Oče deklice, ki je prvi videl posnetek, danes pretresen pove, da se je otrok ob prihodu v vrtec (bil je šele na uvajanju) sicer jokal, kar pa se mu ni zdelo nič posebnega, ampak popoldne ni bil več jokav, ampak apatičen. Pričanj je še veliko, a kot rečeno, samo upamo lahko, da bodo malčki odnesli to nezaslišano izkušnjo s čim manj posledicami.

Potem pa je začelo grmeti med strokovnjaki in na pristojnem ministrstvu za šolstvo. Da preidem k bistvu: šele v četrtek zvečer (nekaj dni po posnetku) glavni inšpektor pove, da so leta 2015 prvič obravnavali (in potem še dvakrat, nazadnje leta 2016) zavod Kengurujčki zaradi najrazličnejših nepravilnosti (jasno, ne zaradi nasilja nad malčki), temveč denimo zato, ker so imeli več otrok v skupini, kot jim jih je bilo dovoljeno imeti, nakar pa so ustanovitelji samo prenašali dejavnost z osebe na osebo in zavod je zopet nadaljeval svoje delo. Pa se to inšpektorjem ni zazdelo nič sumljivo? Očitno ne. In kaj zdaj pravi dobršen del strokovne srenje? Da bi morali starši sami prepoznati spremembe v vedenju svojih malčkov, in to trobijo v en rog. So izgubili pamet? Očitno so, ker jih pred celotno slovensko javnostjo ni prav nič sram govoriti nestrokovnih in nedostojnih zgodb. Mi lahko kdo pove, kako naj 11-mesečni otrok doma pove ali pokaže, da ga v vrtcu dušijo, da mora jesti izbruhano hrano, da ga nasilno uspavajo z ovijanjem v rjuho? Kako naj kaj takega pove otrok pri enem letu, dveh ali celo treh, če vemo, da jih vse več pri tej starosti še niti govoriti ne zna?



No, glavni inšpektor z ministrstva za šolstvo, na katerega zdaj leti največ očitkov, ponavlja, da je inšpektorjev občutno premalo, samo osem (kar z gotovostjo pomeni, da v povprečju delajo največ štirje), in da je na nekdanjo ministrico Majo Makovec Brenčič nekajkrat naslovil prošnjo za povečanje števila, pa posluha ni bilo. Da je nekaj več kot 300 zasebnih vrtcev, poleg seveda javnih (in koliko jih to dejavnost še opravlja na črno?), in osem inšpektorjev tega pač ne more nadzorovati. S čimer se lahko samo strinjamo. Da nadzore praviloma opravljajo takrat, ko kdo prijavi kršitev. Da pa seveda opravljajo tudi nenapovedane preglede. Ampak resnici na ljubo: vemo, osem inšpektorjev, pa če bi bili še tako učinkoviti, čudežev ne more narediti.


Mi lahko kdo pove, kako naj 11-mesečni otrok doma pove ali pokaže, da ga v vrtcu dušijo, da mora jesti izbruhano hrano, da ga nasilno uspavajo z ovijanjem v rjuho?


Morda bo ta nezaslišana izkušnja dobra vsaj za to, da bo pristojno ministrstvo za šolstvo najprej prerešetalo vse zasebne zavode in pogledalo, komu podeljujejo koncesije, ali imajo ljudje ustrezno formalno izobrazbo, hm, no, če jo sploh potrebujejo za ustanovitev tako pomembnega zavoda. Morda bo pristojno ministrstvo le ugotovilo, da osem inšpektorjev res lahko predvsem sedi v pisarni in od tam uraduje abotno administrativnost, ki jo balastna javna uprava potrebuje za svoj obstoj? Znabiti, da nam povedo, da si več kot osmih inšpektorjev ne morejo privoščiti, a težko nas bodo prepričali, da jim ne vem kateri pravilnik že ali zakon prepoveduje notranjo reorganizacijo. Naj za začetek zmanjšajo svojo PR-službo, ki skrbi za lepo podobo ministrice ali ministra.

Ob boku vsemu povedanemu pa se ne morem znebiti občutka, da zdaj vso krivdo zvračajo na starše, ker niso opazili sprememb pri malčkih, ker niso preverili dejavnosti zavoda, še več, zdi se, da so krivi celo malčki, ker niso povedali, da jih zavod Kengurujčki zlorablja. Vidite, tukaj smo danes. V tej ubrani državi.