»Mislila sem, da me je infarkt«

Ano Žontar Kristanc smo pred leti spoznali kot nasmejano in energično kulinarično virtuozinjo, ki nam je na malih ekranih približala kuhanje. Pri 21 letih je Ana našla popolno »službo« in poslanstvo, ki ga danes nadaljuje s svojimi avtorskimi knjigami in predvsem blogi na različnih družbenih kanalih. Zadnje desetletje je bilo intenzivno, uspešno, iskrivo in pozitivno, vendar tudi zelo naporno. In ko telo ne zmore več, zna to povedati zelo jasno. Njej je povedalo na glas, s paničnim napadom, ki je bil tako intenziven, da je mislila, da doživlja srčni zastoj.

To je bil njen trenutek »prebujenja« ali streznitve, da mora v življenju zakorakati v počasnejšem tempu in nujno poiskati tudi ravnovesje. Predvsem tako, da sebe postaviš malo višje na lestvici in da, kot pravi sama: »Včasih kakšni stvari rečeš tudi ne.«

Kako se je s tesnobo spopadla Ana Žontar Kristanc, nam je razkrila v odkritem pogovoru. S tem želi pomagati vsem, ki so se kdaj znašli v podobni situaciji. Da boste vedeli, da niste sami.

Tesnoba in panični napadi se zdijo kot nekakšen odziv na današnji čas, življenjski tempo in vse, kar se danes dogaja okrog nas. Ne izbira: prizadene lahko moške, ženske, starejše in tudi vedno mlajše. Z njo ste se spopadali tudi sami. Opišite nam svojo izkušnjo.

Pri meni je bilo tako, da so se mi težave začele že pred korono, pred kakšnim letom in pol. Tako je bilo, kot bi doživljala srčni infarkt, stiskalo me je in dušilo. Tudi zdaj, če bi se me tako močno lotilo, bi bila prepričana, da umiram. Res je bilo intenzivno. Na začetku sploh nisem vedela, kaj se dogaja z mano. Šele potem, ko je minilo, sem začela ta dogodek povezovati s podobnim izpred let, ko sem tri do štiri ure po porodu padla v nezavest v porodnišnici in so mislili, da gre za embolijo. Potem ko sem štiri leta pozneje dobila ta panični napad, sem ugotovila, da je bilo enako kot takrat.

"Pri meni pride do paničnih napadov, ko sem v umirjenem stanju. Prvič torej, ko sem rodila, ko se je vse umirilo. Med dremanjem sem se zbudila in nisem mogla dihati, v prsnem košu me je bolelo, izgubila sem zavest. Ko se mi je ponovilo pred letom in pol, se je to zgodilo sredi vikenda, ko sem bila prosta, ko nisem nič delala. In kar naenkrat me je začelo dušiti, dokler nisem bila toliko časa brez sape, da sem se čisto prepotila, stiskalo me je v prsnem košu in izgubila sem zavest. Pri meni gre do konca. Takrat sem res mislila, da doživljam srčni infarkt."

Kaj ste potem storili, ste šli na urgenco?

Imam srečo, da je moj brat tudi moj osebni zdravnik, tako da sem ga takrat klicala. Zelo hitro sva prišla do tega, da gre za panični napad. Ker če so simptomi podobni kot pri infarktu in če si potem pri zavesti in popolnoma v redu, potem ni druge kot to. Šele takrat sem potem ta dogodek povezala s tistim v porodnišnici.

Kako ste se počutili po tem napadu pred letom in pol? Ste mislili, da boste umrli?

Priznam, da sem se takrat zelo ustrašila in sem se dva tedna po tem tudi takoj življenjsko zavarovala. Res me je pretreslo. Zdaj lahko govorim o tem, veliko se ukvarjam s tem in tudi ko sta se mi jeseni ponovili dve epizodi paničnih napadov, sem se jih naučila kontrolirati, jih brzdati.

Ali danes veste, kaj je vaš glavni sprožilec za tesnobo?

