Verjetnost zanositve je večja kot pri naravnem spočetju

Velja, da ima v Evropi 15 odstotkov parov težave z načrtovanjem družine. Torej vsaj en od šestih. In težav z neplodnostjo v prihodnje ne bo manj, kajne?

Res je. Ta podatek velja za ves evropski prostor. Neplodnost je sicer bolezen reproduktivnih organov, vendar se izraža v različnih oblikah. Le nekaj je takšnih oblik bolezni, ko spontano spočetje zagotovo ni mogoče. Večina drugih pa so le različne oblike zmanjšane plodnosti, ko ne moremo zagotovo vedeti, ali lahko pričakujemo zanositev v načrtovanem obdobju. Verjetnost zanositve z OBMP v enem ciklusu je vedno večja, kot je verjetnost naravnega spočetja v enem menstrualnem ciklusu v vsakem življenjskem obdobju ženske. Pogosto se poslužujemo metod OBMP, ko se že izteka najprimernejše obdobje za rojevanje. Ker se je v zadnjih desetletjih pomembno spremenil položaj žensk, njihovo uveljavljanje v poklicu in možnosti za ustvarjanje družine, se odločitev za prvo nosečnost pogosto pomika v pozno reproduktivno obdobje, ko je verjetnost za zanositev pomembno zmanjšana. Zato čedalje več parov išče pomoč v OBMP.

Koliko so bile povprečno stare ženske ob prvi nosečnosti, ko ste v mariborskem univerzitetnem kliničnem centru začeli postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo?

V obdobju začetkov OBMP v Mariboru leta 1984 je bila edini razlog za postopek oploditve zunaj telesa okvara jajcevodov ali stanje po njihovi odstranitvi. Šele veliko pozneje se je med razloge za OBMP vključila tudi moška neplodnost. Metoda ICSI (vbrizganje oziroma prenos semenčice v jajčno celico) je v Mariboru doživela t. i. slovensko premiero. Danes je manj znano, da je bil Maribor 11. center na svetu, kjer so uspešno uporabili metodi ICSI in TESE (tj. uporaba semenčice, pridobljene s punkcijo moda). Kaj je to pomenilo, ilustrira podatek, da je danes samo v Evropi 1600 centrov za OBMP, metoda ICSI pa se uporablja v 60 do 70 odstotkih vseh postopkov OBMP. Problem zdravljenja neplodnosti neznanega vzroka je še dodatno premaknil starostno mejo za zdravljenje. In če je bila na začetku, v obdobju uveljavljanja metod OBMP, povprečna starost porodnic ob prvem porodu 24 let, ta danes presega 30 let. Področje OBMP je posebej pod pritiskom parov, ki zmotno menijo, da medicina zmore vse in da leta niso ovira za spočetje. Temu delno prispevajo tiskani in elektronski mediji z objavo novic o uspešnih nosečnostih v poznih 40. letih, ne da bi omenili, da gre v teh primerih večinoma za nosečnost z darovanimi celicami.

Koliko parom ste pomagali z oploditvijo z biomedicinsko pomočjo, ne do zanositve, temveč poroda?

Ekipa, ki sem jo vodil, je spremljala število porodov in se veselila vsakega otroka. Naključje je hotelo, da je 500. otroku, deklici, ime Vita. Ob rojstvu 3000. pa potem 5000. otroka, spočetega z biomedicinsko pomočjo, smo organizirali strokovna srečanja s številnimi udeleženci iz tujine. Mislim, da sem svoje delovno obdobje v UKC Maribor zaključil vsaj s številom 7000. Ker še vedno delam (zaradi Zujfa zdaj na dveh klinikah v tujini, v Zagrebu in Beogradu), se število še vedno povečuje. S sodelavci smo pomagali spočeti blizu 9000 otrok. Smo pa v Mariboru zapisovali vse zanositve ob uveljavitvi novih metod OBMP v Sloveniji. Tako so mariborski otroci prvi slovenski otroci, spočeti po metodah GIFT, ICSI, TESA, TESE in ICSI v naravnem ciklusu ter odmrzovanju vitrificiranih blastocist.

V čem so se metode zdravljenja neplodnosti v štirih desetletjih najbolj spremenile?

Ob nastanku IVF je bila osnovna metoda zdravljenja neplodnosti zaradi okvar jajcevodov kirurška tehnika vzpostavljanja prehodnosti jajcevoda. V primerih, ko ni bilo ovulacije, smo lahko uporabili tablete z učinkovino klomifen. Izjemno redko smo lahko uporabili injekcije hormona gonadotropinina, saj so jih pacienti dobili le v bolnišnici in so bili medtem pogosto hospitalizirani. Pojav IVF in pozneje razvoj številnih metod OBMP je popolnoma spremenil zdravljenje neplodnosti. Razvoj reproduktivne medicine je v temelju spremenil celotno ginekološko stroko in postal njen samostojni del, v katerega so vključeni tudi embriologi, genetiki, andrologi ter specializirana ekipa tehnikov in medicinskih sester. Zaradi številnih novih zdravil je zdravljenje zdaj do pacientov prijaznejše, številne nove laboratorijske tehnike pa so povečale njegovo uspešnost.

