Razum mu ne prišepetava v optimistični maniri, a v duhu ohranja upanje. Enako kot pred šestimi leti, ko se je Luka Mesec odločil za politično pot. Ne jenja ga presenečati vedenje določenih posameznikov, ki se v želji po ohranitvi privilegijev obračajo po vetru, a verjame, tako je brati med vrsticami, da so pred nami časi, ko bo določene »škodljivce« odpihnilo za vedno. 

V slovenski politični prostor ste se v zadnjih letih dodobra vpregli. Sprehodiva se k začetkom in prvim razočaranjem, ko ste uvideli, da samo dobra volja in zagnanost nista dovolj za konkretne spremembe.

Sam sem, kot tudi velik del mojih kolegov v Levici, tako imenovani otrok krize. V letih okoli 2008 smo bili še na faksu. Z našimi očmi je bila prihodnost videti grozljiva, sesedala se je resničnost, kot smo jo poznali, ves svet je poslušal črne napovedi. Nato se je »zgodila« še Janševa vlada in sprožila velike proteste, na katerih smo sodelovali tudi mi. To, kar se je dogajalo, nas je toliko vznemirilo, da smo spoznali nekaj pomembnega, in sicer da se bomo morali sami potruditi za svojo prihodnost, da nas nihče ne bo rešil. Odločitev, da si mora naša generacija sama izbojevati boljšo prihodnost, nas je pripeljala v politiko. Od tedaj je minilo že šest let. Ampak vprašali ste me o prvih razočaranjih ... 

Obstajajo stranke na sredini, ki so pripravljene prodati vse, kar so govorile, vsa svoja načela, spraviti državo na pot orbanizacije, vzpostavitev madžarskega tipa diktature, samo zato, da bi njihovi ljudje ohranili svoje stolčke. S tem so povedale vse. Zato še toliko bolj upam na predčasne volitve, da jih ljudje odpeljejo na smetišče zgodovine. 

Kljub temu da smo parlamentarna stranka, da imamo možnost predlagati zakone, da smo sodelovali z vlado, se ne moremo znebiti občutka zaletavanja ob steno, in to celo pri najbolj navadnih rečeh. Kljub vsemu nam je marsikaj uspelo. Uspelo nam je z minimalno plačo, z dvigom socialne pomoči. Ko smo se lotili zdravstvenega zavarovanja, ki, tako se nam je zdelo, res ne bi smela biti problematična tema, pa so se začela lomiti kopja. A stopiva korak nazaj. Lani, ko smo že podpisali sporazum z vlado, so bili med krovnimi projekti ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, prekarnosti in ureditev stanovanjske politike. O zadnji je v koaliciji veljal dogovor, da bomo stanovanja in zemljišča s slabe banke prenesli na stanovanjski sklad. Torej iz enega državnega žepa v drugega. Kljub temu smo sepogajali kar tri mesece, saj slaba banka ni hotela predati teh nepremičnin. Kaj se je zgodilo? Na koncu so bila na stanovanjski sklad prenesena le tri zemljišča, pa še ta so mu bila prodana – in to po izjemno visoki ceni! 

Čeprav imamo svoje poslance, čeprav kot programska stranka dajemo vse od sebe, na koncu nenehno trčimo ob iste ovire – želje posameznikov, politike na oblasti, ki branijo ali interese slabe banke ali zavarovalnic ali študentskih servisov. Temu lahko večinoma dodamo še golo muhavost, ko se rešitve ne sprejemajo zgolj zato, da Levica zanje na koncu ne bi imela zaslug. Prebijanje skozi slovenski politični labirint je zato nadvse zapleteno, a se obenem iz vsakega neuspeha tudi učimo. Smo kot Edison (se zasmeji), ko je v tisočem poskusu vendarle ustvaril delujočo žarnico. Ni rekel, da mu prej vsakič znova ni uspelo, le da je žarnica izum s tisoč koraki.

Ste med iskanjem poti v tem labirintu spremenili tudi katera svoja prepričanja?

