Klavdija Kutnar: Izgorelosti se ne bojim, tega sem navajena

Klavdija Kutnar Natančno ve, kaj želi in kaj je potrebno za odlično delovanje tako pomembne ustanove, kjer študira 5200 študentov in je zaposlenih 470 učiteljev in raziskovalcev in 210 strokovnih sodelavcev, priznava pa, da je v visokem šolstvu uzakonjenega preveč balasta. »Veliko lažje bi bilo, če bi bile univerze avtonomnejše pri odločanju in tako tudi prožnejše. A veliko ljudi se boji avtonomne univerze.«

Vaša univerza je bila med prvimi, ki je zaprla vrata. Kaj je prispevalo k taki odločitvi?

Res je. Bili smo prva univerza, ki je uvajala posamezne ukrepe. Tako smo bili tudi prvi, ki smo omejili fizični dostop do stavb in preselili izvajanje pedagoškega procesa v spletno okolje. To je predvsem posledica naše bližine z Italijo. Naši stiki z njimi so namreč resnično intenzivni, hkrati pa smo nadobudno spremljali potek širjenja bolezni pri njih. Ko smo opazili, da je začela preraščati pričakovane okvire, smo se odločili za strožje ukrepe, s čimer smo želeli po svojih močeh preprečiti najhujše. 

Delovni urnik, tudi ko sem bila še doktorska študentka in mlada raziskovalka, je bil vedno daljši kot osem ur, trajal je sedem dni na teden. Sicer pri 39 letih ne bi bila tam, kjer sem danes. Včasih me kdo vpraša, kako mi je to uspelo. Potrebna sta volja in jasen cilj, treba pa je tudi garati. 

Ste imeli scenarije za zaprtje pripravljene? Za kakšne primere?

Iskreno povedano, mislim, da nihče od nas ni bil pripravljen na razsežnosti ukrepanja niti ni nihče pričakoval, da bomo kdaj priča takšnim okoliščinam. Že pred zaprtjem smo poskrbeli za načrt pripravljenosti in ukrepov za delovanje v kriznih razmerah za primer bolezni, kamor smo vključili, takrat še hipotetično, možnost zaprtja stavb univerze. To smo potem zelo hitro izvedli. Kot institucija imamo srečo, da smo se lahko hitro prilagodili izvajanju izobraževanja na daljavo. Naš kader je za to usposobljen, tehnične strukture smo imeli že vnaprej vzpostavljene, izvajamo projekte, ki so namenjeni prav digitalizaciji učenja in poučevanja, študenti pa so tako in tako hitri pri usvajanju tehnologij. Prehod iz fizičnega okolja v digitalno je bil tako precej hiter in gladek.

Kako ste konkretno organizirali delo?

Zaradi omejenih prostorskih zmogljivosti in številnih poti v tujino so številni sodelavci že prej precej dela opravili od doma (na primer priprave na predavanja). Tudi za večino naših strokovnih uslužbencev so bile že prej pripravljene tehnične rešitve (denimo oddaljeni dostop do namizja). Na daljavo smo najprej začeli izvajati študijski proces (predvsem predavanja, seminarje in vaje), raziskovanje in strokovno podporo pa teden kasneje. Tako smo vsem zagotovili, da so lahko poskrbeli za ustrezne razmere za delo.

Kako poteka delo s študenti?

Naši profesorji uporabljajo različna orodja, predvsem e-učilnice in videokonferenčne sisteme. Precej več je spletne komunikacije.

So profesorji ves čas na voljo tudi za e-pogovor?

Na voljo so tudi za pogovore v spletnih okoljih. Je pa v dogovoru s študenti vsak profesor posebej določil način izvajanja posameznega predmeta.

Kaj lahko nadomesti živi stik med predavatelji in študenti?

Resnično nadomestiti ga ne more nič, nam pa videokonference vsaj delno omogočijo ohranjanje stika s sodelavci in študenti.

Ali je to lahko model za bodoče delovanje univerze?

