Nikoli nisem bila bleferka

Ste večna pozitivka. Kdo vas je oblikoval v sončno osebo, ki zna vsako težko situacijo videti kot izziv, ne oviro? Starši?
Opisana lastnost je izrazito prišla z menoj že na svet, bila pa sem deležna tudi takšne vzgoje: vedno pozitivno glej naprej, smej se, bodi optimistična, pa ti bodo šle stvari laže od rok. Starša sta mi bila v oporo, a oče je bil vselej moj največji vzornik. Ključna oseba, ki me je spodbujala. Vedno sem bila ljubljena, pohvaljena, pozitivno motivirana, sprejeta. To mi je dalo odlično popotnico za življenje. 

Živite umirjeno, stabilno. Z možem sta že dolgo skupaj.
Tako je. Srednješolska ljubezen je šla čez takšne in drugačne preizkušnje, a se je ohranila, z otrokoma pa še potrdila. Prepričana sem, da je prav stabilnost, ki jo ima človek v zasebnem življenju, tisti temelj, na katerem lahko gradiš. 

Pred leti sem vas spremljala na facebooku, kako zgodaj zjutraj dvigujete uteži, raztegujete trakove. Uživali ste, kar sijali. Koliko časa je trajal miselni in čustveni prehod od tega, ko ste trenirali za dušo, boljše počutje, do odločitve, da ta dejavnost postane vaš novi poklic?
Odločitev je zorela v meni nekaj let. Po dveh porodih – rojstvu hčerke, ki ji je kmalu sledil še sin – sem začutila, da je spet čas, da se vrnem k športu, h gibanju in nisem le mama, žena in profesorica, temveč tudi ženska. Jaz. Od trenutka, ko sem našla fitnes in vodene vadbe, se je samodejno razvijalo. Takrat sem ugotovila, da je to tisto, kar me ne le sprošča, temveč mi prav tako daje dodatno energijo in omogoča, da sproti nevtraliziram negativni stres. 

Marsikatera ženska ne zna ali ne želi poslušati svojih občutkov in krivdo za slabo počutje preprosto prevali na druge. Ste se v tem znali ukrotiti?

Začutila sem točko preloma, ko sem si rekla: Nisem si več všeč. Pa ne v vizualnem pomenu, temveč če lahko to ubesedim: ne maram biti prikovana na dom in drugih kriviti za svoje slabo počutje, neprespanost in podobno. 

Še zdaj včasih pogrešam občutek, ko si v predavalnici in imaš komunikacijo s študenti. Njihov odziv, mlada energija, radovednost, to so bile stvari, zaradi katerih sem tudi prišla delat na fakulteto in toliko časa vztrajala. Potem ko sem izkusila, da je pedagoško delo pravzaprav najmanj cenjeno, da se mu vsi izogibajo, sem ugotovila, da tam očitno ni več prostora zame. 

Ironično, verjetno zdaj več časa preživite z domačimi, pa se ne počutite kamor koli priklenjene?

Res je. Zakaj je tako? Zato, ker živim. (Pomenljiv premor.) Takrat ko sem doma, nisem ves čas v stresu zaradi službe.

Na nekdanjem delovnem mestu na fakulteti ste se včasih počutili kot v zaporu. Se je pogled na vse dokončno spremenil tudi zaradi materinstva?

Zagotovo. Pri meni je bilo tako, da sem, preden sem postala mama, deset let le delala, študirala in pisala. Najprej diplomo (kot prejemnica štipendije za nadarjene je tudi prej diplomirala, op. a.), nato magisterij (tega je dokončala v treh mesecih, ko so jo klicali s FDV in ji ponudili mesto raziskovalke televizijskega novinarstva in urednikovanja, ki ju je v tistem obdobju tudi sama izkusila v praksi na javni televiziji, op. a.) in še doktorat. Za njegovo dokončanje sem imela na voljo dve leti in pol. Vse sem opravila do svojega devetindvajsetega leta, ko sem se odločila, da si malo oddahnem in si z možem ustvariva družino. Danes devetletna Ajda je zelo hitro uspela, enaindvajset mesecev po njej pa še Aleks, ki zdaj šteje sedem let.

Boste imeli še kakšnega otroka?

