Ko pade odločitev: Jaz grem!

Vsaka norost se začne z racionalizacijo. Sodobni trendi v zaposlovanju dopuščajo vedno več fleksibilnosti. Digitalni nomadi, torej mladi, ki za svoje delo potrebujejo le bister um in računalnik, so zavzeli Tajsko, Indonezijo, Kolumbijo in druge države, kjer je vreme ugodno, stroški bivanja pa izredno nizki. Ideja o delovnem mestu s pogledom na morje je pač sila privlačna, vse, kar potrebuješ, je hitra povezava in nekaj samodiscipline. To je sicer veliko teže poiskati v trenutku zaslepljenosti, posledici opoldanskega sonca in bele mivke, a tega človek prej ne ve. Prekarni status, krasni privilegij slovenskih delavcev, se končno izkaže z nečim dobrim. Če v pogodbi ni omejitev, je omejitev torej lahko nebo? Vajenost življenja, ki ne omogoča finančne razsipnosti, je hkrati dobra vaja za obdobja, ko je treba nekaj dati na stran. Merilom, ki so že tako nizka, dodaš še nekaj žrtev, iznajdljivosti tako ali tako ne manjka, te te je že zdavnaj naučil sistem. Večmesečno odsotnost iz pisarne in družbe je najlaže upravičiti tako, da narišeš sliko marljivega delavca, ki bo delo redno pošiljal čez lužo. Tudi lastna zavest je tako mirnejša, na pot se odpraviš z določenimi cilji, v nasprotnem človeški možgani hitro klonijo pred idejo niča. Ali, bog ne daj, brezdelja.

Polžja hišica

Potovanje se začne že mesece prej, tik po notranji odločitvi za odhod. Okolica še ne verjame, ti pa že razmišljaš, čemu se lahko odrečeš, ker ne bo šlo v nahrbtnik. Splet se ponovno izkaže za neusahljiv vir informacij in neskončnih seznamov, ki narekujejo, kako se projekta ODHOD lotiti. Na skok v neznano se je treba vsaj malo pripraviti, začenši s prtljago, ki bo naslednjih nekaj mesecev tvoj svet. Kakšen nahrbtnik, koliko oblačil, katere so tiste multifunkcijske naprave, brez katerih mi živeti ni? Prtljaga je stvar posameznika, po njeni velikosti spoznaš kilometrino popotnika, večja je teža, bolj zelen je nomad. Nasveti prijateljev, ki dopovedujejo, da je večino stvari mogoče kupiti na cilju, naletijo na gluha ušesa. Komentar, ali se morda odpravljam na preživetveni kamp v puščavo, ni bil iz trte zvit, neučakanost je naredila svoje in nahrbtnik obložila s tisoč in eno nepotrebnostjo.

Mošnjiček

Fizična prtljaga je sicer vidna manifestacija ostankov življenja, ki jih popotnik poseduje, a bivanje in popotniška logistika zahtevata še veliko nevidne organizacije. Seveda je toplina domačinov tista, po kateri si zapomnimo destinacijo, a na koncu dneva je še vedno hudo uporabna tudi domača valuta, ki pokrije račun za bivanje in večerjo. Presenečenje, ki zadene nekoga, ki se odpravi čez meje matične celine, so visoki zneski in zapleti, ki spremljajo pridobitev gotovine z bančnimi karticami slovenskih bank. Razmeroma ugodna rešitev so tuje banke, na primer britanski Revolut in nemška N26, sodobni virtualni sistemi, ki niso le izredno hitro odzivni, temveč imajo tudi nizke marže za dvig na tujih bankomatih.

Pismonoše

Za komunikacijo z domačo grudo je tukaj k sreči povsod brezžični internet, komunikacijo s pomočjo domačih mobilnih operaterjev se splača takoj odpisati, razen če nima mobilni paket izrecnega dosega po vsem svetu. V nasprotnem vas lahko že pristanek v Panami stane dobrih 70 evrov, ko se telefon samodejno odloči, da je to odličen trenutek za posodabljanje aplikacij, na račun mobilnih podatkov seveda. Zlato pravilo pred odhodom, ki si ga velja zapomniti, je popoln izklop in blokada prenosa mobilnih podatkov, ne le v splošnih nastavitvah, temveč povsod, kjer je to mogoče, sodobna programska oprema je polna pasti, kako iz naivnih popotnikov iztržiti čim več. Minuta klica in posamezni sms lahko staneta tudi tri evre ali več, slovenski mobilni operaterji žal še vedno živijo v svetu, ki se prevečkrat konča z mejami države. Torej, bančne in mobilne storitve je najbolj ugodno iskati tam, kamor potujemo, ali pa se obrniti na ponudnike, ki so namenjeni sodobnemu fleksibilnemu posamezniku.

