Lara Bohinc je ena naših najuspešnejših oblikovalk pohištva. Po diplomi iz industrijskega oblikovanja na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost je študij nadaljevala na kraljevem kolidžu za umetnost (Royal College of Arts) v Londonu. V tem času je prejemala tudi štipendijo britanskega Konzilija. Preselila se je v London, kjer živi s partnerjem in 13-letno hčero Coco.


V začetku svoje kariere se je ukvarjala z oblikovanjem nakita in drugih modnih dodatkov, ki so bili priljubljeni tudi pri nekaterih zvezdnicah, kot so Madonna, Cameron Diaz in Kate Moss. Od leta 2014 dalje se posveča predvsem oblikovanju pohištva. Svoje izdelke ponuja pod blagovno znamko Bohinc studio. Svoj studio je ustanovila leta 2016. Je tudi prejemnica naziva članice britanskega reda.

Z Laro Bohinc sva se pogovarjali o njenih kolekcijah pohištva – od kod črpa navdih zanje, kakšen vtis želi z njimi pustiti na ljudeh in kakšni so na tem področju načrti za v prihodnje. Povedala je tudi, na katerem področju bi najverjetneje delovala, če je pot ne bi ponesla v oblikovalske vode, ter na kateri svoj dosedanji dosežek je najbolj ponosna. Opisala je tudi svojo izkušnjo s študijem na kraljevem kolidžu za umetnost in razložila, kaj je tisto iz Slovenije, kar najbolj pogreša.

Lahko je navdih samo ena oblika ali pa me fascinirajo planeti in potem okoli tega veliko raziskujem ter gledam kakšne filme ali fotografije na to temo. Ali pa gre za neko geometrijsko vajo, kako narediti 3D obliko iz dvodimenzionalnega kroga. Ni neke konstante. Zadnja kolekcija Peaches je bila inspirirana z ženskim telesom, kolekcija Afternoon Tea je bila kreirana v času izolacije med epidemijo.

Svojo karierno pot ste začeli kot oblikovalka nakita, potem pa ste se preusmerili na industrijsko oblikovanje. Kako je prišlo do tega preskoka?

Industrijsko oblikovanje sem študirala že v Sloveniji, potem sem šolanje nadaljevala na fakulteti za oblikovanje nakita in kovin v Londonu. Tako ni šlo za tak preskok, saj sem se z industrijskim oblikovanjem ukvarjala že v času študija. Ko sem se še ukvarjala z nakitom, sem oblikovala majhne stvari, nato sem začela oblikovati večje, samostoječe predmete, ki niso omejeni na telo ali na modne trende. Pri oblikovanju pohištva je tudi nabor materialov večji. Ne dela se le s kovinami in s kamnom, ampak tudi s steklom, blagom, keramiko itd. Na nek način sem si želela razširiti možnosti za oblikovanje.

Stoli iz kolekcije Since the world is round. Foto: osebni arhiv

Kakšen vtis želite s svojim izdelki narediti na ljudi, ki se odločajo zanje?

To je pa povsem odvisno od kolekcije, ker so te zelo raznolike. Ene so precej geometrijske, druge nekoliko bolj organske. Tudi materiali se od kolekcije do kolekcije zelo razlikujejo. Odvisno, kakšna je tematika posamezne.

Od kod običajno črpate navdih za snovanje novih kolekcij pohištva?

To je zelo odvisno od posamezne kolekcije. Lahko je navdih samo ena oblika ali pa me fascinirajo planeti in potem okoli tega veliko raziskujem ter gledam kakšne filme ali fotografije na to temo. Ali pa gre za neko geometrijsko vajo, kako narediti 3D obliko iz dvodimenzionalnega kroga. Ni neke konstante. Zadnja kolekcija Peaches je bila inspirirana z ženskim telesom, kolekcija Afternoon Tea je bila kreirana v času izolacije med epidemijo. Tematika se nanaša na rituale druženja, zato sem jo tako poimenovala, saj je čaj v Angliji del popoldanskega obreda. Odvisno je od tega, kaj me v nekem obdobju zanima oz. s čim se takrat v glavnem ukvarjam.

Iz medijev lahko razberemo, kot da obstaja samo en ideal ženskega telesa. V bistvu sem želela prikazati dele ženskega telesa, ki v klasičnem smislu niso najlepši. Prikazati sem želela velike obline in dele telesa, kjer se nabirajo maščobne blazinice. To me je inspiriralo in okoli tega se je nato odvila cela kolekcija.

Vaša zadnja kolekcija se imenuje Peaches in ponazarja ženske obline. Kako se je porodila ideja zanjo?

Inspiracija za to kolekcijo je bilo žensko telo. V zadnjih časih se veliko govori o feminizmu, o položaju ženske, precej manj pa se ukvarjamo z njeno vizualno podobo. Iz medijev lahko razberemo, kot da obstaja samo en ideal ženskega telesa. V bistvu sem želela prikazati dele ženskega telesa, ki v klasičnem smislu niso najlepši. Prikazati sem želela velike obline in dele telesa, kjer se nabirajo maščobne blazinice. To me je inspiriralo in okoli tega se je nato odvila cela kolekcija.