Ne, pač pa svoje ideje nenehno izčiščujemo, jih razvijamo v konkretne predloge. V politiko smo vstopili s svojim pogledom na svet kot stranka demokratičnih socialistov. Kapitalistični sistem si želimo oblikovati v takšnega, ki je socialen, ekološki, do ljudi, živali in okolja prijazen. To je bilo tudi naše osnovno izhodišče, ki pa smo ga le pilili s konkretnimi programi, zakonskimi predlogi. Vsakič, ko smo se kje zataknili, smo bili v novem poskusu bolj jasni. Nekdaj smo videli gozd, v tem času pa smo se naučili tudi, kako se prebijati skozenj.

Pri Janši je zelo jasno, da gre za človeka, ki nenehno menja politično barvo; od mladega komunista do borca za človekove pravice, socialnega demokrata, konservativca do tega, kar je danes. Janša se nenehno premika tako, da je najbolje zanj, žene ga želja po oblasti. Ne, z njim nismo pripravljeni sodelovati, saj rasistična in hujskaška politika ne sodi v ta prostor. 

Evropska in svetovna politika nam kaže, da vse težje velja tista zveličavna krilatica nekdanje prve dame ZDA Michelle Obama When they go low, we go high (ko se vedejo nizkotno, ostajamo pokončni). Premagati politično enoumje z intelektualno, dejstev polno držo postaja čedalje težje. Morda Levica ne dosega večjih uspehov tudi zato, ker ste preveč prijazni in dostojni v svojih zahtevah?

Mislim, da je v tem nekaj resnice. Leto po izvolitvi, leta 2015, smo bili po anketi Dela kratek čas skupaj s SDS na prvem mestu. Potem pa smo pri dveh pomembnih zadevah odigrali načelno vlogo. Do beguncev smo zavzeli humanitarno stališče in jasno obsodili populizem, ki se je razvijal v debatah o njih. Nato je desnica razpisala referendum o pravicah istospolno usmerjenih, kjer smo bili nosilci zakona. Takrat so nas številni odpisali, obsodili, ker jim ni bila všeč naša drža. A dejstvo je, da smo in bomo delali tako, da nikoli ne bomo izbirali populizma, se lotevali tem, ki so morda popularne, temveč samo one, ki so pravične in prave v humanistično-razsvetljenskem nazoru na poti v družbo, v kateri si želimo živeti. Nočemo takšne, v kateri se bo vsak skrival v svojem kotu, za lažno varnost pa bo nad nami bdel veliki vodja. Ne, hočemo živeti v svobodni in odprti družbi, v kateri ne bo revščine in strahu.

Preberite še: Marjan Šarec: Nimamo vsi istega praga bolečine 

Doslej niste predlagali niti enega državnega sekretarja, ministra iz svojih vrst. Držite se na varni razdalji. Na trenutke ste videti kot rezervni igralci. To je položaj, ki vam ga ne bi bilo treba zasedati, a se vseeno vseskozi odločate zanj.

Ne, vanj smo postavljeni. Lani smo se po koalicijskih pogovorih zavestno odločili, da v vlado ne gremo. Zakaj? Razloga sta bila dva. Po eni strani smo ocenili, da je doseženi kompromis predaleč od našega programa, po drugi pa smo dvomili, da bo tisto, kar nam je uspelo vnesti v koalicijski sporazum – 10.000 novih najemnih stanovanj, modernizacija železnice, višja minimalna plača in podobno – vlada pripravljena uresničiti. Nismo se mogli znebiti občutka, da nam nekateri kimajo samo zato, ker si želijo našega podpisa, da bi prišli na oblast, potem pa bodo na dogovore pozabili. Zato smo se odločili, da pomagamo postaviti manjšinsko vlado in z njo programsko sodelujemo. To nam je puščalo odprta vrata, da naredimo, kar smo si zastavili. 