Končali smo. Dva sta super. Zdaj je čas zame. Nisem vam še odgovorila na vprašanje, kako me je materinstvo spremenilo. Iz poglobljenega študija, pisanja noč in dan, iz pedagoginje in znanstvenice (poleg številnih strokovnih člankov je avtorica znanstvene monografije in učbenika o televizijskem novinarstvu ter soavtorica strokovnih učbenikov, op. a.) sem se prelevila v mamo, ko se mi je odprl popolnoma nov svet.

Ste šele takrat zares razumeli, kako zelo abstrakten je svet družboslovne znanosti – kar priznavajo tudi sami akademiki?

Absolutno, gre za izrazito abstraktne teme. Si v oblakih, o nečem razmišljaš in nekaj raziskuješ. Dognanja se ponekod ujemajo, drugje pač ne. Pa kaj. Pravzaprav so edini stik z resničnostjo študentje. 

Odločila sem se, da bom rodila dva otroka z majhno starostno razliko in da ju ne bo vzgajala varuška, babice, dedki ali kdo drug, temveč jaz. Onadva sta v prvi vrsti moja odgovornost. 

Ti so vas opisovali kot prijazno profesorico, toplo osebo, ki je vedno pripravljena priskočiti na pomoč. Mar ni škoda, da so vas izgubili?

Zakaj pri mojem odločanju, ali ostati ali oditi, ni pretehtala izbira, da ostanem profesorica zaradi študentov? Prav zato, ker je pedagoško delo na fakulteti nujno zlo, ki ga moraš opravljati. Tako je razumljeno, meni pa se je zdela pedagogika ključna. V tem sem neskončno uživala. Še zdaj včasih pogrešam občutek, ko si v predavalnici in imaš komunikacijo s študenti. Njihov odziv, mlada energija, radovednost, to so bile stvari, zaradi katerih sem tudi prišla delat na fakulteto in toliko časa vztrajala. Potem ko sem izkusila, da je pedagoško delo pravzaprav najmanj cenjeno, da se mu vsi izogibajo, sem ugotovila, da tam očitno ni več prostora zame.

Vaši priročniki o televizijskem novinarstvu pa študentom še vedno pomagajo pri usvajanju znanja. Enega od njih menda uporabljajo tudi na primorski fakulteti?

Drži, neka zapuščina je vendarle ostala. (Nasmeh.)

Ali vseeno kaj pogrešate ta posel?

(Odločno.) Ne. Natančno toliko sem lahko ponudila in nič več. Moja odločitev je bila zelo pretehtana, ni se zgodila z danes na jutri. Nikoli ničesar ne obžalujem.

Vsa čast za pogum. Še nekaj morava omeniti, kar zadeva preteklo kariero, ki se je dotikala tudi politike. Na pobudo SMC ste bili leta 2014 izvoljeni za članico programskega sveta. Koliko časa ste nastopali v tej vlogi?

Dokler nisem odstopila. (Nasmeh.) Vse skupaj je bilo videti kot kakšna burleska. Cirkus. Zdržala sem nekaj mesecev, šla na tri ali štiri seje in ugotovila, da so popolna izguba časa; ne sicer tudi izguba denarja, ker si za to plačan. Občutek sem imela, da zapravljam ne le svoj čas in energijo, temveč predvsem svoje sposobnosti. V prvi vrsti gre za preglasovanje drug drugega. Do glasu ne pride nihče, ki o televiziji, njeni strukturi ali novinarstvu kar koli ve. Najpomembnejše je politično preigravanje.

Kdo bo koga.

Tako je. Glasovi so vnaprej prešteti in pokupčkani. Ve se, kdo bo govoril in kaj, ker eni in isti ponavljajo eno in isto. Vsakič me je že po pol ure na opisanem dogajanju začela grozno boleti glava.

Verjamem.

Tja sem prišla z naivnim pričakovanjem, da bom mogoče le lahko kaj pripomogla k napredku, glede na to, da nekaj pa le vem o televiziji. Ne le v teoriji, temveč tudi v praksi.

Postavila sem si bistveno vprašanje: Ok, Vesna, stara si 35 let, pred teboj je še enkrat toliko aktivnega delovnega življenja. Se boš naslednjih trideset let zaletavala v zid ter ničesar dosegla ali pa, vendar z nezadovoljstvom v sebi ter vso frustracijo prenašala na svoje najbližje, družino?! 

Koliko prakse imate kot televizijska novinarka in turnusna urednica oddaje Odmevi?

