Saj ne da je naša izpraševanka prej ravno životarila, a zdaj vsekakor živi. V navzkrižju z vsem pompom, ki ga je bila deležna na svoji stari funkciji šefinje Protokola Republike Slovenije, vrata njene nove pisarnice krasi samo tablica z ročno izpisanim imenom in priimkom. A prebivalka te pisarnice se zdi veselejša, živahnejša in predvsem lahkotnejša kot kdaj koli prej. Potem ko je najprej previdno izrazila skrb, da je ne bo kar naenkrat po vseh medijih preveč, je na naše prigovarjanje na koncu z veseljem privolila v pogovor. In z nami delila nekaj mejnikov na svoji zmagoviti poti do nove sebe. 

Se strinjate, da ste naravnost idealna sogovornica za ta dosje?

No, vsekakor je res, da sem si bivanje na tem planetu končno uredila tako, kot sem si vedno želela. Se moram takoj potrkati po glavi, da bo tako tudi ostalo, kajne? Življenje te nauči, da te v trenutku, ko si drzneš reči: O, kako je fino!, nekaj trešči po glavi. Če radostno dahneš: Kako pretočno je danes na cesti, nobene gneče ni!, čez kilometer že vse stoji, ni res? (smeh) No, moja odločitev za spremembo službe je bila brez dvoma zelo zelo ustrezna.

Šele zdaj vidim, kako težak je bil nahrbtnik, ki sem ga tako dolgo tovorila. Približno po 47. letu sem čedalje bolj razmišljala o tem, kam gre moj čas. 

Mnogi so nad njo še vedno presenečeni. Saj ste se vendar ravno pretisnili do ravni, na kateri bi lahko na avtopilotu udobno lovili upokojitev!

Veste, jaz tako preprosto ne znam živeti. Udobno tudi zdaj v mojem novem življenju nikakor ni možnost. Najbližji mi pravijo: Jebela cesta, saj ne delaš nič manj kot prej – kvečjemu več! To je pravzaprav eden tistih nekaj velikih ciljev, ki jih moram še odkljukati.

Manj delati?

Tako. Ampak kaj ko delo zdaj doživljam čisto drugače kot prej! Predavateljsko in drugo izobraževalno delo me v nasprotju s prejšnjim sploh ne obremenjuje, saj mi omogoča vso svobodo, ki jo potrebujem.

Kaj vas je v prejšnji službi tako obremenjevalo?

Veste, na takem položaju te ves čas skrbi, da ne bo šlo kaj po zlu. In to kljub zanesljivim in vsega zaupanja vrednim sodelavcem. Tudi na dopustu te nenehno kljuva tesnoba, da bo kaj narobe. Letos sem prvič doživela veličastje predaha, med katerim mi ni bilo treba skrbeti, da bo v moji odsotnosti kak spodrsljaj postal hrana za prve strani časopisov. Šele zdaj vidim, kako težak je bil nahrbtnik, ki sem ga tako dolgo tovorila. Druga velika sprememba pa je bil s spremembo službe povezan preporod zasebnega življenja. Približno po 47. letu sem čedalje bolj razmišljala o tem, kam gre moj čas.

Borisu sem jasno povedala, da hočem živeti skupaj z njim. Nič več stalnih selitev od enega do drugega, tako kot na začetku. Prvi dve leti sva si vzela, da sva se čim bolje spoznala, in z vsakim dnem je bilo dvomov manj. 

Saj to so nekako klasična leta, ko naj bi človek doumel, da ga nimamo neskončno. Je te misli pri vas sprožil kak konkreten dogodek?

Ne bi rekla, ne. Kar nekako spontano se je vse sestavilo. Na začetku prevetritve je bil močan dejavnik dejstvo, da se je skrhal odnos z bivšim možem – pa se nisva nič sprla ali kaj podobnega. Le z vsakim dnem sva postajala bolj podobna cimroma kot zakoncema. Take spremembe so lahko dobrodošla ostroga, da začneš razmišljati tudi o drugih vidikih svojega življenja. No, po petdesetletnici sem se tako prav pospravila! Takrat sem se tudi dokončno in v celoti odločila za Borisa.

Kaj to pomeni?