Katera od obstoječih kolekcij pohištva pa je vam osebno najljubša?

Vedno zadnja. Tista, ki je zadnja, mi je običajno najbolj všeč.

Stoli iz kolekcije Peaches, ki je bila navdahnjena z ženskimi oblinami. Foto: osebni arhiv

Kakšni so načrti za vnaprej? Se pripravljate na kakšen nov projekt?

Za ameriško podjetje Roll and Hill, s katerim smo že prej sodelovali, bomo zasnovali novo kolekcijo svetil. Načrtujemo, da naj bi ta prišla ven enkrat do konca tega leta. To bo tako druga kolekcija letos. Potem bomo naslednje leto spet zasnovali novo. Za vsako leto imamo v načrtu novo kolekcijo - izjema je bilo lansko leto, ko smo imeli dve, dvakrat na leto pa razstavljamo. Lani smo bili tako v Londonu in Miamiju.

Ljubljana je zelo lepo in zeleno mesto. Prijetno je hoditi naokoli, povsod lahko prideš peš. Hrana je dobra, blizu si goram. Ljubljana je na nek način idealno mesto, vendar pa se, kar se tiče poslovnih priložnosti za moj poklic, seveda veliko več dogaja v Angliji.

Kaj štejete za največji uspeh v vaši dosedanji karieri?

Morda ta MBE, ko sem dobila medaljo od britanske kraljice. To je en tak dosežek. Ne vem. Ne morem reči, da sem zaenkrat dosegla kaj takega, kar bi lahko štela za največji dosežek.


S čim bi se najverjetneje ukvarjali, če vas pot ne bi ponesla v oblikovalske vode? 

Verjetno bi oblikovala kakšne torte in bi bila slaščičarka. Lahko bi delala tudi z rožami in postala cvetličarka. Morda bi delala tudi kot arhitektka.

Koliko časa že živite v Angliji?

Že več kot 20 let. Tukaj je zdaj moj dom. Pridem pa velikokrat v Slovenijo; dvakrat do trikrat na leto najmanj. V času pandemije je bilo teh priložnosti zaradi omejitev sicer manj.

Kaj iz Slovenije najbolj pogrešate?

Z veseljem pridem domov. Veliko stvari pogrešam. Prihajam iz Ljubljane. Ljubljana je zelo lepo in zeleno mesto. Prijetno je hoditi naokoli, povsod lahko prideš peš. Hrana je dobra, blizu si goram. Ljubljana je na nek način idealno mesto, vendar pa se, kar se tiče poslovnih priložnosti za moj poklic, seveda veliko več dogaja v Angliji.

Foto: R. Reid

Kot najstnica ste nastopili tudi v slovenskem filmu Remington režiserja Damjana Kozoleta. Kakšna izkušnja je bila to za vas? Vas je po tistem še kdaj vleklo v filmski svet?

Od tega je zdaj že zelo dolgo. Takrat sem bila stara 16 let. To je bila ena zanimiva izkušnja, vendar ni bilo tako, da bi si želela delati naprej v tej smeri. To je bil edini film, v katerem sem igrala. Tudi nikoli nisem imela želje, da bi šla študirat na AGRFT. To je bila v bistvu ena taka prijetna, zabavna izkušnja iz tistih časov.

Od nekdaj sem delala od doma in tudi v obdobjih, ko delam v studiu, sem nekaj dni tam, nekaj dni ali vsaj nekaj ur pa sem doma. Tako sem bila lahko vedno v hčerini bližini. Verjetno jo vidim več kot večina drugih mam, ki delajo v rednih službah. 

Študirali ste tudi na Kraljevem kolidžu za umetnost. Kaj iz tistega obdobja vam je najbolj ostalo v spominu, če primerjate z dotedanjim izobraževanjem? 


Ta šola je res zelo dobra iz več razlogov. Eden izmed njih je ta, da vsi študenti k študiju pristopijo zelo resno, saj jih to področje res zanima. Pridejo s celega sveta, tako da je vzdušje zelo internacionalno. Drugo, kar je zelo dobro, pa je to, da se lahko prepleta učno snov z različnih oddelkov. Tako greš lahko kot študent enega oddelka pogledat tudi na druge, zaradi česar lahko v precejšnji meri razviješ tisto, kar si želiš. Zelo te spodbujajo pri tem, da najdeš tisto, kar te najbolj zanima. Postavljajo ti vprašanja, tako da se naučiš razmišljati o svojem delu. Zame je bila to ena najlepših izkušenj.

Poleg tega, da ste umetnica, ste tudi mama 13-letni hčeri. Kako usklajujete družinsko življenje in kariero?

Usklajevanje mi gre kar dobro. To mi ni bilo nikoli preveč težko. Od nekdaj sem delala od doma in tudi v obdobjih, ko delam v studiu, sem nekaj dni tam, nekaj dni ali vsaj nekaj ur pa sem doma. Tako sem bila lahko vedno v hčerini bližini. Verjetno jo vidim več kot večina drugih mam, ki delajo v rednih službah.