Pri 21 letih sem začela svoje oddaje, potem se je začelo vse odvijati zelo hitro. Do 30. leta se nisem zares ustavila: dva otroka, poroka, stanovanje. Skratka, vse je bilo na kupu. Starejši otrok je bil še hud alergik … Pa tudi to je, da sem tip človeka, ki je rad zaposlen, da si zadam popolnoma preveč in da so moja pričakovanja popolnoma previsoka. Zadnje leto se učim, da za kakšno stvar rečem tudi ne, ker moram tudi jaz zadihati in uživati v kakšnem trenutku. Učim se sama sebi odpuščati, učim se ustaviti. Vsak dan si vzamem 5 do 10 minut zase, ko se usedem, uležem in se samo osredotočim na svoje dihanje.

Ste poiskali tudi kakšno pomoč strokovnjaka?

Kmalu po tistem napadu pred letom in pol sem bila na eni terapiji, na kateri sem odpirala ravno to temo, zakaj si vedno znova nalagam nove projekte in imam tako visoka pričakovanja do sebe. Takrat sem prišla do tega, da moram nekatere zadeve v življenju pri sebi spremeniti, se učim poiskati neko pravo ravnovesje. To ne pomeni, da zdaj to obvladam, ampak imam vsaj ves čas to v podzavesti, da je pomembno, da skrbim za svoje mentalno zdravje, da se znam tudi malo ustaviti, da ugotovim, kje so moje meje, da ne preobremenjujem telesa. Kar je zdaj, v času korone, že kar malo težko.

Zaradi covida strokovnjake skrbi porast duševnih bolezni in stisk, predvsem med mladimi. Kako vi kot mama dveh otrok gledate na to, kar se dogaja danes?

Priznam, da nikoli v življenju nisem imela obdobij, ko bi bila apatična in nemotivirana. Sem tip človeka, ki je zelo rad aktiven, zelo rada imam cilje, ker sem ambiciozna in mi to ustreza. Ampak vseeno moram priznati, da sem imela vmes obdobje, zdaj je sicer bolje, ko sem se spremenila in sem si bila moteča, karakterno. Bila sem nemotivirana in apatična. Kot sem se pogovarjala s svojimi prijateljicami, ki so tudi mamice, je tega veliko. Mislim, da bi bilo dobro, da bi se o tej temi govorilo več. Mislim, da se vsem pozna. Jaz sem na primer zelo socialni tip človeka in izjemno pogrešam sproščeno druženje, objeme. Upam, da se bomo počasi lahko vrnili v neko normalo in da se bomo potem lahko tudi mentalno spravili v tisto pravo razpoloženje.

Vam je bilo na začetku težko spregovoriti o tako osebni težavi?

Pri svojem delu se skušam osredotočiti na kulinariko, pogosto odprem tudi kakšno temo o alergijah, ker mi je blizu in tudi zaradi tega, da ozavestim ljudi, da so pozorni in da obstajajo tudi takšne družine, ki imajo težave z alergijami. Odpiram teme, ki so mi blizu in so zame pomembne. Na socialnih medijih se večinoma pojavim z neko pozitivno zgodbo – ali je to kulinarična ali kak pozitiven trenutek v življenju. Ljudje potem dobijo percepcijo, da sem vedno vesela, da je vedno vse super. Ustvarijo si neko popolno podobo o človeku, kar je zelo škodljivo, zlasti v teh časih.

Ravno zaradi tega sem že nekajkrat s svojimi bralci delila, da nisem samo nasmejana in priznam tudi slabše trenutke. Da je to normalno. Govorila sem z neko mamico, ki sledi nekaterim profilom drugih mladih mamic, in je rekla: »Joj, jaz sem bila zadnjič tako utrujena, ampak nobena od teh mamic nikoli ni ne utrujena ne vzkipljiva, ves čas se lepo igrajo s svojimi otroki. Jaz pa nimam časa niti, da bi pospravila, in sem utrujena in nervozna ter vzkipim in se potem zaradi tega zelo slabo počutim.« In sem rekla, da je to normalno. Vse mame kdaj vzkipimo, smo utrujene in imamo slabe dneve. Nismo vedno sijoče in nasmejane in se cele ure igramo z otroki ter imamo zraven vse pospravljeno in vse skuhano. To ni realno stanje in je treba govoriti o tem, ker niso samo oni v stresnih situacijah. V resnici smo si zelo podobni.

