Le nekaj dni pred začetkom projekta ste pretekli sto kilometrov dolg maraton, tudi lani ste v okviru tega projekta tekli, letos pa hodite v hribe in pravite, da so vzponi primerni za vsakogar, celo za otroke?

Odločil sem se, da letos naredim družinam, rekreativcem in pohodnikom prijazen projekt. Gremo tako počasi, da gre lahko z nami vsak, ki gre vsaj enkrat na leto na Šmarno goro. Med tednom smo v koči ob 19. uri, ob koncu tedna ob 11. uri, tam je stand up nastop. Kdor hoče iti počasneje ali hitreje, lahko začne prej ali kasneje. Na večini lokacij lahko pridejo tudi bliže koči z avtomobilom, ponekod so gondole. Nikogar ne bomo po prstih, če bo izlet izvedel po svoje, cilj je, da se na vrhu družimo in da nas je čim več.

Bi radi pohodnike navdušili za komedijo ali ljubitelje komedije za hojo v gore?

Lani sem mislil, da bom ljubiteljem komedije predstavil šport in športnikom komedijo, delno mi je uspelo. Ljudje, ki se prej nikoli niso ukvarjali s športom, so pomislili, da bi se kam premaknili. Tudi med komiki je nekaj takšnih, poglejte Boštjana Gorenca - Pižamo, ki je zdaj postal že pravi športnik in bo šel vsaj dvakrat tudi z nami peš v gore. Oglašujem zdravo življenje, če bom spreobrnil enega, bom že vesel.

Teči sem začel bolj kot ne po naključju in zdaj mi sploh ni več do čipsa. Ni zdravo le to, da tečeš, zdravo je tudi to, da ti zato ni do nezdrave prehrane. Drugi komiki so rekli, da sem nor, in delno se z njimi strinjam, sem pa vesel, da gre kljub temu kdaj kdo od njih z menoj na pohod.   

Zadnji bo na vrsti vzpon na Triglav, se ne bojite, da bo prišel na start kak ljubitelj komedije v natikačih?

Projekt Gremo v hribe, s katerim sem letos povezan, uči ljudi, kako se je treba pripraviti za pohod v hribe, tudi sam na to ves čas opozarjam. Triglav ni najtežja gora tega projekta, mislim, da je to Peca. Dom na Peci sicer ni tako visoko, tam bo nastop, vendar pride nato na vrsto še bolj naporen del. Nastop na Triglavu bo na Kredarici, a kdor bo prišel do tja, bo gotovo želel priti do vrha. Ker bo tam skoraj gotovo še sneg, bodo vsaj za pot do vrha potrebovali cepine in dereze. Pa tudi sicer za vse vzpone opozarjam, naj ljudje s seboj vzamejo vetrovko in kako toplo oblačilo, za pohode med tednom pa tudi naglavno luč, ker se bomo morda kdaj vračali po temi.

Nastopate v gorskih kočah, kako to tehnično izvedete? Predstavljam si, da tam ni takšne opreme kot v kakem klubu ali kulturnem domu.

Moje asistentke bodo vsakič pripeljale in na določene lokacije celo prinesle ozvočenje, v kočah ga največkrat ni. Nastopi bodo kratki, prilagojeni športu, hribom in teku. Šale se bodo kalile sproti, za prve nastope sem spisal material, potem pa se bo med hojo zgodilo marsikaj. Lani sem imel peti dan že povsem drugačen material za nastop.



Vi ste več kot rekreativni športnik, redno tečete maratone, med drugim takšne, ki so daljši od sto kilometrov. Kako na to gledajo kolegi komiki? Vendarle velja mit, da komiki v zaodrju pred nastopi grizljajo čips in pijejo pivo.