Jasno sem mu povedala, da hočem živeti skupaj z njim. Nič več stalnih selitev od enega do drugega, tako kot na začetku. Prvi dve leti sva si vzela, da sva se čim bolje spoznala, in z vsakim dnem je bilo dvomov manj. Prijateljica ljudem rada svetuje, naj gredo pred takšno odločitvijo z izbrano osebo za dva tedna na zelo majhno barko daleč daleč stran. Kam, kjer pred izvoljencem ali izvoljenko nimaš kam zbežati. Na koncu teh dveh tednov boš vedel vse, kar potrebuješ vedeti.

Sta jo torej tudi vidva za štirinajst dni mahnila na barko?

(smeh) Ne, to ne, ampak tudi ni bilo prave potrebe. Saj sva si delila čisto dovolj stanovanjc na najinih pogostih potovanjih. Nimam več petnajst let, tudi trideset ne … In najpomembnejši premik v glavi je bila odločitev, da ne bom več čakala. Bom mar vse do pokoja odlagala vse, kar si res želim? Nak, nič več se nisem pripravljena pogoditi za nekoč. Če si nekam želim, bom šla tja zdaj, ne naslednje poletje. Kaj pa veš, kje boš naslednje poletje! V mlajših letih sem velik del svojih želja in prepričanj kar nekako pospravila v predal, na čakanje … In pri petdesetih je bil menda skrajni čas, da predal odprem. Tako postajam čedalje bolj osredotočena na tukaj in zdaj. Rezultati so sijajni.

Torej prav nič ne pogrešate bivše službe, morda tudi bivšega statusa?

O kje pa! Vse to sem pustila povsem za sabo – sploh pa status, ki ga nisem nikoli jemala, kot da je poseben. Od stare službe so ostale samo še vezi z nekaterimi nekdanjimi sodelavci in zaveza, da bom vedno ostala profesionalna v tem, da ne bom nikoli govorila slabo o konkretnih ljudeh, za katere sem delala. Od mene ne boste slišali žal besede o tem in tem politiku – nikakor in nikoli!

Pa čeprav bi javnosti najbrž celo koristilo, da bi uzrla pravo podobo ljudi, ki jih je gledala navzgor?

Oh, saj sem v svojih kolumnah marsikaj povedala med vrsticami. A moje vodilo ostaja: Povem greh, ne pa tudi grešnika.

Vidite, take reči sem začela sama pri sebi premlevati. Da si mora država spoštovanje svojih simbolov aktivno zaslužiti, ne pa da se aktivno ukvarja z ukinjanjem dodatkov najbolj ranljivim, medtem ko se poslanci borijo za lastne potne stroške, ne pa tudi za potne stroške vseh drugih. Ne morem vam povedati, kako me take reči užalostijo in razburijo. 

Pametno. Povejte, pri čem v svojem novem življenju najbolj uživate? Kdaj oziroma pri čem ste vi najbolj vi?

Jaz sem najbolj jaz, ko sva sama z Borisom in se hecava, ko imava te najine klasične štose. Ko začne Boris koga oponašati – joj, tako fenomenalen je, da lahko napravi že eno samo gesto in bruhnem v tak smeh, da se ne morem ustaviti.

To se pa res sliši čudovito.

Poleg tega sem jaz najbolj jaz na predavanjih. Ne morem vam povedati, kako me izpolni hvaležnost za znanje, ki jo vidim v očeh svojih študentov. Ravno zadnjič mi je eden od njih po izpitu napisal tako pismo – tak aplavz vsemu mojemu delu in trudu – da mi je poplačalo vse za nazaj. Veste, v predavanja vložim toliko sebe, da sem po štirih urah te monodrame oziroma monokomedije povsem izžeta. Nič me tako ne utrudi in obenem tako ne napolni kot predavanja. Če popisujem pot v svoje novo življenje, moram omeniti še en dogodek …

Kar!

Že dolgo se ukvarjam s telefonsko fotografijo. Poklicni fotografi sicer nad tem malo vzvišeno zavijajo z očmi, a s telefonom se da posneti čudovite slike. No, s tremi drugimi telefonskimi fotografi smo priredili razstavo in izkupiček namenili ljubljanski porodnišnici za projekt Slojenčki. Saj nismo zbrali veliko, nakapljalo se je okrog 6000 evrov, a sem bila na ta projekt tako ponosna, da ne vem, če sem bila na kaj v osemnajstih letih prejšnje službe.