Na Televiziji Slovenija sem bila vsega skupaj sedem let. Sistem sem dobro poznala od znotraj, ga zapustila in nato proučila še teoretsko ter se vrnila, da bi ga pomagala izboljšati. Pa sem več kot očitno naletela na neprebojen zid.

Koliko je v programskem svetu javne televizije takšnih vsestransko izobraženih ljudi, kot ste vi?

Zelo malo.

Ne glede na vse, kakšna nora, reciva raje zdravo nora vaša poteza – v teh časih pustiti službo za nedoločen čas! Nihče vas ni nikamor naganjal, vi pa ste rekli: Hvala lepa, zadosti je bilo! Sodu so izbili dno očitki sodelavcev, da ste predobra mama.

No, to je bila verjetno res pika na i, ko sem se odločala, kako in kaj storiti s svojim življenjem. Odločila sem se namreč, da bom rodila dva otroka z majhno starostno razliko in da ju ne bo vzgajala varuška, babice, dedki ali kdo drug, temveč jaz. Onadva stav prvi vrsti moja odgovornost.

Iskreno, kdo vam je podal več opazk ali namigov, da ste v vlogi mame predobri in bi se morali bolj posvetiti karieri – kolegice ali kolegi?

Nezadovoljne kolegice. Kot ponavadi.

To nam je torej prinesel feminizem?

Prav to. (Smeh.) Ženska je lahko ženski največja sovražnica ali najboljša prijateljica.

Bi se sčasoma, če ne bi poslušali sebe in pustili službe na fakulteti, zaradi nezadovoljstva skrhal tudi odnos z možem?

Absolutno. To sem bila dolžna storiti zaradi najinega odnosa in otrok. Kakšen zgled bi jim dajala s tem, ko bi trpela pred njihovimi očmi? Tudi onadva bi nato trpela vse življenje. Postavila sem si bistveno vprašanje: Ok, Vesna, stara si 35 let, pred teboj je še enkrat toliko aktivnega delovnega življenja. Se boš naslednjih trideset let zaletavala v zid ter ničesar dosegla ali pa, vendar z nezadovoljstvom v sebi ter vso frustracijo prenašala na svoje najbližje, družino?! 

Biti izklesan po merilih popolnosti nekoga tretjega, to me ne zanima. Želim spodbujati način življenja, ki ne sme biti omejevalen, temveč takšen, v katerem se najdeš in uživaš. Zadihaš s polnimi pljuči. Kolikor vem, imamo samo eno življenje in to je treba izkoristiti. 

Pa morda še na študente.

Tudi, seveda, ker se čuti, če človek svojega poklica ne opravlja z veseljem, ljubeznijo, temveč z grenkobo. Kadar si nezadovoljen v sebi, ne moreš nikomur dati ničesar.

Zdaj zagotovo nimate slabe vesti, tako kot veliko pisarniških delavcev, ki tarnajo: Joj, uničujem si zdravje, moram se več gibati!

Drži, ves čas se gibam, še preveč! (Smeh.)

Ste že imeli kakšno športno poškodbo?

Ja, poškodovala sem se prav v času, ko mi je začel teči odpovedni rok. Zgodilo se je v zadnjem tednu pred njegovim koncem, ko bi morala zagnati polni s. p.; prej sem imela nekaj časa poleg redne službe še le popoldanskega, da bi preverila, kako se znajdem.

Kaj se je zgodilo?

V kolenu se mi je strgala sprednja križna vez. To je bil zame hud šok. Prvič v življenju sem bila poškodovana.

Kot bi vas življenje preizkusilo, ali mislite resno, ali boste zmogli.

Popolnoma res, kot bi me kdo spraševal, testiral: Ali zares hočeš to? Vidiš, kaj se ti lahko zgodi? Škodoželjneži, ki jih okoli mene ni bilo malo, so rekli: No, a vidiš, kakšna neumna odločitev je bila to? Boš zdaj šla prosit, ali te vzamejo nazaj? Pa sem odvrnila: Nikakor ne, uspelo mi bo!

Koliko časa je trajala rehabilitacija?

Najprej bi morala na operacijo čakati devet mesecev, a na srečo, ker je bila poškodba tako grda, so me vzeli skoraj takoj. Sledilo je šest mesecev rehabilitacije. To je bila huda preizkušnja, a sem trdo zagrizla vanjo. Septembra sem se poškodovala, novembra sem bila operirana, prvega februarja pa sem že odprla svoj s. p. in šla delat.