To ni mit, je kar resnica. Tudi sam sem bil tak, v srednji šoli sem bil športnik, potem pa se dvajset let nisem ukvarjal s športom. Trebuh je rasel, postajal sem vse bolj nezdrav in utrujen. Kot komik sem sicer manj ponočeval kot prej, ko sem delal z glasbenimi skupinami, takrat smo večkrat prišli domov šele proti jutru, a to, kar pravite o zaodrju, kar drži. Nervozen si, grickaš čips in piješ kokakolo, ko se usedeš v avto, odpreš energijsko pijačo, da te zbudi za pot do doma. Teči sem začel bolj kot ne po naključju in zdaj mi sploh ni več do čipsa. Ni zdravo le to, da tečeš, zdravo je tudi to, da ti zato ni do nezdrave prehrane. Drugi komiki so rekli, da sem nor, in delno se z njimi strinjam, sem pa vesel, da gre kljub temu kdaj kdo od njih z menoj na pohod.

Ne bi se rad dotikal politike, ker me ne zanima in me bolj ko ne spravi v slabo voljo, morda se bom s tem ukvarjal, ko bom star in ne bom mogel več teči. (smeh)  

Projekt bo tudi letos obarvan dobrodelno, lani ste za otroke zbrali nekaj več kot deset tisoč evrov. Vas med hojo ali tekom nikoli ne prešine, da je to pravzaprav zelo malo v primerjavi z denarjem, ki ga zapravimo za referendume in podobne reči? Se kdaj vprašate, zakaj vendar jaz tečem?

Večkrat se to vprašam. Moral bi teči sto let, da bi zbral denar, ki ga zapravimo za en tank. Raje bi dali denar za otroke kot za orožje v času, ko bi vsi že morali vedeti, da je vojna nesmiselna. Se bomo že branili z vilami in kopji kot leta 1941, če bo res treba. O tem velikokrat razmišljam, a ne morem glede tega nič storiti, lahko pa nekaj storim s svojim projektom. Deset tisoč evrov je ogromen znesek in vesel sem za vsak evro. Lani smo pomagali 27 otrokom iz projekta Botrstvo. Če bomo letos zbrali še enkrat toliko, bom zelo zadovoljen. Razmišljam tudi, kako naprej, jeseni bom ustanovil fundacijo, v kateri bom prepletel kulturo, šport in dobrodelnost. Verjetno bomo organizirali še več mojih norih projektov, rad pa bi tudi, da ljudje spoznajo, da nekateri res živijo slabše kot mi. Ne bi se rad dotikal politike, ker me ne zanima in me bolj ko ne spravi v slabo voljo, morda se bom s tem ukvarjal, ko bom star in ne bom mogel več teči. (smeh)




Lani ste tekli, letos hodite v hribe, kaj boste organizirali prihodnje leto? Triatlon?

Triatlon mi je všeč, ljubiteljsko sem ga treniral v srednji šoli, morda to res lahko kdaj organiziramo. A naslednji projekt bo spet tek, ta bo na meji mogočega. Rad bi pretekel razdalje med vsemi glavnimi mesti bivše Jugoslavije in v vsakem organiziral stand up nastop. To je več kot 2000 kilometrov, zato bom moral biti izjemno fizično pripravljen. Ne bi rad govoril, v kako kratkem času bom to izvedel, ker nočem ponoviti napake nekaterih športnikov, ki so napovedali neverjetne izide, a potem niso prišli do cilja v zadanem času. Na koncu ljudje namesto o vrhunskem rezultatu govorijo o spodletelem projektu. Jaz si na tekmah vedno zastavim cilj, a o tem ne govorim na glas. Tudi če ga ne bi dosegel, bi bil zadovoljen, pomembno je, da pridem do konca brez poškodb. Na takšnih tekih je kot v življenju, imaš vzpone in padce, moraš se pobrati in znova zadihati. Doživiš blokado, tekaški zid, lahko se to zgodi na dvajsetem ali štiridesetem kilometru ali pa celo tik pred ciljem. Na Istrskem ultramaratonu mi se je zgodilo štiri kilometre pred ciljem, ko sem jih pretekel že 165. Hotel sem se uleči v kanal in odnehati, ampak nisem. Vedno grem naprej.