Zelo hitro se je izkazalo, da spletno učenje ne more nadomestiti učenja in poučevanja s fizično prisotnostjo. Metode dela so okrnjene, znanja ni mogoče enako kakovostno predati, hkrati pa nekaterih vsebin sploh ne moremo izvajati v spletnem okolju (na primer praktičnega usposabljanja, terenskega in laboratorijskega dela). Da lahko zagotavljamo enake standarde, morajo tudi študenti vložiti precej več svojega dela. Že zdaj ugotavljamo, da je živi stik med različnimi osebami v naši univerzitetni skupnosti ključen.

Kako bodo potekali izpiti, če bo karantena trajala še nekaj časa?

Za morebitno drugačno izvedbo izpitov pripravljamo potrebne ukrepe. Trenutno naše službe pripravljajo pregled vseh pravnih podlag, potekajo pa tudi pogovori na različnih ravneh o najbolj smiselnih rešitvah. Zagotoviti je namreč treba, da študenti svoje znanje dokazujejo pod enakimi pogoji in da jim niso kratene nobene pravice.

Kako so se odzvali študenti?

Zelo pozitivno. Želijo si učenja in so stalno v stiku z učitelji s predlogi, vprašanji, željami. Izpostavljajo, da si želijo predavanj, čeprav v spletnem okolju. Zelo sem jim hvaležna za zagnanost in motiviranost, saj se prelivata tudi na naše učitelje in celotno univerzo.

Veseli me, da je v matematični skupnosti vedno več žensk. Zahvala gre starejšim kolegicam, ki so nam utrle pot. Nekatere med njimi znajo povedati, kaj vse so doživljale kot študentke. Na primer, da so jim nekateri profesorji na izpitih svetovali, naj raje zamenjajo študij. 

Ko sva se dogovarjali za pogovor, mi je bilo jasno, kako natrpan delovni urnik imate, poleg vsakodnevne vožnje iz Ljubljane v Koper in nazaj. Ste kdaj pomislili, da je posledica lahko tudi izgorelost? Zadnje čase se o tem veliko govori, o njej je izšlo nekaj knjig.

Ne, izgorelosti se ne bojim, na tako življenje sem navajena. Na primorski univerzi sem zaposlena od leta 2003 in od takrat se v Koper peljem skoraj vsak dan. Delovni urnik, tudi ko sem bila še doktorska študentka in mlada raziskovalka, je bil vedno daljši kot osem ur, trajal je sedem dni na teden. Sicer pri 39 letih ne bi bila tam, kjer sem danes. Včasih me kdo vpraša, kako mi je to uspelo. Potrebna sta volja in jasen cilj, treba pa je tudi garati.

Če bi imeli otroke, bi bilo drugače?

Partner je zelo prizanesljiv do mene in mojega urnika …

Pa vi do njega?

Tudi. V okolju, kjer delam, družina ne bi pomenila ovire. Smo mlad kolektiv, veliko je mladih mamic in očetov. Eden izmed naših ciljev za prihodnje leto je univerzitetni trojezični vrtec, v katerem bi program izvajali v slovenščini, angleščini in italijanščini. V angleščini zato, ker imamo med sodelavci vedno več tujcev, poleg tega pa tudi 14 odstotkov naših študentov prihaja iz tujine. Na univerzi želimo tudi mladim študentskim družinam omogočiti normalen študij. 

V Wikipediji je vaš poklic matematičarka. Večina nas je imela v šoli težave z matematiko, če že nič drugega, je nismo marali. Zakaj ste se odločili za ta študij?

Matematiko sem imela rada od nekdaj.

Zakaj? Kaj je takega v njej, da jo imaš lahko rad?

Težko razložim. Zame ni bilo lepšega kot reševati matematične naloge, to bi lahko počela noč in dan. V srednješolskih učbenikih, kjer je na tisoče nalog, sem rešila vse. Ni ga čez užitek, ko po treh straneh izračunov dobiš pravi rezultat.

Je to čar matematike?

Ja, to. Zdaj se sicer ukvarjam z diskretno matematiko. 

Oprostite, kaj to pomeni?