Dejansko je tako, da smo danes nasičeni z različnimi popolnimi podobami, kar nas resnično lahko potolče.

To je tudi eden od razlogov, zakaj je pomembno, da odpiramo takšne teme. Zlasti zdaj, v času socialnih medijev. Treba je prikazati realne slike, da drugi ne dobijo občutka, da so sami in da se samo oni tako počutijo. Ni fino, veliko nas je.

Kdo pa je vam dajal v tem času največ poguma za naprej?

Bom rekla, da kar moj partner, imam res zlatega moža. To je res nekaj, kar najbolj na svetu cenim, da imam partnerja, na katerega se lahko ves čas zanesem. To mi pomeni največ in seveda otroci. Kot so lahko po eni strani naporni, pa ni nikogar, ki bi te lahko bolj dvignil.

Prej ste omenili, da si pomagate z dihalnimi vajami, imate še kakšen odklop? Ste uvedli še kaj drugega v svojem življenju?

Trenutno skoraj več ne zmorem. Zdaj, ko bodo otroci spet v šoli in vrtcu, bo morda nekoliko lažje. Večinoma je res to, da si čez dan vzamem nekaj minut časa zase, si nadenem slušalke na ušesa in se dejansko ustavim. To mi pomaga, da potem lažje stisnem čez dan. Nazadnje me je sredi spanja zbudilo jeseni ob treh zjutraj in me je začelo dušiti in stiskati. Te dihalne vaje izjemno pomagajo, da se umirim. To se mi zdi najboljši nasvet za vse – če se znajdejo v kaki stiski, da se tako umirijo. Ali pa da na začetku paničnega napada s takšnimi vajami pomirijo svoje telo – da štejemo vdihe in izdihe. To meni izjemno pomaga.

Če gledate danes za nazaj, mislite, da bi morali že prej prepoznati pri sebi kakšne znake, da bi vse to lahko preprečili?

Iz vsake stvari v življenju na splošno želim potegniti nekaj pozitivnega. Vse se zgodi z namenom. Vse izkušnje, ki sem jih imela v življenju – pozitivne ali negativne, so se zgodile z namenom. Tako gledam na življenje in tudi ti panični napadi so se mi zgodili z razlogom. Ničesar ne bi spremenila v zadnjih desetih letih. Me je pa telo na ta način opozorilo, da moram sebe postaviti na višje mesto in, ne nazadnje, da se moram naučiti poiskati ravnovesje. Nisem ga še našla, ampak se trudim.

Ste se že s kom tako povezali, imate kakšne znanke ali znance, ki so šli čez podobno izkušnjo?

Ne, moram priznati, da ne. In ko ljudem razložim, kaj sem doživela, to povezujejo s čisto napačno stvarjo, večinoma z nečim, kar sploh ne paše pod to. On o tem se čisto premalo govori. Edino, ko sem zadnjič nekaj omenila na spletu, se mi je nekaj bralk javilo s podobnimi težavami. Celo bralka, ki je rekla, da je imel njen najstnik, star 17 ali 18 let, v zadnjem letu grozne panične napade. Z njo sem delila svojo izkušnjo, ji predlagala dihalne vaje in pravi, da mu je pomagalo. Splača se o tem govoriti.

Česa se po vašem mnenju lahko naučimo iz vaše izkušnje?

Veliko staršev, ki so v podobni situaciji, misli, da ni veliko tega, ampak je. To je pogosta težava, ampak preveč damo na svoja ramena in živimo v tem norem tempu. Zlasti starši z majhnimi otroki. Ne samo starši, na splošno je življenjski tempo nor in nas je veliko, ki se znajdemo v obdobjih, ko smo enostavno preobremenjeni. Mogoče bodo nekateri prepoznali, da so to imeli in sploh niso vedeli, kaj se jim je dogajalo. Da obstaja način, kako se s tem spopadati, da preprečimo, da bi se ponovilo, da najdemo tehnike, ki pomagajo, ko pride do takšne situacije. Da poskušamo najti neko ravnovesje, si odpuščati in da se imamo bolj radi.

Naročnik oglasnega sporočila je Zavarovalnica Triglav