Bilo je na meji, nenehno sem bila neprespana in napeta. Saj sami veste, kako je, če ne spite, ste izčrpani in se ne počutite dobro v svoji koži. Takrat oseba išče ventil in ga ponavadi odpre v družbi najbližjih, najdražjih. 

Zakaj ste se poškodovali? Premalo ogrevanja?

Pretiravala sem. Mišice so bile preutrujene. Ves delovni teden sem na polno trenirala, v soboto dopoldne pa še na nadaljevalnem izobraževanju za inštruktorje.

Poleg licence za inštruktorico Fitnes zveze Slovenije (FZS) imate še tri certifikate za izvajanje Les Millsovega bodypumpa in grita ter vadbe s trakovi. Lepa zbirka znanja, sicer ste se pa od nekdaj radi učili, kajne?

Res je in vedno sem imela občutek, da ne rastem in tudi nisem dovolj dobra, kadar se ne učim. Kadar želiš komu pomagati, moraš tudi kaj vedeti, znati. Nikoli nisem bila bleferka, sem bila pa perfekcionistka do sebe. Več ko znaš, več veljaš, več ko znaš, več lahko tudi daš. V zvezi s poškodbo sem ugotovila, da moram še naprej delati na polno, a hkrati misliti nase. Na regeneracijo in vse drugo, kar sodi zraven.

Ne zamudi življenja z iskanjem popolnosti, drzni si postati najboljši ti, sporoča citat na vaši spletni strani, na kateri so objavljena mnenja vaših strank. Ena pravi: Vesna ni le moja osebna trenerka, temveč tudi vzor odločnosti, discipline in prijaznosti. Drugi priznava, da je nagnjen k uživanju in je premalo vztrajen, a v vaši družbi mu to uspe biti. Kako motivirati ljudi, ki po naravi niso garači? Naj se za začetek povežejo z osebami vašega kova?

(Pokima.) Veliko ljudi potrebuje prav to, pozitivno spodbudo nekoga, ki pa ni zgolj estetski vzor. Biti izklesan po merilih popolnosti nekoga tretjega, to me ne zanima. Želim spodbujati način življenja, ki ne sme biti omejevalen, temveč takšen, v katerem se najdeš in uživaš. Zadihaš s polnimi pljuči. Kolikor vem, imamo samo eno življenje in to je treba izkoristiti. Ljudje, ki hodijo k meni na treninge, se radi vračajo, tudi zaradi preprostega razloga, ker imajo v opomniku oziroma na koledarju sestanek z menoj in ga ne odpovejo. Mnogi pa, ki so prepuščeni sebi, trening prelagajo v nedogled z opravičilom, da nimajo časa.

V ponudbi vadb, individualnih, v paru ali za starejše, imate prav tako program za vse s poškodbo na kolenu, ki ste jo izkusili tudi sami.

Tako je, prav zdaj imam dve stranki, ki sta imeli enako poškodbo kot jaz. K meni hodita na osebne treninge in natančno vem, kaj moram z njima početi, da bosta kar najhitreje popolnoma okrevali. 

Vsaj v akademskem svetu, v katerem sem bila, je bil en otrok statusni simbol, češ, ok, imejmo enega, toliko da oddelamo materinstvo, potem pa pojdimo naprej, ker če bo še kakšen otrok več, nas bo preveč motilo in bo trpela kariera. 

Bila sem pridna, vestna in ubogljiva deklica. Sanje vsakega starša in učitelja, ste napisali v svojem blogu. Kakšni pa ste zdaj?

Postala sem upornica z razlogom, odgovorna do drugih, predvsem pa do sebe. Ugotovila sem, kaj v resnici pomeni vodilo, da moraš imeti sebe najbolj rad, če želiš imeti rad druge, izžarevati ljubezen in pozitivno energijo. Moraš biti zadovoljen s seboj, srečen. Lahko rečem, da končno sem.

Pa če se še enkrat vrneva v obdobje, ko ste čutili, da se nekaj mora spremeniti. Tri leta neprespanih noči po porodu so zagotovo pustila posledice. Morda zametke depresije?

