O državnih proslavah in zakulisnih dogajanjih bi imela povedati za debelino Tolstojeve Vojne in miru. Osemnajst let so bile stalnica in stresalnica mojega dela. Ne spomnim se, da bi kdaj kakšna minila brez polemik ali opazk. Vsakič znova sem v Koordinacijskem odboru za državne proslave vztrajala, da morajo biti državne proslave kulturni, politični in simbolni prostor za praznovanje vseh ljudi, kar se je sicer pogosto izkazalo za misijo nemogoče. Vztrajala sem tudi pri tem, da je potrebno iz programov izločiti vse, kar bi lahko prizadelo del ljudi ali preveč nihalo na eno ali drugo politično stran. Da je treba znati poiskati tisto, kar nas povezuje. Da je potrebno program zastaviti tako, da bo na visokem kulturnem nivoju, a obenem ne hermetično zaprt za kulturne užitke peščice poznavalcev. Da ga torej sprejme in razume večina ljudi, kar ne pomeni, da se zato drastično zniža umetniška raven ali zaide v ulice primitivnosti. Ker da se, veste. Nekaj takih proslav smo v preteklosti že imeli.
Včeraj so se vrstili odstopi, minister za notranje zadeve, šef policije, veleposlanica v Švici. Hišna preiskava pri ministru za gospodarstvo. Olje na fasadi poslanca. Burni časi. Burni. Veliko zelo zavozlanih vozlov. Kako se bodo odvozlali in kdo jih bo odpravil, da bodo Slovenija, Slovenke in Slovenci spet vsi ponosni nase?
Proslava, proslave, odbor, govorniki
Državna proslava je poseben in zahteven umetniški žanr s svojimi zakonitostmi in protokolarnimi uvodi, ki zahteva zelo širok in neobremenjen pogled na svet, poznavanje zgodovine, sociologije, antropologije, psihologije, estetike, simbolike, deloma tudi protokola in visok nivo kulturne ozaveščenosti. V programu se je vedno potrebno dotakniti tudi vsebine praznika, četudi simbolično, brez tega je to lahko izjemen kulturni dogodek, a to potem ni državna proslava. O vsebinah in programu proslav odloča Koordinacijski odbor za državne proslave na predlog scenaristov in režiserjev, ki jih izbere vodja odbora skupaj s Službo za državne proslave. Tako je bilo, ko sem bila kot šefinja Protokola Republike Slovenije članica Odbora, ne vem pa, kako je zdaj.
Člani odbora so sicer predstavniki različnih institucij in drugih organizacij, kar se z vsako vlado malce spremeni, a to mi nikoli ni bilo pogodu. Pomembno je seveda tudi, kdo odbor vodi, ta namreč na platno proslav polaga vse ključne barve. Pogosto je prihajalo do prerekanj o govorništvu, kar je bilo odvisno od trenutne politične situacije in časovne bližine volitev. Na srečo je odbor pred leti dokaj unisono sklenil, da bo govornik na državni proslavi samo eden izmed najvišjih predstavnikov oblasti, ki se bodo izmenjavali, na junijski državni proslavi pa vedno le predsednik republike. Prerekanj v vreli kaši govorništva na drugih proslavah sicer zato ni bilo nič manj.
Sedežni redi
Postavljanje sedežnega reda je ob vsaki proslavi posebna mojstrovina, čeprav veljajo določena pravila vrstnega reda, ki sicer niso nikjer uradno zapisana, jih pa Protokol Republike Slovenije že vsa leta v praksi uporablja. Ta pravila so v pomoč pri pripravi sedežnih redov, se je pa tudi zgodilo (sicer redko), da smo jih morali zaradi pritiska najvišjih funkcionarjev spremeniti, kar me je vedno zelo jezilo. Pri protokolu sem namreč zagovornica sedežnih redov na podlagi funkcij in ne na podlagi imen in priimkov na teh funkcijah. Župan Ljubljane, na primer, je župan glavnega mesta in pika. Kdorkoli pač to je in če nam je všeč ali ne. Enako velja za druge funkcije.
