Spol je najprej biološko dejstvo?

Bistvo spolnega razmnoževanja je oploditev jajčeca z moškimi spolnimi celicami, spermatozoidi, ne glede na to, ali se to zgodi pri pajku, medvedu ali človeku. Spol je biološka kategorija. Seveda so v živem svetu eno- in dvospolniki, veliko živali lahko svojo vrsto uspešno povečuje tudi brez samcev, čemur rečemo deviška oploditev, ko se žensko jajčece deli mitotsko in imamo v okolju samo samice, in ne samcev. To denimo velja za vodne bolhe, kjer bolhačev ni, in še za številne druge manj znane vrste. Včasih rečem, da so samci pri teh vrstah ekosistemska potrata in skorajda nebodigatreba.

Kdo se bo odrekel sodobnemu načinu življenja, ki v prvi vrsti prinaša vzroke za moško neplodnost?! Redko kdo, čeprav se to dogaja morda že njegovemu bližnjemu ali vsaj znancu. Številne kemikalije v okolju lahko kastrirajo samce. 

Zaradi hormonskih motilcev se pri moških povečuje nezmožnost spočetja – število spermijev se manjša po 40. letu – dramatično upada tudi testosteron, menda za polovico. Ali zlo rušilnega delovanja hormonskih motilcev sploh koga zanima?

O hormonskih motilcih so se raziskovalci dejansko začeli pogovarjati v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so kemikalije, denimo insekticidi, začele resno vplivati na nekatere vrste, na primer ptice, in takrat se je rodila knjiga Nema pomlad (Silent Spring) avtorice Rachel Carson. Torej potomcev ni bilo več. Precej kasneje je sledilo spoznanje, da se to dogaja tudi človeku. Moška neplodnost je dejstvo, priznamo si ne, ozaveščenost o njej pa je še bolj porazna. Kdo se bo odrekel sodobnemu načinu življenja, ki v prvi vrsti prinaša vzroke za to motnjo?! Redko kdo, čeprav se to dogaja morda že njegovemu bližnjemu ali vsaj znancu. Šele ko smo osebno prizadeti, nas (morda) začne zanimati. Številne kemikalije v okolju lahko kastrirajo samce, vendarle pa govorjenje o reproduktivni katastrofi še ni primerno.



Sodobni medicini nekako uspe zakrpati oligospermijo z umetno oploditvijo, popraviti pa ne zmore padca testosterona. Skratka, danes ni lahko biti moški, kajne?

Sam se sicer ne ukvarjam z razmišljanjem, ali je težko danes biti moški. Meni ni. Je pa bolj skrb vzbujajoče, kaj lahko moški stori, da bo njegova biološka funkcija ostala aktivna. Testosteron je le del zgodbe, hormonski motilci imajo še drugo negativno delovanje, vse od mutagenosti do kancerogenosti, kar pa ni vezano samo na moški spol. Raziskave, ki smo jih opravljali z različnimi motilci na različnih živalih, namreč kažejo tako na spremembe v reprodukciji kot na spremembe v ontogenetskem razvoju, rasti ipd. Jasno pa je, da je pri interpretaciji rezultatov, pridobljenih na živalih, treba biti previden, ko gre za človeka.

Sam ne razmišljam, ali je težko biti moški. Meni ni. Bolj skrb vzbujajoče je, kaj lahko današnji moški stori, da bo njegova biološka funkcija ostala aktivna.

Je tarča delovanja hormonskih motilcev endokrini sistem?

Plastika, v katero so pakirana živila, embalaža za mleko in plastenke s pijačo vsebujejo na primer bisfenol A (BPA). Kemična snov je del polikarbonatnih plastik, ki so ene najbolj problematičnih ta hip. BPA namreč oponaša delovanje estradiola, estrogenega hormona, ki nastaja v jajčnikih. Vsebina v plastični embalaži absorbira BPA in lažni »hormoni«, kemične snovi, pridejo v telo ter zasedajo mesta hormonom in rušijo njihovo delovanje. Poskusi so tudi pokazali, da povečan estradiol povečuje prostato in zato se stopnjujejo bolezni, povezane s prostato. 

Imajo morda hormonski motilci tudi kaj z žensko neplodnostjo?

Kot vem, neposredno ne. Dejstvo je, da vplivajo na endokrini sistem sesalcev, tako samcev kot samic. Samci so izpostavljeni hormonskim motilcem prek matere v fetalnem razvoju in med dojenjem. Neposrednih podatkov, da bi vplivali na plodnost samic, tudi žensk, pa ni.