Bilo je na meji, nenehno sem bila neprespana in napeta. Saj sami veste, kako je, če ne spite, ste izčrpani in se ne počutite dobro v svoji koži. Takrat oseba išče ventil in ga ponavadi odpre v družbi najbližjih, najdražjih. Zelo hitro sem ugotovila, da tako ne bo šlo naprej. Partner se takrat, ko sta bila najina otroka še majhna, ni znašel, bil je izgubljen, dokler nista začela hoditi in govoriti. Tako sta bila, kot je običajno, ves čas priklopljena name. Hkrati sem morala ponoči še študirati, se pripravljati na predavanja in počasi se mi je že začelo mešati.

Lahko bi odprli temo, zakaj na Zahodu v prvi vrsti belke na vse pretege prefinjeno ustavljajo, da ne bi rojevale veliko otrok, pa raje osvetliva fenomen edincev, ki so pogosto nagnjeni k egocentričnosti.

Nedvomno. Vsaj v akademskem svetu, v katerem sem bila, je bil en otrok statusni simbol, češ, ok, imejmo enega, toliko da oddelamo materinstvo, potem pa pojdimo naprej, ker če bo še kakšen otrok več, nas bo preveč motilo in bo trpela kariera.

Vse v meni je kričalo: Dovolj! Tako ste opisali občutke pred odločitvijo, da boste akademskemu svetu pomahali v slovo. Mnogi preslišijo takšne krike, klice po spremembi.

Seveda. Iskreno, tudi pri meni bi bilo mogoče najlaže zakopati občutke nekam globoko pa si reči: Poglej, saj imam službo za nedoločen čas, dva otročka, saj je vse v redu! Pa ni bilo. 

Čedalje manj je oddaj, ki bi jih človek gledal z veseljem in od njih tudi kaj imel. Namesto tega smo priča predvsem kratkotrajni zabavi, histeriji in vpitju na prvo žogo. Globine ni, če pa že je, jo umaknejo na polnočni program, ki doseže le redke. Škoda. 

Zanimivi so bili prvi odzivi ljudi, ko ste naznanili poklicni preskok. Prva polovica je dejala, da se vam je zmešalo, druga pa: Bravo, tudi sami imamo podobne želje, ko bi le zbrali pogum in moč! Na novi poti imate prav tako oporo partnerja, ki ima redne dohodke. Kakšni so komentarji negativcev zdaj, ko postaja jasno, da ste se ujeli v sedlu?

Prejemam veliko lepih odzivov, denimo: To je to! Le tako naprej, zelo ponosni smo nate! Na drugi strani pa so se seveda pojavili tudi nevoščljivci, tipično slovenski. To se začuti. Tudi za hinavskimi širokimi nasmehi in visokoletečimi besedami. Nekateri so se začeli lepiti name, da bi od tega, kar sem dosegla, še sami imeli kakšno korist, dobiček. Kažejo se takšni in drugačni obrazi ljudi, a tega sem vajena, sem že kar nekaj doživela. Zelo hitro prepoznam karakter človeka in se znam prilagoditi, ne da bi se kakor koli obremenjevala.

Kako pa kot ena od še vedno največjih strokovnjakinj za televizijo in televizijsko novinarstvo v državi komentirate trenutno kakovost programov? So se izboljšali ali poslabšali?

Priznam, da vse skupaj zelo malo spremljam. Nimam ne časa ne volje. Takrat ko je največ oddaj, največkrat delam. Včasih pa sem seveda morala vedeti vse, od tega, kaj se dogaja v politiki, do sveta zabave. Danes pogledam le tisto, kar se mi zdi najnujnejše, a tega je zelo malo. (Nasmeh.) Na splošno lahko glede na videno ocenim, da si veliko bolj prizadevajo za kvantiteto kot kvaliteto. Čedalje manj je oddaj, ki bi jih človek gledal z veseljem in od njih tudi kaj imel. Namesto tega smo priča predvsem kratkotrajni zabavi, histeriji in vpitju na prvo žogo. Globine ni, če pa že je, jo umaknejo na polnočni program, ki doseže le redke. Škoda.

Ali vaša otroka gledata televizijo?

Le vsake toliko. Kakšne risanke. Nimamo časa. Smo zelo športna družina. Televizijo imamo zaprto v omari.

Odlično. Namesto okostnjakov?

Tako je. (Smeh.) Okostnjaki so bili v omari v mojem prejšnjem življenju.