Vedno sem bila zelo vesela, če so na državno proslavo prišli predstavniki vseh političnih polov in na ta dan presegli svoja politična razhajanja in praznovali skupaj, kar se ni zgodilo pogosto. Če se prav spomnim, je bilo tako junija 2018. Menim, da državne proslave ne bi smele biti poligon za obračunavanja s političnimi nasprotniki, tudi v govorih ne, temveč mesto enotnega in skupnega praznovanja. Žal ni bilo vedno tako. Na letošnji sedežni red je vplivala tudi postavitev sedežev, ki je sicer bila videti bizarno, a če so želeli upoštevati navodila NIJZ, drugače res ni šlo. Nisem dobro videla postavitve, a čestitam mojim nekdanjim sodelavcem za njihovo delo, vem, da je bila letošnja proslava poseben izziv.
Letošnji program
»Po desetletju končno proslava, prežeta z domoljubjem in s spoštljivostjo,« so komentirali v mediju, blizu desnici. Ne morem se strinjati. Gotovo je bila v tem desetletju še kakšna, ki je bila tako spoštljiva kot domoljubna. Oboje se lahko izraža na več načinov, ki ne nujno (pre)večkrat vključuje besede, kot so domovina, dežela moja najlepša, domoljubje. Pretirana uporaba teh besed lahko pri mnogih sproži ravno obratno od želene reakcije. Zdi se mi, da je pri vseh rečeh v življenju, razen pri ljubezni do partnerja in družine, zelo zaželena zmernost ali celo »manj je več«. Predvsem pa domoljubje in ponos na domovino bolj kot na proslavah vidim predvsem v dejanjih: pri solidarnosti, pri pomoči drugim ljudem, ki so pomoči potrebni, pri prostovoljstvu, pri kulturnem ustvarjanju, pri znanosti in dobrih gospodarskih projektih, ki prinašajo dobrobit za vse nas, tudi pri športnih dosežkih, za katere se zdi, da so še edini, ki nas vedno zmorejo povezati. »Peter Prevc je zmagal«, »Naši košarkarji/rokometaši/nogometaši so v finalu tega in tega prvenstva« so stavki, pri katerih vsi s ponosom planemo pokonci in so levi in desni težko vsak na svojih bregovih. Na žalost ne najdem drugega primera v obdobju samostojne države, kjer bi bilo naše enotnosti toliko.
Letošnja državna proslava pri programu ni bila po mojem okusu, a tudi kakšna druga kdaj prej ni bila. Všeč mi je bil Oto Pestner, ki mu nihče ne more oporekati glasbene izvrstnosti, všeč mi je bila tudi Ana Soklič, ki ima slasten glas. Druge skladbe niso bile po mojem okusu, a okusi so različni. Niso mi bile všeč slovnične napake. Ni mi bila všeč otroška grafika iz osemdesetih, niso mi bile všeč izposojene fotografije Shutterstocka in na njih dežnik s slovensko zastavo in grbom. Ni mi bilo všeč vezno besedilo s platen, razen prve pesmi. Tudi pri proslavah bi bilo dobro upoštevati ustavo in vse vere ločevati od države. In zelo, zelo mi ni bilo všeč, da so nekateri zmerjali Gardo Slovenske vojske, ko je stopala na prizorišče in vpili nanje: »Izdajalci!« Izdajalci???!!! Kakšni izdajalci? Kaj vam je?