Matematika se deli na zvezno in diskretno, zvezna je teoretična osnova fizike in tehničnih ved, diskretna pa je teoretično ozadje računalništva. Na naši univerzi imamo oddelek za matematiko in oddelek za računalništvo in včasih je težko presoditi, kam gre kaj, ker so stvari mejne. Se pa iz te veje matematike črpajo tehnološki premiki, ki bodo zaznamovali našo prihodnost. Na primer umetna inteligenca in spletne stvari.

Je za to, da si raziskovalec v matematiki, potreben prav določen način razmišljanja?

Ja, seveda je. Saj nismo vsi za vse.

K sreči!

Meni niso bili nikoli všeč jeziki, komunicirati v angleščini je bilo v akademski karieri zame najtežje.

Če primerjam predavanja tukaj in v Ameriki, je bistvena razlika ta, da študentje v Ameriki med enim in drugim predavanjem naštudirajo, kar jim naročiš, tu pa ne. Res si želim, da bomo enkrat znali prepričati študente, da morajo študirati tudi sami doma. 

Ni prav veliko ljudi, ki so nadarjeni za matematiko.

Mislim, da je problem drugje. Naša matematična skupnost, ki ima poslanstvo, da nagovarja tiste, ki so nadarjeni za matematiko, ne zna prepričati nadarjenih mladih, da s študijem matematike lahko počnemo marsikaj. V stiku smo z veliko dijaki, ki jo imajo radi, na primer na poletnih taborih, a se na koncu odločijo za druge študije, na primer za pravo, medicino. Zavedamo se, da bi morali talente iskati še kako drugače, jih spodbujati k študiju že v osnovni in srednji šoli. 

Drugi problem je, da je premalo povezovanja med različnimi področji znanosti, čeprav je matematika pravzaprav osnova za naravoslovne pa tudi družboslovne znanosti. Na primer, naša univerza je edina v Sloveniji, ki ima računalništvo in matematiko pod eno streho. Ko se je začel študij računalništva v Sloveniji, je računalništvo pristalo na fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, čeprav gre za področje, ki vsebinsko izhaja iz matematike. Danes je s podatkovno znanostjo, znanostjo o obdelavi velikih količin podatkov, podobno. Zasidrala se je v računalništvu, ne v matematiki, čeprav je za njen razvoj potrebna prav matematika.

Koliko vas pa je, matematikov, v Sloveniji?

Raziskovalno aktivnih nas je vsaj 200.

O, veliko. V čem se razlikujete od drugih, ko gledate na svet okoli sebe?

Pri matematiki so vedno možni samo trije odgovori. Nekaj je res, ni res ali pa ne veš. Pri drugih znanostih ugotavljajo odstotek verjetnosti, da je nekaj res. 

Je življenje bolj preprosto, ker so možni samo trije odgovori? Če nekaj ni res, odmisliš, če je, se s tem ukvarjaš, če pa ne veš, pač ne veš. Priznaš.

Če ne vemo, nas vodi želja, da vseeno ugotovimo, kaj je s tem. Če pa je odgovor da ali ne, so pred nami novi izzivi, kaj lahko sklepamo iz teh dejstev.

Ko ste učili matematiko …

Moje prve učiteljske izkušnje so bile na univerzi, najprej vaje in nato predavanja. Vsi smo imeli radi matematiko. 

Kaj rečete nekomu, ki hoče kaj vedeti o njej, kje naj začne?

V zadnjem času se trudimo dokazovati, da je matematika v ozadju stvari, ki se jih v srednji šoli sploh ne učijo. Recimo v svetu kriptovalut. To področje kriptografije je zelo mejno, med matematiko in računalništvom, a imamo na naši univerzi vrhunsko znanstveno skupino, ki se ukvarja prav s kriptografijo in poskuša to razumljivo predstaviti dijakom.

Se otroci, ki živijo v družinah, kjer je matematika doma, lažje odločijo za ta študij? Jim je bližji?

Po svoje ja, saj strast do nje doživljajo vsak dan. Poznam pa veliko matematikov iz družin, v katerih nihče od staršev ni matematik.

Iz kakšne družine vi izhajate?

Iz mizarske. Oče je mizar, mama je gospodinja, imam dve sestri, z eno sva enojajčni dvojčici.

