Število mest na študijski smeri novinarstvo se je v zadnjih nekaj desetletjih krepko zmanjšalo. Če bi sklepali po golih številkah, bi lahko rekli, da zanimanje za ta poklic upada. Je res tako?

Ne gre za neposredni upad zanimanja. Gre za zavestno odločitev katedre za novinarstvo, ki je v zadnjih nekaj letih sklenila, da zmanjšamo število vpisnih mest zaradi dveh razlogov. Prvi je ta, da lahko manjšemu številu študentov zagotavljamo bolj kakovosten pristop, saj je pri pripravi novinarskih izdelkov, recimo televizijskih in digitalnih, bistveno lažje in bolje delati s študenti čim bolj individualno kot pa z veliko skupino. 

Drugi razlog je naš odziv na slovensko medijsko okolje, ki se spreminja. Manevrski prostor za opravljanje novinarskega poklica se krči in v tem kontekstu bi bilo v Sloveniji neprimerno, da bi povečevali število vpisnih mest, čeprav je interes za študij še vedno velik. Razlogi za zanimanje in privlačnost novinarskega študija in poklica so jasni, gre za – z vidika ustvarjanja – zelo zanimiv in dinamičen poklic, ki v novih digitalnih okoljih omogoča ustvarjanje še širše palete form in formatov ter najrazličnejših vsebin prek najrazličnejših kanalov.

Ta neurejeni delavnik, ki se začne navsezgodaj zjutraj z družbenimi omrežji in se konča pozno zvečer z njimi ter vključuje nenehno pisanje objav ter nenehno iskanje informacij in novic, prinaša kontinuiran delovni čas. Kot vsi vemo, telo tega na dolgi rok ne zmore.

Še pred dobrim desetletjem so se študenti po študiju novinarstva nadejali razmeroma stabilne zaposlitve in vsaj približno ustaljenega urnika, danes v dobi digitalnih medijev in interneta pa se od novinarja pričakuje, da bo na voljo 24 ur na dan. So se mladi danes že sprijaznili s takšnim načinom dela? 

Pred kratkim sem prebral, da je ena izmed besed, ki označujejo generacije, ki prihajajo v zadnjih letih na fakulteto, nestabilnost. Njihovo mladost je označevalo nenehno spreminjanje, dinamika, in mladi so se morali soočiti z dejstvom, da delovna okolja niso več takšna, kot so bila v času njihovih starih staršev in celo staršev, in da delo danes poteka drugače. Pogosto na žalost – zaradi negotovosti prekarnega dela, negotove možnosti ustvarjanja družine, najemanja kreditov in še vseh drugih vidikov. Gotovo je sokriva celotna družba, da mladi nimajo več teh prednosti, ki so jih imele generacije še pred 20 leti. 

A mladi se na to seveda odzivajo in se zavedajo, da pridobivajo znanje, za katero vedo, da ga bodo morali spreminjati in posodabljati vse življenje prav tako, kot se spreminjajo in posodabljajo računalniški programi, platforme in naprave, na katerih delujejo. Če danes nekaj obvladaš, si denimo uspešen spletni vplivnež na instagramu, ti to še ne zagotavlja dobre prihodnosti čez pet let. Gotovo pa ti pomaga, če si na splošno drzen, spreten, inovativen, analitičen … In to je ključno znanje za sedanjost in prihodnost, ne obvladovanje konkretnega družbenega omrežja ali trenutnih fint posameznih algoritmov znotraj njih.

Preberite še: Miša Molk: Sme človek biti tak, kakršen je? 

Novinarji danes vidimo, da je naš poklic postal bolj način življenja in razmišljanja, ki ga ob vsej tej tehnologiji ne izklopiš niti za eno uro v dnevu.