Ograje
Ograje niso čisto nova zgodba. Tudi v preteklosti so bile, a v veliko manjšem obsegu kot letos. Vedno se je kdo obregnil vanje. Spominjam se predsednika Pahorja, kako je bil, ko jih je zagledal na generalki, jezen, ogorčen in je tudi mene zelo grdo pogledal, čeprav protokol z njimi nima nič. »Ksenija, zakaj so te grozne ograje? Se bojimo ljudi? Pa pustimo jih vendar zraven, naj praznujemo vsi skupaj!« To se mi je vedno zdela ena lepših in upravičenih jez in ogorčenj predsednika, čeprav sem njegove puščice v tem primeru pogosto prestregala jaz in ni veliko pomagalo, da sem mu vsakič znova obrazložila, da je to odločitev policije. Da, državniki so del naroda in na to se pogosto kar pozabi. Policija ni popustila. Povedali so, da brez ograj okrog prizorišča ne morejo sprejeti odgovornosti za varnost udeležencev proslave. Tudi predsednik je moral popustiti.
Letošnje ograje sem doživljala s pogledom skozi domače okno, ki gleda na Kongresni trg. Okoli sedmih, osmih je postal strašljivo prazen, spominjal je na najhujše koronske čase, pa še takrat se brezdomci niso odpovedali posedanju po klopcah v parku Zvezda. Čudno se mi je zdelo, da ni prav nikogar, niti policistov ne. Kasneje sem videla fotografije z družbenih omrežij. Policisti v posebnih (bojnih?) odpravah kot živa meja. Zaprt Šuštarski most. Zaprta brv. Zaprt velik del Slovenske ceste. Daleč je bilo zarezano, daleč in globoko. Ne vem, kako je bila sprejeta ta odločitev, približno pa vem, zakaj. Minister za notranje zadeve pravi, da je bila to strokovna ocena policije, po drugi strani je nekaterim policistom na terenu ušlo z jezika, da to ne drži in da je šlo za navodilo »z vrha«. Hm ...
Praporščaki in zvezde
»Rdeča zvezda ni bila simbol komunizma, bila je simbol osvobodilnega boja,« je dejal Boris Pahor. Da, nosili so jo tudi ljudje, ki so izvajali povojne poboje in 1991. je bila simbol agresorja na Slovenijo, a bila je tudi na kapah prvega postroja slovenske vojske 17. decembra 1990, tega se ne da prikriti. Nima smisla, res ne, da se o tem prerekamo. Rdeča zvezda bo ostala del naše zgodovine, pa če nam je všeč ali ne. Pogledi na njen pomen pa bodo ostali vsak na svoji gori in se nikamor ne bodo premaknili, ker se zgodovine spreminjati ne da. Praporščaki so vedno bili vključeni v proslavo ob dnevu državnosti, letos sem jih pogrešala. Če je bila odločitev o tem sprejeta izključno zaradi upoštevanja pravil o maksimalnem številu prisotnih na prireditvi in medosebni razdalji, nekako razumem, vendar obenem verjamem, da bi se dalo najti rešitev tudi za to. Minister za obrambo se je kasneje praporščakom sicer opravičil, lepa gesta, a podobna zvonjenju po toči.
Motilci in motnje
Ni mi všeč, da kdo moti državno proslavo. To se mi zdi – ne glede na različna politična prepričanja - pobalinsko. V preteklosti so se motnje nekajkrat zgodile. Nekoč, v času predsedovanja dr. Danila Turka, je na državni proslavi ozvočenje, ki je tik pred pričetkom brezhibno delalo, med govorom predsednika začelo močno nagajati in govor je bil večkrat prekinjen, po njem pa je ozvočenje spet delalo brezhibno. Povedali so mi, da napake pri ozvočenju ni bilo in da je bil med gledalci prisoten nekdo z motilci. Ne vem, kako se to tehnično lahko naredi, a naredilo se je. Nekajkrat so se ob bok proslavi na Kongresnem trgu pojavili fantje v črnem s karantanskimi panterji na zastavah in med proslavo vzklikali svoje protestne klice. Ograje so bile takrat postavljene tik ob prizorišču. Policija je na primeren način protestnike prepričala, da so odnehali.
