Dan ali dva kasneje je ljubljanska Stolna cerkev objavila povezavo do prispevka, ki ga je novinarka spisala za spletno stran Radia Ognjišče pod naslovom Zakaj ne zamolčimo: »V zadnjih dneh je v zvezi s spolnimi zlorabami znova zavrelo v ameriškem loncu. Iz njega bo verjetno kipelo še kakšno leto, morda preprosto zato, da se bodo škofje ukvarjali s tem problemom, ne pa z migranti, kar gre v nos ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu.« Torej spolne zlorabe duhovnikov in škofov v Katoliški cerkvi nad otroki niso problem, morda celo ne obstajajo, temveč so problem migranti. Po burnem odzivu slovenske javnosti je Stolna župnija po nekaj dneh izbrisala citat Radia Ognjišče, kar pa me je nadvse začudilo. Mislim, zakaj izbrisati nekaj, v kar »verjameš«? No, ja, nakar se je oglasila še Nadškofija Ljubljana: »Nadškofija se distancira do političnih stališč, ki so bila objavljena na spletni strani Radia Ognjišče na temo spolnih zlorab v ZDA in migrantov ter kasneje objavljena in umaknjena s Twitter računa ljubljanske stolne župnije.« Ja, in še so zapisali, povzemam, da obžalujejo vse primere spolnih zlorab v Cerkvi in vseh drugih ustanovah ter si odločno prizadevajo za zaščito otrok in ničelno toleranco do tovrstnih dejanj. In v drugih ustanovah? Katerih? Kje pa je največ teh zločinov?

Namesto da Katoliška cerkev vse bolj krčevito brani celibat, naj raje zapove svojim duhovnikom družino. Da ne bodo med hladne zidove utekali najbolj ranjeni.  

Ne vem, ali obstaja hujši zločin od posilstva. Sploh pa posilstva otrok. Mislim, da ne. Ne bom se spraševala, kako lahko ena novinarka in njen urednik zapišeta in objavita takšen gnus, ali ju res ni nič sram. Ali razumeta težo zapisanega? Ob takšnih primerih se vedno znova sprašujem, ali je možno, da ljudje v tako zapisano celo verjamejo. Kaj jih vodi? Kakor koli: njihov javni odziv je zrel za zelo resen premislek, sploh ko so odgovornega urednika Ognjišča Božo Rustja vprašali in je jel pojasnjevati, da so na novinarko zelo pritiskali, da o spolnem škandalu v Pensilvaniji ne bi sploh nič pisala (žal nismo izvedeli, kdo je izvajal pritisk), a ona se je vseeno odločila to objaviti v širšem političnem kontekstu (vidite, tu je ključen problem: posilstva so kruto dejstvo in posilstva niso politika). Kajti po Rustjevo bi sedanja politična administracija v Ameriki bila sposobna tudi »izrabljati drugačno stališče ameriških škofov do migracij zato, da bi pritiskala na cerkev v smislu, če ne boste tiho, bomo objavili to in to. Zakaj to trdim? Zato, ker se je to v zgodovini ameriške cerkve že zgodilo ... Ko je Janez Pavel II. obsodil, da je vojna v Iraku nesmiselna, so prišli na dan pedofilski škandali v Bostonu. Nič nimam proti, če se poroča o teh škandalih, če so se zgodili, in naj se poroča o teh ljudeh, ki so se pregrešili ...« No vidite, on v zapisano verjame. In spolne zlorabe so zanj stanje pregrehe. On ne razume, da je to zločin!



Spomnimo se: cerkveni arhivi dokazujejo, da so ameriški duhovniki in škofi v sedemdesetih letih spolno zlorabili tisoč otrok. Jasno, niso bili kaznovani, temveč so jih prestavljali iz župnije v župnijo, nekateri so celo napredovali, za druge se niti ne ve, kje so; med njimi je tudi že nekaj pokojnih. Ne pozabimo: aktualni Papež Frančišek je v času svojega kardinalovstva napisal 2000 strani v bran škofu, ki je ščitil pedofile. A je škof vseeno dobil 15-letno zaporno kazen. In videli smo tudi na televiziji žrtve spolnih zlorab, danes že odrasle, celo ostarele ženske in moške, ki še vedno z grozo v očeh spremljajo, kaj se jim po vseh teh desetletjih še kar dogaja. Saj vendarle govorijo o njih, njihovih telesih in njihovih dušah. Ki jih Cerkev tako večplastno opeva.

Ne vem, ali obstaja hujši zločin od posilstva.

P. S.: Namesto da Katoliška cerkev vse bolj krčevito brani celibat, naj raje zapove svojim duhovnikom družino. Da ne bodo med hladne zidove utekali najbolj ranjeni.