Zdi se, da najstnikom največ pomeni druženje s svojimi sovrstniki. Če jim to vzamemo, se zgodi kaj?

Zgodi se to, da se družijo s tistimi, ki so na voljo. Enkrat so to starši, drugič so to bratje, sestre, najbližje sorodstvo. Stik s sovrstniki lahko izvedejo tudi na daljavo s pomočjo sodobnih tehnologij. Najstniki to zelo dobro obvladajo in morda je čas epidemije primeren, da o novih tehnologijah poučijo tudi svoje babice in dedke.

Naj podam primer. Babice in dedki še vedno vse finančne zadeve urejajo fizično na banki. Tu bi lahko starši najstnike usmerili in jim zadali nalogo, naj svoje stare starše naučijo, kako plačevati račune preko spletne banke. Preko tega se bo najstnik naučil veliko novega, videl bo, kako razmišljajo starejši, obdržal bo stik z njimi. Počutil se bo koristnega, moral bo skrbeti za dedka in babico, neprestano bo moral razmišljati, kako naj jima pomaga. Tu se dogaja vse, kar se sicer dogaja pri fizičnih stikih. Le objemanja ni. Ampak poglejte. Dotik smo zadnjih nekaj let preganjali, čeprav vemo, da majhnega otroka lahko potolažiš le, če ga vzameš k sebi v naročje in ga objameš. 


Porast depresije, tesnobe pri najstnikih zaradi pretirane uporabe novih tehnologij je v naši družbi prisoten že zadnjih nekaj let. Zaradi epidemije so najstniki primorani nove tehnologije uporabljati še pogosteje in več časa kot prej. Kaj to pomeni za porast duševnih motenj med njimi? Kakšna je prihodnost današnje mladine?

To je področje, kjer se bodo stvari poslabšale. Tam, kjer družina funkcionira, se imajo zdaj lepše, boljše. Družine, ki so imele že pred epidemijo težave, tam se je stanje poslabšalo. Na tem področju bo morala stroka odigrati pomembno vlogo. Ampak vnaprej pripravljati rešitve in se spraševati, kaj narediti s to novo generacijo, je nesmiselno. Bolj je pomembno, kako urediti področje šolanja na daljavo in kako najstnikom omogočiti stike na daljavo, zdaj jih morajo starši spodbujati k temu. 

Najstniška neodgovornost ne izvira iz tega, da ne ubogajo, ampak še nimajo dobro razvitega možganskega režnja, ki odloča o ravnanju za sprejemanje odločitev. Razvije se nekje do petindvajsetega leta starosti. Zato bodo njihove odločitve take, kot jih pri nas sprejemajo nekateri politiki. Nezrele. 

Večina najstnikov je precej svojeglavih. Najraje delajo tisto, kar je prepovedano. Tudi v času epidemije jih vidimo na prostem, kar je v redu, ampak jih je preveč na kupu in nekateri ne nosijo mask. Kako naj starši ukrepajo?

Potreben je nadzor. Enostavno. Najstniki ne delajo tistega, kar od njih pričakuješ, ampak tisto, kar pregleduješ. Zato morajo starši najprej razmisliti sami pri sebi, kako bodo najstnike kontrolirali. Najstniška neodgovornost ne izvira iz tega, da ne ubogajo, ampak še nimajo dobro razvitega možganskega režnja, ki odloča o ravnanju za sprejemanje odločitev. Razvije se nekje do petindvajsetega leta starosti. Zato bodo njihove odločitve take, kot jih pri nas sprejemajo nekateri politiki. Nezrele.