S tem, da Slovenci odhajajo ven, ni nič narobe, narobe pa je, da jih ne znamo privabiti nazaj. Mednarodna izkušnja je za posameznika in univerzo lahko samo dobra. 

Ni prav veliko žensk v matematiki. Koliko jih je med 150 doktorji?

Za odstotek med učitelji matematike raje ne povem, ker je res majhen. Me pa veseli, da je v matematični skupnosti vedno več žensk. Zahvala gre starejšim kolegicam, ki so nam utrle pot. Nekatere med njimi znajo povedati, kaj vse so doživljale kot študentke. Na primer, da so jim nekateri profesorji na izpitih svetovali, naj raje zamenjajo študij.

Je odnos do žensk matematičark podoben siceršnjemu odnosu naše družbe do žensk? Kuhajo lahko vse.

Ob takih vprašanjih sem vselej hvaležna predhodnicam, ki so se borile za to, da družba ženskam prizna, da so sposobne za marsikaj. Nimam nobene slabe izkušnje, ker sem ženska. Vedno sem bila sprejeta enako kot moški kolegi.

Ste si kdaj v življenju rekli, morda bi bilo bolje, da bi študirala kaj drugega?

Ne, nikoli. Žal mi je bilo edino, da sem šla študirat matematiko in fiziko na pedagoško fakulteto, in ker za nekatere to ni pravi študij matematike, mi je bilo v prvih letih raziskovalne kariere včasih kar težko.

Kakšen preskok je bil, ko ste šli v Ameriko?

Za krajši čas sem šla večkrat že kot mlada raziskovalka. Po doktoratu sem obiskala univerzo kot gostujoča profesorica, potem sem dobila Fulbrightovo štipendijo za petmesečni raziskovalni obisk. Če primerjam predavanja tukaj in v Ameriki, je bistvena razlika ta, da študentje v Ameriki med enim in drugim predavanjem naštudirajo, kar jim naročiš, tu pa ne. Res si želim, da bomo enkrat znali prepričati študente, da morajo študirati tudi sami doma. Druga pomembna razlika je razvit univerzitetni šport in kako se trenerji zavedajo pomena znanja, četudi so njihovi varovanci vrhunski športniki. Njihov primarni cilj je študij, če imajo slabe ocene, ne smejo na trening. V moji skupini je bilo kar nekaj športnikov in njihovi trenerji so me tedensko klicali, da poizvejo, kakšne so njihove ocene, ali hodijo na predavanja.

Mar res?

Taka je bila moja izkušnja na državni univerzi v Ohiu. Na raziskovalnem področju pa je razlika ta, da nas naš sistem sili v veliko produkcijo, nekaj člankov na leto moramo objaviti, da izpolnjujemo kriterije za izvolitev v nazive in pogoje za prijavo raziskovalnih projektov. Tisti, ki niso produktivni in objavijo na primer le en članek v treh letih, pa čeprav je izjemno pomemben, v našem sistemu ne preživijo. To me moti, ker menim, da je en sam pomemben matematični rezultat, za katerega običajno potrebuješ mnogo let trdega dela, veliko več vreden kot množica kot po tekočem traku spisanih člankov.

Ste poskušali kdaj spremeniti ta sistem?

Velikokrat to omenjamo na odločevalskih srečanjih, a je težko najti pravi sistem. Slovenija je očitno premajhna, da ne bi, včasih tudi napol slepo, sledili svetovnim trendom.

Ko ste bili izbrani za rektorico primorske univerze, je bilo presenečenje dvojno, bili ste mladi in ženska. Ali je logična univerzitetna karierna pot od predavatelja na vodstveno funkcijo?

Ne za vse. Logična pot napredovanja je po doktoratu pridobiti učiteljski naziv, docenturo, po petih letih izredno in nato redno profesuro. Zelo pomembno je, in to zelo zagovarjam, da je vsak, ki je na učiteljskem položaju, vpet tudi v širše delovanje univerze, v priprave strategij, zastopanju navzven, v delovnih skupinah na ministrstvu ali na evropski ravni, v univerzitetnih mrežah in tako naprej.