Kaj po vašem mnenju patološka endokrinologija v povezavi s sintetičnimi kemikalijami, ki imajo značaj hormonskih motilcev, pomeni za prihodnost civilizacije? Vzrok za preplah? Čeprav – človeštvo se je že na marsikaj prilagodilo pa tudi narava se samoočiščuje.

Človeško vrsto smo sami poimenovali misleča – sapiens. Ali je ta oznaka še ustrezna, ne vem. Vem pa, da se resno lahko vprašamo o prihodnosti človeške družbe ob nespremenjenem odnosu tako do narave kot okolja. Smo prilagodljivi, vendar le delno, saj je naša evolucijska pot v živem svetu še zelo kratka. Narava je mnogo bolj prilagodljiva in zanjo me ne skrbi, ima številne popravljalne mehanizme tako za naravne spremembe kot tiste, ki so danes povezane s človekovim delovanjem, kot so podnebne spremembe, globalna onesnaženost, slabo poznani vplivi plastike ipd. Nasprotno človek pri tem popravljanju deluje po načelu, da bo iznašel tehnologijo, ki bo pri tem v pomoč. Kar je seveda čista neumnost. Pomembno je, da se namesto na konec postavimo na začetek verige problemov in opustimo proizvajanje nečesa, za kar vemo, da je estrogensko aktivno in problematično za endokrini sistem. Snovi, ki so prepoznane kot hormonski motilci, je več kot 80.000 različnih in so v okolju že danes. Večinoma res v zelo nizkih koncentracijah, zato tudi ne delujejo akutno, ampak dolgodobno. Toksikologi zelo majhnih odmerkov ne testirajo, zato tudi fiziologi in toksikologi podajajo različne ocene nevarnosti za človeka. Dejstvo pa je, da zdravstvena literatura govori, da se število spermijev manjša in prostata povečuje.

Gnojevka in umetna gnojila so spremenili pestrost rastlin, odmrle so mnoge in pomladni rumen pogled na travnike pove vse. Rumena puščava regrata. Na travniku, kjer sem v mladosti občudoval encijan, pomladnega zaspančka zaradi gnojenja ni več. Tudi zaraščanje je velika sprememba, ne vedno pozitivna. Ja, moje otroške narave ni več.

Vsi imamo radi naš planet (dobro, še najbolj vsak svoj vrtiček, ampak pustiva to), ampak ko gre za uživanje industrijsko predelane in biološko mrtve hrane, jemanje kontracepcije, polivanje gnojevke po njivah itd., se delamo, kot da se nas ne tiče, kar se dogaja okoli nas. Smo arogantni? Smo nevedni? Ali je res najmočnejši razlog že omenjen – nismo se pripravljeni odreči udobju, ki nam ga omogoča potrošništvo?

Lahko se le strinjam z vami, s tem, da si želimo neokrnjene narave, pa ne vemo, kaj to je, da si želimo zdrave hrane, pa ne vemo, kaj to je, da želimo biti lepi in lepe, pa ne povežemo naše kreme s hormonskimi motilci, da želimo sproščeno spolnost, pa se ne zavedamo, kaj pomeni hormonska kontracepcija za naravne procese in organizme v naravi, da pretirano uporabljamo antibiotike, pa ne pomislimo, da jih izločamo v vode in tam tudi delujejo na mikroorganizme, ki postajajo vse bolj imuni nanje, in še mnogo tega. Potrošništvo je tudi stanje duha, za to, kako se spopadati proti temu, pa nisem pravi naslov. Dejstvo je, da v trgovini sploh ne morem kupiti sadja, če ne vzamem plastične vrečke za vsako vrsto posebej. Kaj mi potem pomaga ozaveščenost o nevarnosti plastike za planet in ne nazadnje za mojo reprodukcijo? Zelo malo. 

In prav v skoraj vsaki pori našega življenja je že plastika. Proizvajamo jo, kupujemo, jemo, nosimo, mečemo stran, skratka, živimo v plastiki. Drugače – v smeteh. Koliko plastike svet in vsa živa bitja z njim vred sploh lahko prenesemo? Kakšna so vaša predvidevanja?

