Ali imamo srečo in izberemo pravega takoj ali po ovinkih, morda pa sploh ne, ni odvisno samo od naše programiranosti; izbiro določa veliko dejavnikov, tudi napačnih. Seveda pravila niso dokončna, zanesljiva, znanstveniki niso napisali seznama, po katerem bi lahko izbrali pravega. Resda so odkrili mnogo, a ljubezen je ostala skrivnostna, dobra ali slaba, prava ali neprava, vendar vedno nekaj posebnega.



Vloga staršev

To je torej on. Čokat temnolasec, pravi italijanski lepotec. Šarmer. In ona? Dolgonoga plavolaska, nordijski tip. Kaj ju je spravilo skupaj?

Že v mladih letih začnejo dekleta sanjati o princu na belem konju, fantje pa o lepotici za vse življenje. Izbiramo lastnosti, ki naj bi jih imel prihodnji partner, in tako ustvarimo temelje, po katerih se pozneje odločamo za partnerja. Veliko vlogo igrajo tudi starši, pri dekletih očetje, razlaga ameriška znanstvenica Colene Sawyer. Na primer: če oče obvlada poleg izpolnjevanja davčne napovedi in popravljanja avta še kuhanje in pospravljanje, si bo dekle pozneje izbrala podobnega partnerja, vendar le, če je odnos oče-hči dober. Če ni, se bo zgodilo nasprotno in hči bo izbirala med fanti, ki imajo »dve levi roki«.

Zakaj se nekatere ženske vedno odločijo za napačnega? Tudi za nepravilno izbiro so krivi starši. Če je bila dekle zatirana, če je bil odnos staršev do nje hladen, če ni imela priložnosti razviti samozavesti in postati samostojna, bo pozneje izbirala med zelo samozavestnimi in uspešnimi fanti, ne glede na njihov odnos do žensk. Izbira naj bi izenačila njeno pomanjkljivost, čeprav je znano, da močan partner dostikrat zatira in ponižuje slabšega in mu jemlje še tisto malo samozavesti, ki jo je prinesel od doma. Taka zveza je obsojena na propad, vendar se ženske redko spremenijo, napaka jih ne spametuje. Tudi njihov naslednji partner je močan in dostikrat nasilen.



Enako z enakim

Da se nasprotja privlačijo, je samo trdovratna fama, ki je dokazano skregana z resničnostjo. Vsi imamo radi domačnost, radi imamo partnerja, ki nam je podoben, s katerim se lahko pogovarjamo o svojih in njegovih konjičkih, ki ima enake navade, ki je odraščal v enakem kulturnem in socialnem okolju. Maček v žaklju je in ostane neznanec, s katerim se lahko pod določenimi pogoji in z močno voljo po razumevanju včasih ujamemo. Skupni interesi pa so tisti, ki držijo par skupaj; čim več jih je, tem več je možnosti, da je izbranec pravi in da bo zveza trdna in dolga.

Taka izbira ni naključna, zapisana nam je v genih. Nekoč je vse neznano in drugačno instinktivno pomenilo nevarnost za ves rod in ta instinkt se je ohranil zapisan v naših genih. Kar 85 odstotkov zvez, ki temeljijo na skupnih interesih, je vseživljenjskih in srečnih. Tudi želja po dolgotrajni zvezi nam je zapisana v genih, so ugotovili, vendar zaradi načina življenja in motečih zunanjih vplivov izginja in se zavestno spreminja, pri moških bolj kot pri ženskah. Večina žensk si še vedno želi varnost, vsaj dokler otroci ne odrastejo in zapustijo doma.



Sanje in resničnost

Biološko in statistično je enakost najboljši temelj za partnerstvo, toda kaj, ko si želimo več, boljše in višje. Čedalje več je takih, ki se zavestno odpovejo enakosti, pozabijo na instinkt in se podrejajo medijem in okolici, ki nas prepričujejo, kakšen naj bo naš partner – po videzu in značaju. Nezavedno se podrejamo zunanjemu vplivu in spreminjamo podobo prihodnjega partnerja. Uspešen naj bo, zabaven in šarmanten, če ne bogat, naj ima vsaj dobro službo. Iščemo televizijskega junaka in zanj žrtvujemo prijetnega fanta, s katerim bi se po vseh znanih parametrih odlično ujemali. Na žalost pa so zveze s televizijskimi junaki navadno kratke in iskanje se nadaljuje tako dolgo, da najdemo sebi enakega.

Ali je ljubezen povezana z lepoto?

Dolgi valoviti lasje, neskončne noge in polne prsi so kliše, ki ga ne smemo prezreti. Optika se bolj dotika moških kot žensk, in če se spet enkrat jezimo, ker se je naš dragi zagledal v lepo sosedo, lahko svoj greh znanstveno opraviči s starim nagonom po ohranitvi vrste. Da bi uresničil svojo biološko dolžnost in imel čim več otrok, se mora odzvati tudi na najmanjše ženske dražljaje. Ženske so že po naravi zahtevnejše. Ker ne morejo imeti toliko otrok, kot jih lahko zaplodi moški, izbirajo očeta svojim otrokom po statusu, pridobitnosti, šarmu in zanesljivosti. Zelo močan je ta nagon, ko se ženski izteka biološka ura. Takrat je iskanje najintenzivnejše, čeprav ne brezpogojno. Njeni otroci potrebujejo očeta z močnimi geni in dobrimi možnostmi za udobno življenje. Čeprav seks že dolgo ni več namenjen samo ohranjanju vrste, se ženske predstave le počasi spreminjajo. Moč in denar sta seksi, je že dolgo znano in moški z velikimi avtomobili in debelimi denarnicami imajo več možnosti.



Usoda, naključje ali kemija?

Še vedno mi ne gre iz glave, zakaj se je moja prijateljica odločila za majhnega temnolasca. Po vseh navedenih merilih je v njeni okolici precej moških, ki izpolnjujejo vse kriterije za izbranca, toda ona si je izbrala temnolasca – in prav je tako. Na njem je našla nekaj, česar druge ne vidimo. Če bi imele popolnoma enak okus in še nekaj pripadnic ženskega spola z nama, bi imeli moški malo možnosti, da bi bili izbrani. Vse bi si želele enega. Na srečo pa imajo vsake oči svojega malarja, tisti del telesa za njimi (možgani) pa mora v delčku sekunde predelati vse, kar smo napisali na teh straneh, in se odločiti, ali je izbranec »gospod ta pravi«. Prva odločitev možganov, tako imenovana ljubezen na prvi pogled, je v samo 4,4 odstotka trajna, vendar nam pušča možnost, da iščemo naprej.