Aha, iz nič ste z družnimi močmi ustvarili nekaj dobrega, ob čemer je zazeval kontrast s prazno in razsipno ritualistiko državnega protokola.

No, uporabili ste zelo močne besede. Glejte, seveda mora imeti država svoje simbole in protokole. A to je drugotnega pomena. Država mora predvsem poskrbeti za svoje ljudi, da bodo lahko na te simbole iskreno in spontano ponosni. Da bodo imeli tisti vojaki ob obisku tujih državnikov za kaj stati v dežju, na mrazu in na soncu – čeprav bi bilo seveda še bolje, če bi ta čas preživeli tako, da bi pomagali sodržavljanom v stiski. Recimo pri poplavah ali podobnem. Vidite, take reči sem začela sama pri sebi premlevati. Da si mora država spoštovanje svojih simbolov aktivno zaslužiti, ne pa da se aktivno ukvarja z ukinjanjem dodatkov najbolj ranljivim, medtem ko se poslanci borijo za lastne potne stroške, ne pa tudi za potne stroške vseh drugih. Ne morem vam povedati, kako me take reči užalostijo in razburijo.

Nevarne misli za šefinjo protokola ...

(smeh) Saj to vam pravim.

Veste, med prebiranjem vaših kolumn sem med vrsticami pogosto začutil uporniškega duha, ki je moral kar pošteno trpeti v robotsko togem svetu visoke diplomacije. Že iz vašega sloga tolče ven nekdo, ki mu je kršenje pravil v silno veselje.

Česa ne poveste!

Še eden mojih priljubljenih izrazov je rektalni alpinisti – čeprav ta žal ni moj, temveč ga je skovala moja nekdanja sodelavka, ki ima tridesetletne izkušnje z delom v državnem protokolu. Sem se ji zanj prav zahvalila, ker tako učinkovito opiše marsikoga, s katerim imaš v tem poslu opravka. 

Ampak kršenje pravil, ko je to smiselno. Ko je zato dosežen jasen komunikacijski namen. Učinek vašega kršenja slovničnih in skladenjskih konvencij je pogosto zelo ljubek. Sploh ker tega ne počnete zaradi važenja, ampak da bi v javnost poslali humanistično sporočilo.

Ja no, hvala lepa!

Ste bili v mladosti upornica?

Kaj pa vem. Pravzaprav sem bila precej pridna punca. Ne vem, ali so imeli starši z mano sploh kak večji problem. Razen morda tistega nesrečnega izpita iz nemščine, ki sem ga le s skrajnimi težavami naredila s šest tik pred diplomo. No, ta epizoda je bila za mamo velik stres.

Ježeš, če je bila to največja zgaga, kar ste jih povzročili mami, ste morali biti pa res zgledna punca!

Ja, ampak tudi zato, ker sem imela res dobre starše. Vedno so me opogumljali, da smem in tudi moram misliti z lastno glavo. Poleg tega so mi privzgojili občutek za storilnost, usmerjenost na konkretne cilje. Za to in še za marsikaj drugega jim bom vedno hvaležna.

Vaše staro življenje vas je najbrž naučilo tudi, da ljudi ne velja soditi po videzu? Na lastne oči ste lahko raziskali skupek bizarnih simptomov, ki ste ga navdihnjeno strnili v diagnozo »višinska bolezen«.

Ja, to je res eden mojih priljubljenih izrazov. Še eden pa je rektalni alpinisti – čeprav ta žal ni moj, temveč ga je skovala moja nekdanja sodelavka, ki ima tridesetletne izkušnje z delom v državnem protokolu. Sem se ji zanj prav zahvalila, ker tako učinkovito opiše marsikoga, s katerim imaš v tem poslu opravka. Drži, človek lahko nate napravi fenomenalen prvi vtis – super je videti, super se oblači, super govori – vse prekmalu pa žal spoznaš, da je kot osebnost čisti »poden«. Spet tretji pa je lahko krasno videti in krasno govori in se na koncu dejansko izkaže tudi za krasnega človeka. Ne, ljudi res ne gre soditi po videzu. Površne nalepke tako nosilcu kot tistemu, ki jih lepi, povzročajo velikansko škodo.

Lepo povedano. Nekoč ste zapisali: »Nikomur, NIKOMUR nisem nič dolžna. In od nikogar nisem odvisna, razen od ljubezni svojega moža.« Kar je vseeno precej nevarna drža, kaj ni?