Sam sem današnji čas imenoval plastična doba, ki nadaljuje industrijsko revolucijo, ki je mejnik v obremenjevanju in onesnaževanju okolja. Železna in bakrena doba sta v odnosu do kamene prinesli nesluten napredek, plastična zgolj nejasno prihodnost za planet in človeka. Številni podatki kažejo, da se plastika vključuje v prehranske verige, da je vsepovsod in kar je najbolj skrb vzbujajoče, da sta mikro- in nanoplastika nevidna ubijalca že danes. Večkrat je že bila navržena ocena, da bo leta 2050 po masi v morjih več plastike kot rib, če ničesar ne spremenimo. In vse bolj kaže, da recikliranje in ponovna uporaba nista rešitev, še vedno vpliva na okolje. Rešitev je v zmanjšani proizvodnji in rabi. Smo pripravljeni na to?



Zakaj je v bitki proti plastiki zgrešena izbira recikliranje in ponovna uporaba?

Recikliranje je po mnenju številnih raziskovalcev le ena od mogočih poti, ne pa najboljša, in posledično prinaša drugačna bremena. Primer je recikliranje plastenk za vodo, da bi pridobili plastična vlakna, ki jih lahko uporabimo pri tkanju blaga za različne obleke, puloverje ipd. Take izdelke celo poimenujejo eko, kar je svojevrsten cinizem. Z vsakim pranjem v okolje izločamo prek odpadnih voda nove delce plastike, tokrat mikro- in nanoplastiko, ki se vključi v prehransko verigo in lahko deluje kot hormonski motilec. Če pa k tej reciklaži dodamo še porabljeno energijo za transport plastike, saj jo recikliramo na drugem koncu sveta, kot jo proizvedemo, da jo uporabimo primerno tehnološko predelano kot nit na povsem drugem koncu, v tretjem svetu, je pot plastenke do puloverja dolga tudi več 10.000 kilometrov, za kar potrebujemo veliko energije, letalo, kerozin itd. Proizvodnja in manjša raba sta, kot sem že dejal, edina mogoča pot za zmanjšanje teh obremenitev. 

Recikliranje je po mnenju veliko raziskovalcev le ena od mogočih poti, ne pa najboljša, in prinaša drugačna bremena. Primer je recikliranje plastenk za vodo, da bi pridobili plastična vlakna, ki jih lahko uporabimo pri tkanju blaga za obleke, puloverje ipd. Take izdelke celo poimenujejo eko, kar je svojevrsten cinizem.

Še malo, pa bo prvi november. Gore sveč bo gorelo po vsej Sloveniji. Smiselno je začeti skrbeti za naravo in okolje pri sebi in takoj, s spremembo načina življenja – torej brez sveč in vreč?

Se povsem strinjam z vami, ampak to zahteva ogromen preskok v glavah. Ta trenutek sem prepričan, da tega ne želimo, nekaj je v naši kulturi, nekaj v neznanju, da je to res problem. Trgovine so že polne rdeče plastike, grobovi bodo čez nekaj dni. Morda pa bo ta zapis le koga streznil in bo družina na grob svojcem prinesla le eno svečko, in ne desetih, ter bo spomin nanje druge vrste, in ne goreč s plastično svečo. Takšno ozaveščanje bi morali v teh dneh mediji bolj izkoristiti, ne vem pa, koliko to želita industrija in trgovina, ki nas zasipata s plastiko. 

Drugače bi bilo, če bi kapital prevzel odgovornost za pereče okoljske probleme našega časa. Naj se kapital v proizvodni verigi začne vesti bolj odgovorno!

Kapital ima svojo pot in se od nje ne odmika. Vodi politiko, in ne politika kapitala, enako je v okolju. Samo potrošnja, ki se zmanjša, lahko vpliva nanj. Dober primer so velike korporacije, ki so privatizirale vodne vire in jih odvzele ljudem. Nora industrija plastike in pripravljene hrane se bo zmanjšala le, če ne bo dobička, ki pa ga ustvarjamo mi, kupci. Torej, še kako lahko tudi sami veliko prispevamo k temu, da nam ne bo vladal le kapital, ampak tudi več zdrave kmečke pameti. Je je še kaj?



Dotakniva se še malo slovenskega mikrokozmosa in našega vodnega okolja. Drži, da raven podtalnice, ki je vir pitne vode za več kot 90 odstotkov prebivalcev, sistematično upada?