Prej enosmerno vozovnico

Na vrsto pride tudi zdravje. Popotniško zavarovanje in vrsta cepljenj, ki niso obvezna, jih je pa koristno prejeti, ter priprava potovalne lekarne. Gvatemala se je sicer izkazala za del sveta, kjer so farmacevtski izdelki laže dostopni kot kruhki v pekarni, zato je bila popotnica precej odveč. Največja naložba je vsekakor poznavanje samega sebe in svojih posebnosti, čeprav bo tam vse drugače, bo z nami še vedno isto telo. Nekje vmes je čas za nakup letalske vozovnice, čeprav obstaja kar nekaj teorij, ki omenjajo magično okno priložnosti šest tednov pred potovanjem, je najboljši nakup takrat, ko se pojavi ugodna ponudba. Vsakršno cincanje bo ceno dvignilo za sveženj evrov, ki bi jih lahko porabili drugače, obotavljanje se resnično redko izplača. Resno vprašanje, kupiti povratno vozovnico ali ne, praviloma drago stane, kadar se že pred odhodom pojavi takšen pomislek, je odgovor vsekakor nikalen. Letalskih vozovnic v domovino bo vedno dovolj, bolečina ob izgubi sredstev, ki se na praznem sedežu vozijo nazaj proti Evropi, pa lahko pekli še nekaj časa.

Končno!

In nato: svoboda. Zimo zamenja poletje, telefon bo nekaj časa nedosegljiv, po začetnih radovednih vprašanjih bližnjih – A si še živa?! – tišina. Odsotnost ure, že tisočkrat slišanih dialogov, istih grdih betonskih zidov in predvidljive jutranje gneče sprva deluje kot olajšanje. Logična odločitev, ki za prvi cilj izbere Monterrico, gvatemalsko ribiško vasico na tropski obali Pacifika, prav tako. A lastnim vedenjskim vzorcem je težko ubežati, preobilica novih vtisov, ki spremljajo potovanje v nerazvito deželo, potovalna logistika, neznanje jezika in notranji pritisk, da delo ne bo čakalo, po mesecu dni terjajo svoj davek. Druga celina, drugo mesto in enaki občutki, boj za lastno svobodo ter tanka linija med željo po produktivnosti in tisto po avanturah prikličejo črevesno bakterijo, ki za nekaj dni položi v posteljo. Mistična kulisa jezera Atitlan v glavi končno nekaj premakne, produktivnost bo morala počakati na trenutek, ko bosta glava in telo v redu. Ritual majevskega novega leta, ki ga praznujemo v družbi majevskih vračev, je odlična prelomnica za obljubo sami sebi, da je na prvem mestu dobro počutje. Leta zanikanja te preproste življenjske resnice so pustila posledice, čeprav sem zahrbtni izgorelosti že mesece prej napovedala poraz, zdaj šele dojamem, da je bila prav ona eden glavnih razlogov za odhod.

Samodokazovanje

Popotniki praviloma plačajo visok fizični davek, spanje v neprimernih spalnicah, neredni nezdravi obroki ter izrazit FOMO, strah pred tem, da bi kaj zabavnega zamudili, izčrpajo tako telo kot duha. Neskončnost možnosti, ki se odpirajo pri raziskovanju mesta, države in celine, hitro prispevajo k naglici in načinu popotništva, ki spominja na zbiranje nalepk. Globlje izkustvo, ki se razvije šele ob sproščenem stiku s krajem ali morda na ovinku, ki ga ni v vodniku, nadomestijo dolg seznam obiskanih destinacij, hektolitri piva, ki blažijo anksioznost, in vrsta podvigov, ki jih doma ne bi imeli poguma početi. Vsakemu svoje, sama raje izberem razkošje odsotnosti obveznosti in si ustvarim rutino, ki pomirja. Joga, knjige in narava v kombinaciji z dobrotami lokalne tržnice – Gvatemala je le pridelovalka kakava, tropskega sadja, oreškov in zelišč – se morda ne slišijo sila razburljivo, večkrat me popade slaba vest, ker se premikam tako počasi. Kam se tako neskončno mudi, še vedno ne vem, a z zadržanostjo začenjam sprejemati spoznanje, da odgovora verjetno ni.