Seveda, to je gotovo tudi težava. Ko je govor o pojmih, kot je izgorelost, opažam, da se kolegi iz novinarskih vrst množično odzivajo na to tematiko. Tudi na novinarskih dnevih je bila ena od razprav posvečena izgorelosti. Ta neurejeni delavnik, ki se začne navsezgodaj zjutraj z družbenimi omrežji in se konča pozno zvečer z njimi ter vključuje nenehno pisanje objav, govorimo seveda o profesionalnih in ne zasebnih, ter nenehno iskanje informacij in novic, prinaša kontinuiran delovni čas. Kot vsi vemo, telo tega na dolgi rok ne zmore. In za novinarja, ki je vendarle etično zavezana oseba in se zaveda, da je vsaka objava potencialno nevarna ali sporna, tako izčrpavajoče delovanje v nedogled ni mogoče. 

Se študenti, ki pridejo na novinarski študij, že zavedajo tega, ali to izkusijo šele, ko začnejo delati za določen medij? 

Mladi danes vstopajo v fazo študija, ko imajo že vsaj nekaj let izkušenj z digitalnimi platformami in se na nek način zavedajo, kako digitalne platforme delujejo – tako kot se zavedajo, da te platforme živijo 24 ur na dan in imajo svoje različne cikle znotraj tega. Mnogi od njih so aktivni znotraj teh digitalnih platform obvladujejo specifike posameznih platform. Vedo denimo, ob katerih urah je določen tip vsebine najbolje objaviti na Instagramu ter kateri format je trenutno najbolj odmeven, naj bo to zgodba, klasična objava ali video. Ugotavljajo tudi, na kakšne jezikovne formulacije se ljudje najbolj odzivajo. S takšnim znanjem že pridejo na fakulteto in jim je novo delovanje v množičnih medijih precej blizu. O novih 'pravilih' vedo velikokrat več kot njihovi starejši kolegi: kako pritegniti pozornost, kako narediti všečen naslov, kakšna dolžina teksta je primerna v kakšnih okoliščinah in na kakšnih platformah.

Še vedno tudi potrebujemo novinarje, ki so pokončni in ki razkrivajo korupcijo, politične spletke in druge zgodbe, ki bi brez novinarjev ostale skrite.  

Jih lahko profesorji potem sploh še kaj naučite, če že pridejo tako izurjeni v novih tehnologijah? Danes pogosto namreč slišimo, ko študenti, in ne nujno samo novinarstva, tudi drugih smeri, rečejo, da vedo več kot predavatelji, saj so se tako rekoč že rodili s telefoni v rokah. 

Poglejte, razni video vodiči in svetovalni videi na youtubu (denimo glede ličenja, mode, računalniških igric, filmov in TV serij) nimajo veliko skupnega z novinarstvom. Nekdo je lahko vešč ustvarjanja takšnih vsebin, a novinarstvo zahteva drugačen pristop. Novinar zahteva kritično, pokončno in čim bolj neodvisno razmišljanje in obravnavo, potrebuje odgovore na ključna vprašanja in seveda tudi zavedanje, kaj sploh so pomembna vprašanja v nekem trenutku. Potrebuje razmislek o tem, kaj je za družbo in uporabnike pomembna informacija in kaj lahko osvetlimo v novi in drugačni luči. Tehnološka in produkcijska znanja so danes koristna, pogosto nujna. Brez specifičnih znanj, pravil in kompetenc, kakršne pridobijo študentje novinarstva prav s študijem novinarstva, pa se kakovostnega novinarstva – ne zgolj svetovalnih videov na youtubeu – ne da ustvarjati.

Svet je kompleksen, vsak dan se dogaja množica zelo pomembnih dogodkov, naj bo to merjenje moči med ZDA in Kitajsko, dogajanje v EU in Brexit, volitve v sosednjih državah, izbruhi virusov na različnih koncih sveta in njihovo širjenje po svetu, klimatska katastrofa ali navsezadnje dogajanje v Sloveniji in lokalne zgodbe. Razumevanje vsega tega je pogosto zelo težko, če nimaš ustreznega okvirja in interpretacije ter komentarja. Še vedno tudi potrebujemo novinarje, ki so pokončni in ki razkrivajo korupcijo, politične spletke in druge zgodbe, ki bi brez novinarjev ostale skrite.