Spremembe v vodnih okoljih so dejstvo, tudi v podtalnicah povsod po svetu. Drugače ne more biti ob stalnem onesnaževanju, čeprav si mnogi predstavljajo, da čistilne naprave odpadno vodo tudi čistijo. Podtalnica ni ogrožena le zaradi nevarnih, strupenih snovi, ki prehajajo s površja, z napajanjem iz vodotokov – kakršno kakovostno stanje v reki, takšno v podtalnici – ogrožena je zaradi čezmerne rabe za vse mogoče namene, tudi v kmetijstvu za namakanje. Marsikje po svetu se zaradi nižanja gladine podtalnice vdirajo zemljišča tudi za več deset metrov, kar sem letos videl na kmetijskem območju v Turčiji. Korporacije, ki črpajo vodo v Afriki, se s tem ne obremenjujejo, pomemben je dobiček. Po nekaterih podatkih naših hidrogeologov mi je znano, da se nivo podtalnice tudi pri nas že ponekod znižuje, ali smo na to pripravljeni in kako ukrepamo, pa ne vem. Dvomim, da imamo pripravljen scenarij. 

Dejstvo je, da v trgovini sploh ne morem kupiti sadja, če ne vzamem plastične vrečke za vsako vrsto posebej. Kaj mi potem pomaga ozaveščenost o nevarnosti plastike za planet in ne nazadnje za mojo reprodukcijo? Zelo malo.

Ali nam iz pip še teče neoporečna voda?

Slovenska pitna voda, ki priteka iz pip, je neoporečna, kontrola je stalna. V nekaterih manjših vodovodnih sistemih, večinoma zaradi zastarelosti in poškodb, so včasih snovi, ki so nevarne, denimo ostanki škropiv, hranila, a je večinoma nevarnost kratkotrajna in v majhnih preseženih dovoljenih vrednostih. Včasih so prisotni tudi patogeni, ki povzročijo driske, zato slišite nasvete po radiu, kdaj je treba vodo prekuhavati. Za ena in druga odstopanja smo krivi sami, polivanje gnojevke, tudi v vodovarstvenih območjih, je eden od vzrokov slabšanja pitne vode. Zagotovo pa velja, da jo pijmo iz pipe, smo redek narod, ki si to lahko doma privošči, nobene potrebe ni po vodi v plastenkah, tudi ne v hotelih in restavracijah, kjer nam jo vsiljujejo. Da ne govorim o spraznjenih plastenkah, ki so potem del plastičnih smeti. 

Kakšna je bila Slovenija, kot se je spominjate iz otroštva? Koliko se je slika okolja spremenila, če zdaj gledate okoli sebe?

Otroška slika narave in okolja, kjer sem živel, je povsem drugačna. To je jasno, saj je bistvo človeške družbe razvoj, tudi na račun naravnih virov. Danes govorimo o trajnostnem razvoju, trajnosti pa ni ne v naravi ne družbi, je le naša pobožna želja. Zagotovo se to usodno kaže v vodnih okoljih. Kot otrok sem pil vodo iz potoka, ki teče ob hiši, zdaj seveda to ni mogoče. Reke in potoki so najprej postali kalni in onesnaženi, odplake so iztekale vanje, potoke smo preimenovali v odvodnike, niso več kalni, s seboj pa nosijo še bolj nevarno nevidno onesnaženost. Cvetočih travnikov tudi ni več, redki odmaknjeni so še ostali. Gnojevka in umetna gnojila so spremenili pestrost rastlin, odmrle so mnoge in pomladni rumen pogled na travnike pove vse. Rumena puščava regrata. Na travniku, kjer sem v mladosti občudoval encijan, pomladnega zaspančka zaradi gnojenja ni več. Tudi zaraščanje je velika sprememba, ne vedno pozitivna. Ja, moje otroške narave ni več.



Tako z zgledom kot besedo argumentirano poveste svoje stališče in opozarjate. Kakšno zadoščenje imate? Se koga kaj prime?

Dolžnost vsakega razmišljajočega človeka je, da svoje mnenje izrazi, ga pa ne zagovarja za vsako ceno. Še bolj je to dolžnost učiteljev, profesorjev, akademsko izobraženih, strokovnjakov, da aktivno delujejo v družbi, argumentirano opozarjajo na napake, še bolje na neumnosti, ki si jih tudi v našem okolju privoščimo. Žalosti me le to, da nas je malo, na primeru Kemisa se je to še kako pokazalo. Sam pa sem imel prav v tem primeru zadoščenje, da sem govoril o dejanskih nevarnostih, tudi predlagal rešitve, čeprav vse za vse niso bile dobre, da sem izražal svoje stališče in sem morda koga, ki je bil prestrašen, tudi pomiril. Če se ne bomo pogovarjali in izmenjavali znanja, za nas res ni obetavne prihodnosti.