Darilo neugodja

V mesecu, ki ga preživim na jezeru, splezam na prvi vulkan. Navdušenje ob dosežku kar ne mine, počutim se pripravljeno za večji podvig, o katerem sanjam še v Ljubljani. Vzpon na Acatenango, vulkansko pošast v bližini Antigue, odlašam do zadnjega. Od popotnikov slišim, da je tam zgoraj grozno mrzlo, pot je strma, spanje v visokogorskih razmerah brez primernih oblek ni noč, ki bi se je nadejali z navdušenjem. Med religioznimi sprevodi, ki v mestu naznanjajo prihod velike noči, končno zberem moč in – preživim! Ne le da uresničim otroške sanje in na lastne oči opazujem izbruhe vulkana (ki se nekaj mesecev kasneje spremenijo v katastrofo), uspešno se spopadem z višinsko boleznijo, mrazom, vetrom in težkim nahrbtnikom. Za nekoga, ki nikoli ni slovel po fizični (ali psihični) trdoživosti, je to ves svet. Zmorem! Nekje med potjo spoznam Belgijko, ki je pravkar prehodila 90 kilometrov po džungli do majevskih ruševin El Mirador. Takoj najdem naslednji cilj – podoba slabotne punce, ki ne zmore, je vedno bolj oddaljena. Da bo čez mesec dni pobliže spoznala celo dno oceana, se mi takrat ni niti sanjalo.

Notranji kompas

Največji užitek samostojnega popotništva je vsekakor popolna svoboda pri izbiri naslednje destinacije. Marsikaj izveš iz prispevkov in vodnikov, a najboljši nasveti se najdejo pri popotnikih. Če je kraj pogosto omenjan med različnimi ljudmi, bo gotovo nekaj posebnega. Vseeno je dobro upoštevati svoje želje, nekdo, ki ni ljubitelj gora, v višavju ne bo dolgo užival. Potrjeno – vulkani so pač izjema! Notranji dialog, ki ga človek tako razvije pri večnem vprašanju, kam naprej, bo zmeraj prišel prav. Ugotovitev, da je praviloma dovolj, če slediš svojim iskrenim željam, tudi. Pa čeprav to pomeni, da tvojo naslednjo lokacijo izbere film, ki si ga po naključju ogledaš večer prej. Zavedanje, da ni treba ostati, če ti kraj (ali kaj drugega) ne ustreza, je sicer izjemno preprosto, a pogosto pozabljeno. Med potjo dobi nove razsežnosti, moč izbire, ki jo vsak človek poseduje, je neskončna. Verjetno je ravno ta notranji kompas tisti, ki me je ubranil pred tisoč nevarnostmi, na katere ljudje tako radi opozarjajo. Drži, deželi, ki sem jih obiskala, ne sodita med najvarnejše koščke sveta. Vrsta zgodb, slišanih od popotnikov, to potrjuje. A vsak prehodi svojo pot, tokratna izkušnja je okrepila vero, da so ljudje v resnici prijazni.

Ptičja perspektiva

Na začetku trimesečne poti po Gvatemali se mi ni niti sanjalo, da bom na tem magičnem koščku sveta ostala skoraj pol leta in precej raziskala še Mehiko. Da bom spala ob zvokih vulkanskih eksplozij, splezala med strupene kače v majevski grobnici, plavala z morskim psom ter na lastne oči videla igrive kite. Da bom najbolj uživala na lokalni tržnici, med pogovori v polomljeni španščini. Da bom svoja pričakovanja pripravljena toliko opustiti, da mi bo življenje samo pokazalo, kako naprej. Zadnji dan pred vrnitvijo splezam na stolpnico Torre Latinoamericana, prvo veliko stavbo, uspešno zgrajeno na visokoaktivnem potresnem območju. Dvaindvajsetmilijonski Ciudad de Mexico se v vse smeri razteza tako daleč, kot seže oko. Ogromni objekti so majhni kot škatlice za vžigalice, po tednu dni se končno orientiram v tem mestu mest. Pogled z razdalje je le odlična priložnost, da se človek spet znajde.