Večkrat so presenečeni, ker sem netipična pohodnica. Netipična tekačica. Nimam želja po dokazovanju in tudi moje razlage, da se mi »fučka« najboljši pretečeni čas ali najhitrejša hoja v hrib, si vsak posameznik razlaga po svoje. »Nimam pojma,« je običajno moj odgovor. Nikoli nimam ure na roki. Me moti. Ne maram, da mi čas narekuje tempo. Raje poslušam svoje telo. Rada se zaprem vase in razmišljam o sebi. O stvareh, ki se mi dogajajo, in ljudeh, ki me obkrožajo. Premlevam slabo in s telesno aktivnostjo najdem v teh svojih občutkih dobre stvari. Če ne drugega, življenjski nauk. Jezo, slabo voljo oziroma cmok, ki me tišči v grlu, pa prediham. S hojo ali tekom z lahkoto vse odložim na vrhu hriba in v dolino spustim nasmejano Metko.

Zato narava. Zato tek ali hoja v hrib. Zakaj jutra? Ker moji še vsi spijo. Ker so jutra nirvanska in sveža. Ker imam svoj mir, svojo zgodnjo jutranjo kavo. Ker se zjutraj počutim svobodno in neobremenjeno. Ker so jutra zakon in svet v njem miren in spokojen. Evo, zato!   

Hvala za gene

Vem, da se sliši preprosto. In zavedam se, da sem nekako rojena pod srečno zvezdo, ker sta moje razmišljanje in moj pozitivizem vpisana v mojih genih. Dopolnjena z mamino vzgojo in izpopolnjena z očetovo brezskrbnostjo. Oče, ki je vame vlil še dodatno voljo do življenja. Željo po aktivnostih, saj je bil tudi sam zagrizen pohodnik. Zgodnje jutranje nedelje je začel z vzponom na Nanos. Do zajtrka je bil že doma. Tudi mene je spodbujal, naj grem z njim. Tu pa tam mu je celo uspelo, da sem šla, in priznam, kljub začetnemu odporu mi je bilo potem fino. Zdaj mi je jasno, od kod je črpal toliko elana in dobre volje. Noro ga pogrešam. Morebiti tudi zato hodim v hribe, saj imam občutek, da sem mu tam bliže.

Rada se smejim. S smehom rešim še tako resno situacijo, zato problem, ki mi pride na pot, pogosto vržem čez ramo in si rečem: »Bo že!« Menim, da ga slaba volja samo poglobi, oteži.



Nekaj je dobro in nekaj je slabo

Z leti sem pridobila izkušnje. Začela ločiti dobro in slabo. Začela sprejemati odločitve, ki so naredile konkretne spremembe mojega življenjskega sloga. Si dovolila vzeti več časa zase in meni ljube ljudi.

Večina ima občutek, da moj nasmejani obraz ne pozna stresnih okoliščin. Ooo, pa se tudi jaz spotaknem. Se poberem, dvignem in še bolj zaživim. Objeta z nevihto znam jadrati skozi življenje in z novimi izkušnjami iz situacije potegnem le najboljše.

Zato narava. Zato tek ali hoja v hrib. Zakaj jutra? Ker moji še vsi spijo. Ker so jutra nirvanska in sveža. Ker imam svoj mir, svojo zgodnjo jutranjo kavo. Ker se zjutraj počutim svobodno in neobremenjeno. Ker so jutra zakon in svet v njem miren in spokojen. Evo, zato!