Ne več! (smeh) Ker sem o njegovi ljubezni tako prepričana, da me preprosto nima kaj skrbeti. No, je pa res, da je nevarno biti tako prepričan o čemer koli. Drži, odvisna sem od Borisove ljubezni. Pa sploh ne toliko od tiste njegove eruptivne karizmatične odrske energije, temveč od njegove mirnosti in trdnosti, ki ju svet morda ne vidi tako pogosto. Vse zdravstvene težave, ki sva jih imela v zadnjem času, so naju samo še bolj povezale. (Se za nekaj hipov zatopi v misli, dokler ji pogled ne počije na ves zid obsegajoči pisarniški polici s knjigami in fotografijami.) Evo ga! Tamle je, moj Boris.

Nekaterim je dovolj že prevzem kake mini funkcije – sekretarček v državni ustanovi ali direktorček oddelka za prodajo fižola –, pa se že sprehajajo z zategnjeno brado navzgor in še bolj zategnjeno metlino palico v hrbtu. Od višine se jim takoj zvrti. Take ljudi je zanimivo opazovati po izteku njihovih opojnih funkcij.

Pa tamle tudi … In tamle … Pravzaprav so njegove in vajine podobe kolonizirale vašo celotno delovno omaro.

Saj res, šele zdaj vidim. Tam so sicer starši, razen njih pa je samo on, pa on in spet on. Aha, no, tamle je še kraljica Elizabeta, in to je to! (smeh) Pa saj bo tako kar prav.

Vam je kdaj žal, da niste imeli otrok?

Kaj pa vem, ne morem reči, da me ta misel prav trpinči ali kaj podobnega. Tako se je pač obrnilo moje življenje. Gotovo je zelo dobrodošlo, da sem se primožila v tako številno in toplo družino, kot sem se. To je še ena reč, za katero bom vedno hvaležna. Poleg tega imam tudi svoje študente, da jih lahko vzgajam po najboljših močeh in v njih pustim kakšne sledi.

Česa se jih najbolj trudite naučiti?

(Izstreli kot iz topa.) Spoštovanja do soljudi. In tega, da znajo ceniti sebe in svoj čas.

In najbrž da morajo zelo paziti, da ne bi kdaj tudi sami podlegli višinski bolezni?

To je res ena klavrnejših reči, ki se lahko človeku primerijo. Nekaterim je dovolj že prevzem kake mini funkcije – sekretarček v državni ustanovi ali direktorček oddelka za prodajo fižola –, pa se že sprehajajo z zategnjeno brado navzgor in še bolj zategnjeno metlino palico v hrbtu. Od višine se jim takoj zvrti. Kar nekaj takih sem poznala, ki so bili pred prevzemom funkcije prijetni in prijazni ljudje, potem pa jih je očitno pičil poseben strupen čmrlj. Take ljudi je zanimivo opazovati po izteku njihovih opojnih funkcij. Ob padcu zanje pogosto ni posebnih mehčalnih blazin. Treščijo kot meteor na trdna tla. A mnogi kmalu postanejo spet prijetni in prijazni.

Vidim, da ostajate nepopravljiva optimistka.

No, prijetni in prijazni ostanejo vsaj do prevzema kakšne naslednje funkcije! (smeh) Ampak imate prav: vedno sem bila in ostajam optimistka. Pravzaprav realistka! Optimist vidi napol poln kozarec, pesimist napol praznega, realist pa ne vidi nič več in nič manj kot to, da je v njem toliko in toliko vode. In potem pesimistu svetuje, naj, če se mu kozarec zdi preveč prazen, njegovo vsebino prelije v manjši kozarec in bo vse lepše kot prej.

Lepa metafora za to, da je v življenju ključno usmerjanje naših pričakovanj.

In pa seveda aktiviranje k jasno opredeljenim ciljem in željam. Joj ta prekleti strah, ki nas vse prepogosto tako hromi, da otrpnemo v ravno še znosnem trpljenju, namesto da bi dovolj dobro poskrbeli zase in za svoje bližnje. Koliko škode nam povzroči preplašenost! Na koncu bomo tako ali tako vsi plesali na freski v Hrastovljah! Ampak do tam je še kar nekaj poti. In vse prej kot vseeno je, kakšne so.