Nimajo pa vsi priložnosti niti želje, da bi poleg raziskovalne in študijske poti prevzeli še vodenje fakultete in univerze. To je v resnici zelo administrativno delo. Ko sem se odločila, da grem na univerzo, sem si tudi sama predstavljala, da bom reševala matematične probleme in poučevala. Tri ure v predavalnici je bila moja največja nirvana v tednu.

Kdo vas je prepričal, da kandidirate?

Prejšnji rektor, ki je bil tudi moj mentor pri doktoratu, in širši kolektiv sodelavcev na univerzi.

Znanje, ki ga imamo univerze, nam omogoča predvidevanje, kaj se bo dogajalo pri zaposljivosti na primer čez pet let. Težava je v tem, da se univerze ne moremo dovolj hitro prilagajati potrebam na trgu, ker so akreditacijski postopki tako dolgi. 

Katere lastnosti mora imeti rektor, da mu uspe, da je dober?

Predvsem mora biti načelen in enak do vseh, ne glede na usmeritev. Ker je naša univerza še mlada in se šele razvijamo, je zelo pomembno, da je rektor dostopen vsem, da smo drzni, da se ne bojimo neuspeha in tudi ne norih idej.

Kakšna je danes vloga univerze?

Ključna za razvoj naše družbe, ko stopamo v obdobje četrte industrijske revolucije, kjer se digitalna platforma iz tretje industrijske revolucije spreminja v prostor novih digitalnih tržnih produktov in sistemov. Glavni odločevalci v Sloveniji se tega ne zavedajo dovolj. Brez novega znanja in inovativnih rešitev bomo obstali na mestu. Če bi država vlagala v znanje in razvoj, bi lahko mi pomagali gospodarstvu z inovativnimi rešitvami, ne pa da se univerze nenehno spopadamo s finančnimi težavami.

Da nimamo slabih univerz, dokazujejo številni diplomanti, ki se hitro zaposlijo v tujini. Je boljše plačano delo edini razlog, da odhajajo?

Ne, ni edini. Na naši univerzi je na področju naravoslovja in tehnike 30 odstotkov zaposlenih tujcev in imajo nižje plače, kot so jih imeli doma. Kaj jih prepriča? Življenjsko okolje in standard življenja. Ne zavedamo se, kako lepo nam je v Sloveniji. In to nam govorijo vsi tujci. S tem, da Slovenci odhajajo ven, ni nič narobe, narobe pa je, da jih ne znamo privabiti nazaj. Mednarodna izkušnja je za posameznika in univerzo lahko samo dobra.

Je cilj univerze tudi ta, da so njeni diplomanti zaposljivi?

Seveda. Znanje, ki ga imamo univerze, nam omogoča predvidevanje, kaj se bo dogajalo pri zaposljivosti na primer čez pet let. Težava je v tem, da se univerze ne moremo dovolj hitro prilagajati potrebam na trgu, ker so akreditacijski postopki tako dolgi. Če danes zaznamo potrebo po profilu, ki ga bomo potrebovali čez pet let, moramo pripraviti študijski program, ga predati v evalvacijo in postopek akreditacije, ki lahko traja tudi dve leti, potem pa čakamo še prvi december, ko je rok za oddajo predloga razpisa prvostopenjskih programov za naslednji oktober. Tako se je dolgo vleklo tudi z našim študijskim programom podatkovne znanosti, ki smo ga začeli izvajati v oktobru 2019. Zanj zagotovo lahko rečemo, da diplomanti ne bodo imeli težav z zaposlitvijo.

Torej skupaj kar tri leta?

Ja, tu je težava. Zaradi trajanja postopkov so naši odzivi predolgi.

Se ne da skrajšati postopkov?

Poskušamo. Od leta 2016 imamo na univerzi nekoliko več avtonomije pri prilagajanju študijskih programov.

Vsi se pritožujemo čez trajanje razpisov, postopkov, ko pa hočemo stvari rešiti hitreje, nam očitajo kršitve? Začarani krog?!

V visokem šolstvu je uzakonjenega preveč balasta. Veliko lažje bi bilo, če bi bile univerze avtonomnejše pri odločanju in tako tudi prožnejše. A veliko ljudi se boji avtonomne univerze.