Na družbenih omrežjih sem zasledila vaše fotografije, ki kažejo, da ste izjemno gibčni. Kako dolgo se že ukvarjate z jogo?

Z jogo sem se začela ukvarjati pred dobrimi petnajstimi leti. Prej sem že nekaj časa čutila bolečine v hrbtu, a po treh letih vadbe so začele popuščati. Pred kratkim pa sem tudi ugotovila, da to ni dovolj. Sin Gašper, ki je trener, mi je že dolgo govoril, da je to, da redno vadim jogo, sicer super, a da mi manjkajo vaje za moč.


Ste se jih lotili?

Med karanteno, ko smo imeli več časa, je postal moj še bolj zavzeti motivator. Kadar koli je imel čas, sem bila na voljo za uk. Sploh nisem vedela, da ne znam narediti niti pravega počepa, da imam tako zelo šibke roke. (Smeh.) Joj, če bi že prej vedela, kako pomembne so vaje za moč! Nikoli ni prepozno začeti. Res pa je, da je zelo pametno, da imaš vsaj na začetku trenerja, ki te vaje nauči delati tako, kot je prav. Z napačnimi gibi si lahko namreč narediš veliko škode. Če pa se jih naučiš delati prav, je pozitivnih rezultatov ogromno. Naučil me je nekaj osnovnih vaj. Ena od njih je t. i. mrtvi dvig; kako s tal pobrati utež, pravilno dihati, stisniti ročko uteži. Sin pogosto v šali reče, da me ne trenira iz altruističnih vzgibov, temveč da se lahko z mano pohvali. (Smeh.) Kadar koli slišim koga reči, da je že prestar, da bi se lotil vadbe, zamahnem z roko. Nikoli nisi prestar! Že v enem samem letu lahko zase ogromno narediš. Ne samo da je moč stiska roke recimo neposredno povezana z aktivacijo živčevja, močnejše mišice pomenijo močnejše kosti, manj možnosti za padce, zlome kolkov, ki zahtevajo hospitalizacijo. Ko pa enkrat obležiš, se ti začne mišična masa še bolj zmanjševati, včasih se pojavi še depresija, nekateri iz postelje ne vstanejo več. Zato imam cilje. (Se nasmehne. Sin, ki je poleg, pa pojasni, da jo bo tako natreniral, da bo lahko naredila več pravilnih moških sklec.)

Čeprav vas ne poznam kot osebo, ki ne bi dala veliko nase, se zdaj, sem prepričana, počutite še bolje. Je res?

Odkar treniram, sem še bolj polna energije. Res je, kar pravijo, da se po treningu sprošča hormon sreče. Zdaj, ko sem začela delati še vaje za moč, opažam, da uporabljam mišice, za katere prej sploh nisem vedela, da obstajajo. (Smeh.) Poleg tega se kar sama od sebe popravim, ko imam slabo držo, svojega telesa se zavedam tudi, ko recimo delam na vrtu.

Sin pogosto v šali reče, da me ne trenira iz altruističnih vzgibov, temveč da se lahko z mano pohvali. (Smeh.) Kadar koli slišim koga reči, da je že prestar, da bi se lotil vadbe, zamahnem z roko. Nikoli nisi prestar!

Prej ste omenili, da imate cilje. Katere?


Najpomembnejši je, da se ne poškodujem. Bolje je narediti manj, a to dobro. No, priznati moram, da se tudi meni ne da vedno trenirati. Nisem ravno navdušena nad tem, da je treba poprijeti. Ampak potem se spomnim, kako dobro se počutim, ko oddelam svoje, dobim neko novo potrditev. In sem navdušena nad posledicami vadbe. Prepričana sem celo, da bi vsem starejšim ljudem morali omogočiti zastonj preventivno vadbo pred poškodbami; manj bi bilo padcev, manj zlomov. Vsak človek je odgovoren do samega sebe, da za svoje zdravje naredi, kar je v njegovi moči. Bolj ko si fizično aktiven, več zmoreš v vsakdanjem življenju. Za to ni treba veliko, dovolj je nekaj vaj nekajkrat na teden. (Naj vam nekaj pokažem, spet pristopi Gašper. Skupaj pogledamo posnetek, na katerem njegova mama naredi osem mrtvih dvigov z 32-kilogramsko utežjo. Gospe Grošelj je malce nerodno.) Staranje je privilegij. A ni pomembno to, da dolgo živiš, pomembno je, da so tvoja leta življenja kakovostna. Naredim, kar lahko, da sem zdrava in da še vedno lahko delam. Res pa je, da je pametno ne preveč premišljevati o tem, kako težko je, o tem, da danes nisi pri volji za trening. Do obveznosti, ki sem si jih zadala, sem fleksibilna. Ne sekiram se, če kateri dan izpustim jogo, na primer. Seveda je tudi meni zjutraj velikokrat odveč spraviti se k delu. A sem se navadila odmisliti. Kar lotim se. Tako se bolje počutim.