Le nekaj je takšnih oblik bolezni, ko spontano spočetje zagotovo ni mogoče. Večina drugih pa so le različne oblike zmanjšane plodnosti, ko ne moremo zagotovo vedeti, ali lahko pričakujemo zanositev v načrtovanem obdobju. Verjetnost zanositve z OBMP v enem ciklusu je vedno večja, kot je verjetnost naravnega spočetja v enem menstrualnem ciklusu v vsakem življenjskem obdobju ženske.

Kateri postopki umetne oploditve so zdaj pretežno uveljavljeni?

Še vedno sta v ospredju dve osnovni tehniki OBMP: IVF in ICSI. Seveda metodi sledita, ko je medikamentozno ali kirurško zdravljenje nemogoče ali neuspešno. V zadnjih letih se poskuša znanstveno ovrednotiti uspešnost zdravljenja. Poskušajo se opredeliti tiste vrste medikamentoznega in endoskopskega (kirurškega) zdravljenja, katerih pričakovana uspešnost je pogosto precenjena in so pogosto nepotreben postopek za neploden par. Med njimi je tudi veliko laboratorijskih tehnik, od katerih pari pričakujejo več, kot so sposobne prispevati k uspešnosti postopkov OBMP. To so denimo genetske preiskave zarodkov zaradi iskanja tistih med njimi, ki naj bi zagotovili uspešnost postopka.

Kaj pa zdajšnji pari? V čem so drugačni od generacije staršev, ki jih je prizadela neplodnost?

Jasno je, da so to mladi ljudje, običajno s pričakovanji, ki jih v našem precej togem zdravstvenem sistemu pogosto ne moremo izpolniti. Njihovi osnovni značilnosti sta izjemno dobra razgledanost in razpolaganje s številnimi informacijami. Zato tudi pričakujejo ustrezne elektronske informacije o uspešnosti njihovega zdravljenja v izbranem centru za zdravljenje neplodnosti. Žal pri nas to ni mogoče, saj nimamo ustreznega registra za OBMP, kot ga imajo druge evropske države. Pari želijo biti subjekt, in ne le številka v postopku zdravljenja, ter aktivno vplivati na njegov potek, želijo, da se njihovo mnenje sliši. Morda k temu prispeva tudi dejstvo, da je Slovenija edina država v Evropi, kjer se OBMP ne izvaja v zasebnih klinikah, ampak le v velikih centrih. Tudi to je v Evropi izjema. Mislim, da je prihodnost OBMP paru prilagojen postopek, v prijaznem okolju, ki bo upošteval dobre in slabe izkušnje para ob obisku klinike za zdravljenje.

Po dostopnosti postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo in številu tako spočetih otrok je naša država med vodilnimi v Evropi, a Slovenijo kljub uspešni praksi čaka še kar nekaj dela.

V svetu se vse bolj ukvarjajo z zagotavljanjem mehanizmov nadzora kakovosti centrov, ki izvajajo postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo, zajamčenjem dostopa do rezultatov zdravljenja pacientom v posameznem centru in organizacijo mednarodnega sistema izobraževanja ginekologov in embriologov na področju reproduktivne medicine. Prav na teh področjih tudi Slovenijo čaka veliko dela. Je pa zanimivo dejstvo, da je prav v teh aktivnostih Evropsko združenje za humano reprodukcijo in embriologijo (ESHRE) pritegnilo k sodelovanju dva strokovnjaka iz Maribora. Prof. dr. Borut Kovačič vodi evropski sistem za certificirana znanja in izpite embriologov. Jaz sem letos v Barceloni dobil nalogo organizacije delovne skupine za izdelavo evropskih normativov ESHRE za dobro klinično prakso centrov za reproduktivno medicino in mesto člana v delovni skupini za izdelavo smernic za rabo ultrazvoka na področju IVF. Poleg tega sem imenovan za enega od 20 inšpektorjev ESHRE za tiste evropske centre, ki želijo pridobiti certifikat ESHRE za dobro klinično prakso. Vsekakor veliko priznanje za zadnjih 35 let delovanja mariborskega IVF.

Še to: So se razmere v zvezi z darovanjem celic kaj spremenile?

Žal se niso. Tudi ne pričakujem, da se bodo spremenile. So odraz omejitev, ki jih predvideva naš zakon. Zato veliko parov iz Slovenije išče pomoč v tujini. Občasne kampanje imajo le navidezno uspešnost, namen je dajanje vtisa, da se bodo razmere spremenile na bolje.

Kateri so novosti na področju zdravljenja neplodnost? Se že dogaja zamrzovanje jajčnih celic v obdobju, ko je ženska najbolj rodna?

Shranjevanje jajčnih celic v obdobju, ko je ženska bolj plodna, za kasnejše obdobje, ko se odloči za zanositev, nima veliko opraviti z zdravljenjem neplodnosti. Zato razlog za takšno zamrzovanje in hranjenje jajčnih celic za kasnejše obdobje imenujemo socialni razlog. Razlog takšnemu postopku leži v dejstvu, da je pri starosti ženske od 20 let okoli 90 odstotkov njenih jajčec genetsko v redu. Pri starosti od 40 let je takšnih samo še 10 odstotkov jajčnih celic in je zato verjetnost zanositve po naravni poti ali z OBMP zelo zmanjšana. Te možnost slovenska zakonodaja ne omogoča. Tudi v Evropi so države, ki omogočajo to opcijo, izjemno redke.

O postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo in bremenu, ki ga nase prevzame zavarovalnica, si preberite TUKAJ.