Pri minimalni plači se je izkazalo, da ta formula deluje, a nato se je zalomilo. No, bom bolj neposreden ... Za tako sodelovanje smo se odločili, ker smo verjeli, da je bolje za obe strani, če sodelujemo projektno. Manj bo prostora za izigravanje in spore. Ker smo ostali zunaj, smo lahko delovali transparentno, se z vlado pogajali na očeh javnosti, kar pomeni, da je vsak lahko jasno vedel, kakšna stališča kdo zastopa. V vladi pa bi bilo drugače. Ko enkrat zakorakaš v vladno palačo, se za tabo vrata zaprejo. V njej se sprejemajo odločitve, ki ne samo da niso na očeh javnosti, tam še magnetogramov ne uporabljajo. Ocenili smo, da je verjetnost, da nas bodo izigrali, prevelika. Za politično udejstvovanje se nismo odločili, da bi za vsako ceno prišli na oblast, temveč da poskušamo stanje izboljševati. In naše delovanje podrejamo temu cilju, ne pa oblasti za vsako ceno, kot počnejo skorajda vse druge stranke.

Že zelo dolgo nismo imeli res kakovostne oblasti ... Hm, kdo je bil zadnji tak politik, ki bi ga lahko omenil? Lahko bi rekel, da je bil Milan Kučan dober predsednik. Enako velja za nedavno preminulega Janeza Stanovnika. 

Nedavni odstop premiera Marjana Šarca naj bi bil povezan tudi z vami. Levici je očital nepotrpežljivost, vi pa se branite, da z njegovim odstopom nimate nič, da si je to juho skuhal sam. Kdo ima prav?

Gospod Šarec je okoliščine, v katerih se je znašel, dojel zelo čustveno. Razumem, da si želi iskati krivce, se oprati krivde tudi tako, da s prstom kaže na koalicijske partnerje, na Levico. A dejstvo je, da se je zgodba, povezana z nami, razpletla že novembra lani, dva meseca pred njegovim odstopom, tako da s tem nimamo nič. Šarčev odstop je posledica spora med njim, ministrom za finance in ministrom za zdravje. Kazati s prstom na nas je zato krivično. Ob tem moram omeniti, da smo z vlado odlično sodelovali, ko je sodelovanje koordinirala Jerca Korče, poslanka Liste Marjana Šarca. Težave so se začele pojavljati, ko so koalicijski partnerji zahtevali, da jo iz pogajanj odstranijo. Takrat se je počasi začelo kazati, da namen sodelovanja ni iskanje rešitev, temveč zavlačevanje, miniranje. Jasno je postalo, da druga stran brani interese omenjenih študentskih servisov, slabe banke in podobno. No, k vsemu skupaj pa je veliko dodala tudi nečimrnost.

V politiko ste šli z dobrimi, a mogoče kdaj naivnimi nazori. Po šestih letih najbrž že bolje razumete delovanje v ozadju. Zakaj torej posamezniki branijo interese, ki z dobrim za ljudstvo nimajo nobene zveze?

Vsi zakoni, predpisi, institucije, vse to so družbeni kompromisi. Vsakič, ko kdo hoče kaj spremeniti, se oglasijo nasprotniki. Če želiš dvigniti minimalno plačo, se bo oglasila Gospodarska zbornica, če želiš ukiniti dopolnilno zdravstveno zavarovanje, v zrak skočijo zavarovalnice, če hočeš sprejeti podnebni načrt za zniževanje CO2 v zraku, se bo oglasil TEŠ-6. Nenehno kdo pritiska na politiko z druge strani. Že na začetku smo dali zelo jasno sporočilo, da bomo delali v javnem interesu, tako da si na naša vrata s kakšnim podkupovanjem nihče niti trkati ne upa. Ko smo govorili o prenosu dopolnilnega zavarovanja na ZZZS, so se pojavili trači o lobistih, ki poslance prepričujejo, naj se ne udeležujejo glasovanj, na primer. Danes ima politika tako slab ugled tudi zato, ker ljudje vidijo politike kot karieriste, ki v mandatu ne delajo drugega, kot skrbijo za to, da bodo nato drugje dobili čim boljšo službo. Kaj točno ti lobisti politikom ponujajo v zameno, ne vem. Najbrž ne gre neposredno za podkupnine, ampak je v igri kak obet dobro plačane službe v zameno za usluge v mandatu.