Dvojna proslavljanja
Od nekdaj so bila del naše realnosti. Škoda, da ne zmoremo tega preseči, a razumem, da je včasih to potrebno, celo nujno. In cenim, da so svojo proslavo/protest na Prešernovem trgu pripravili ob sedmih in ne vzporedno z državno. Rumeni jopiči, ki so se znašli tam, seveda niso bili prav nič rumeni. Kako so se tam znašli? Kdo jih je poslal? Hm. Ravnokar sva si z Borisom ogledala sijajno nadaljevanko Suburra, kjer se izjemno jasno vidi vsa beda družbenega življenja različnih plasti in tesna povezanost politikov vseh barv in okusov z mafijo. In inscenirani nemiri. In umazane spletke. In ogabnosti, ki prekašajo vse hudiče. Vse za pridobitev glasov in možnosti vladanja. Težava, velika težava je v tem, da to niso le zgodbe iz nadaljevank.
Kam gremo?
»Crkni, govno domobransko. Pa če kdo ne razume pomena crkni: želim, da Igor Pirkovič umre počasi in boleče«, je napisal Luka Marchessi na Twitterju. Po drugi strani je bil človek, ki je »rumenim« jopičem na Prešernovem trgu pokazal zadnjico, primoran zaradi groženj s smrtjo in groženj njegovima otrokoma in ženi, menda prekiniti delovno razmerje z delodajalcem in na Facebooku objaviti proseče opravičilo in sporočilo, naj mu povejo, kaj od njega poleg opravičila še želijo, da pustijo njegova otroka in ženo pri miru.
Dobro, pokazal je zadnjico, nikakor nisem navdušena, ampak – da mu zaradi tega grozijo s smrtjo? In Pirkoviču zaradi programa proslave? »Ljudje, kaj vam je? A smo ljudje al' kaj smo?«, bi rekel dr. Janez Drnovšek. Eno boljših sporočil, redkih te vrste, ki sem jih te dni prebrala na Twitterju, pa je bilo: »Protestniki in neprotestniki, če kdo koga pozna z druge strani – pogovarjajmo se, ampak kot ljudje, s spoštovanjem. Ni lahko, še med domačimi ne, ampak vseeno. Za 5 cm bolje razumeti pogled drugega je za 5 cm več možnosti, da se srečamo kot ljudje in ne sovražniki.«
V svojih idealiziranih podobah vidim Kongresni trg do robov poln ljudi vseh političnih prepričanj, tudi tistih brez posebnih vabil, brez ograj na tleh in brez ograj v glavah, današnjo različico trga v času Pavčkovega branja Majniške deklaracije. A zdi se, da smo v teh časih daleč, daleč od možnosti, da bi praznovali na tak način.
Včeraj so se vrstili odstopi, minister za notranje zadeve, šef policije, veleposlanica v Švici. Hišna preiskava pri ministru za gospodarstvo. Olje na fasadi poslanca. Neprimerno, a neprimerne tudi njegove izjave. Narod ni glup, gospod poslanec. Daleč od tega. In denar za ljudi je denar od ljudi, ne pozabite in ne pozabimo tega. Burni časi. Burni. Veliko zelo zavozlanih vozlov. Kako se bodo odvozlali in kdo jih bo odpravil, da bodo Slovenija, Slovenke in Slovenci spet vsi ponosni nase?
Zopet smo močno razdraženi in razdeljeni. Tako zelo, da je poletna vročina ledenik proti vrenju ljudi. Ne spomnim se, da bi v samostojni državi kdaj bilo tako. Nihče ne popušča, nihče ne prihaja naproti, vrv se vedno bolj zateguje. Kdo bi znal vsa ta nasprotovanja rešiti? Nekje vendar obstaja neka univerzalna pravica, ki pravice enih ne izključuje zaradi pravice drugih in ki je pravica vseh. Mar ne?
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: