70 letih tako sedijo na stolih in še vedno plešejo. Ravno zaradi močne osebnosti izvajalcev ostaja flamenko neokrnjen.