Nedavno se je vaš poslanec Siter na seji državnega zbora pojavil z majico skupine Bad religion, na kateri je bil v rdečem krogu prekrižan križ. Imajo takšne nezrele provokacije smisel?

Se strinjam, to je bila provokacija, ki v parlament ne sodi. Poslanci smo, zavzemamo javno funkcijo, s katero prevzemamo tudi odgovornost, zato se take provokacije ne spodobijo. Da se z njegovim ravnanjem ne strinjamo, smo Primožu jasno povedali. Obljubil je, da se ne bo ponovilo.

Mi milijarderjev nimamo, imeli smo pa tajkune, ki jim je politika omogočila, da so podjetja prevzeli tako, da so nanje prenesli svoje kredite, nato pa jih v krizi potopili. Sebi so nagrabili ogromno premoženja, družbi pa povzročili stotine milijonov evrov škode. So zgovoren primer tega, da niso samo milijarde tiste, ki si jih vzamejo, pogosto tudi milijonov ne zaslužijo drugače. 

V medijih ste že povedali, da pri sestavljanju nove vlade ne boste zamerljivi. Kako pa gledate na Janšo in posameznike okoli njega, ki so po novem z njim pripravljeni sodelovati, čeprav še »včeraj« česa takega nikoli ne bi storili?

Pri Janši je zelo jasno, da gre za človeka, ki nenehno menja politično barvo; od mladega komunista do borca za človekove pravice, socialnega demokrata, konservativca do tega, kar je danes. Janša se nenehno premika tako, da je najbolje zanj, žene ga želja po oblasti. Ne, z njim nismo pripravljeni sodelovati, saj rasistična in hujskaška politika ne sodi v ta prostor. Do pred kratkim smo bili prepričani, da se je s svojim ravnanjem že toliko marginaliziral, da nikomur ne bi več padlo na pamet, da bi z njim sodeloval pri sestavi vlade, a smo se očitno zmotili. Obstajajo stranke na sredini, ki so pripravljene prodati vse, kar so govorile, vsa svoja načela, spraviti državo na pot orbanizacije, vzpostavitev madžarskega tipa diktature, samo zato, da bi njihovi ljudje ohranili svoje stolčke. S tem so povedale vse. Zato še toliko bolj upam na predčasne volitve, da jih ljudje odpeljejo na smetišče zgodovine.

Kdo so politični vodje, po katerih se tukaj in zdaj lahko zgledujete?

Nedvomno sta to demokratični kandidat za predsednika ZDA Bernie Sanders in demokratska kongresnica Alexandria Ocasio-Cortez.

Kaj pa Slovenija?

(Tuhta in odkimava.) Že zelo dolgo nismo imeli res kakovostne oblasti ... Hm, kdo je bil zadnji tak politik, ki bi ga lahko omenil? Lahko bi rekel, da je bil Milan Kučan dober predsednik. Enako velja za nedavno preminulega Janeza Stanovnika.

Cortezova je v pogovoru na dan Martina Luthra Kinga dejala: »Nihče nikoli ne zasluži milijarde dolarjev. Milijardo dolarjev si je treba vzeti.« Kdo si je pri nas vzel preveč?

Mi milijarderjev nimamo, imeli smo pa tajkune, ki jim je politika omogočila, da so podjetja prevzeli tako, da so nanje prenesli svoje kredite, nato pa jih v krizi potopili. Sebi so nagrabili ogromno premoženja, družbi pa povzročili stotine milijonov evrov škode. So zgovoren primer tega, da niso samo milijarde tiste, ki si jih vzamejo, pogosto tudi milijonov ne zaslužijo drugače.

Ko je Obama po dveh mandatih zapustil položaj predsednika ZDA, so primerjali njegove fotografije prvega dne s tistimi ob odhodu. Bilo je očitno, da je povsem posivel, saj, tako so dodali, politika človeka postara in izčrpa. Tudi vi ste osiveli.

Ko sem na twitterju nedavno govoril o upokojencih in revščini med njimi, je – sicer moja nasprotnica – komentirala, da si za revne in upokojence tako močno prizadevam, da sem že pri teh letih od tega osivel. (Smeh.) Očitno je to neizogibno.